Tiskane izdaje
4.45. Zvoni budilka. »A že?« so moje prve misli. Zjutraj ob 6. uri namreč odpiram šolo in biti moram točna. Še več. Biti moram še bolj kot točna, da pregledam učilnice in jih prezračim. Po potrebi še kaj pospravim na svoje mesto, ker se prejšnji dan ni samo pospravilo.
Ura je točno šest, ko v razred stopi prva učenka. »Le kaj naj počneva tako zgodaj?« Prepričana sem, da si tega vprašanja ne zastavim le jaz, temveč tudi ona. Saj bi še vendar spali! Pa si le vzameva igro Spomin in ob šestih zjutraj že uriva najine možgančke. Seveda ji, kot dobra učiteljica, ob slikah postavljam še vrsto vprašanj, ji urim sposobnost pripovedovanja, branja, logičnega mišljenja ... Pri tem moram biti ves čas zbrana.
Tja do pol sedme ure zjutraj se že nabere kopica otrok. Zjutraj ima vsak svoje želje in vsak od njih si me želi le zase. Tako skušam vse do sedme ure zadovoljiti njihove želje, potrebe, bodisi po igri, pogovoru ali ljubezni.
Ob sedmih nam kuharica prinese zajtrk. Pospraviti bo potrebno učilnico in se pripraviti za zajtrk.
Čokolino je tisti, ki ga bom morala pripraviti vsem dvajsetim učencem. Enemu gostega, drugemu redkega, enemu malo, drugemu veliko (ali celo trikrat). Tako različne navade imajo pač od doma. In ker sem seveda prijazna učiteljica (le kako bi bilo, če bi jih razjezila že na vse zgodaj zjutraj), skušam ugoditi vsakemu posebej. »Kaj pa Miha? Le zakaj ni prišel po zajtrk? Seveda, on čokolina ne mara.« Tečem do kuhinje po kakšen kos kruha, saj Miha vendar ne more biti lačen do malice. Konec koncev starši plačajo njegov zajtrk.
Do pol osmih se nekako uspemo najesti, počistimo mize (bolj jaz kot učenci) in ponovno je na vrsti igra. Učencev je že krepko čez dvajset in vsak bi se rad igral ali pogovarjal z mano. In seveda, oni se ne bi igrali skupaj, saj niso iz istega razreda. Malo pred osmo uro uspemo že drugič (jaz že tretjič) pospraviti igrače. Pa ne mislite, da na svoje mesto, saj jim tega tudi doma ni potrebno storiti. Kaj je to red, sploh več ne vedo. Uredimo še stole in mize ter odjadramo vsak v svojo učilnico.
Pogledam na uro. Kolegica v sosednjem razredu je namreč zbolela, zato mi odpade tudi prva »prosta« ura. Kaj pa stranišče? Tišči me namreč lulat. Žal. Ni časa! Ob osmih je namreč potrebno pričeti s poukom. In ker sem vestna in odgovorna oseba, k pouku ne zamujam (le kakšen vzgled bi bila učencem?).
28 učencev, jaz pa sama. Na uro nisem bila pripravljena, zato na hitro preletim dnevnik in pogledam kaj vse so počeli in pri kateri snovi naj nadaljujem. V glavi mi ta čas roji vse mogoče. Moji možgani levo in desno premetavajo učne načrte, poleg tega že pozdravljam učence in jim dajem navodila za delo, ki nas čaka. Prvi dve uri mirno mineta, saj imam veliko let delovnih izkušenj in s poukom res nimam težav.
»Uf«, končno dočakamo malico. Čudovito. Sendviči s salamo in sirom, kisla paprika (kdor jo seveda želi) in za konec še pomaranča. To, da bo eden le pol kosa, drugi celega, eden samo s sirom, drugi spet samo s salamami, eden brez vsega, to je zame mačji kašelj. Ob vsem tem uspem naliti še vseh 28 lončkov čaja ali kakava (po želji, seveda). A kako naj olupim 28 pomaranč? Sprašujem se, zakaj ni nihče od staršev svojega otroka naučil olupiti pomaranče. Je to res tako težko? Še jabolka ne pojedo z olupki in peščicami na sredini, kaj šele, da bi si olupili pomarančo.
In ko tako že zdavnaj mine tudi čas, ki je bil namenjen malici, počistimo mize, (spet bolj jaz, kot oni) se spomnim, da me je že enkrat zjutraj tiščalo na stranišče. »Pa saj lahko grem kasneje,« si rečem in že pripravljam material za delo v naslednji šolski uri. Na vrsti je likovna vzgoja in priprava tapetnega lepila. V načrtu so imeli namreč kaširanje časopisnih žog. »Uh, to pa bo zalogaj!«
Po dveh urah, ko smo napackani že vsi, tudi moj čudoviti novi kostim, se ponovno (že stotič) lotimo pospravljanja in čiščenja učilnice. Med mojim zagnanim delom in reševanjem mojega kostima, prileti v razred pomočnica ravnateljice. Razveseli me z novico, da je tudi učiteljica podaljšanega bivanja zbolela. »Hura, v šoli bom do treh!«
Pridno pospravim do konca in napovem priprave na kosilo in umivanje rok. Z milom seveda, saj tega ne vedo. Med tem, ko razdelim vse ključke za kosilo, se Peter in Gašper že stepeta. To sta namreč učenca s posebnimi potrebami in pravi čudež je, da sta neopažena zdržala vse do priprav na kosilo. In do odhoda na kosilo se med seboj prav grdo skregata še Špela in Bojana, med umivanjem rok pa se ves polije Luka. Med preoblačenjem potrebuje mojo pomoč. Mami mu je namreč zjutraj oblekla srajčko in hlače in si sam ne zna odpreti gumbov (tudi zapreti jih ne zna). Ta čas Gašper brcne Polono v trebuh, Peter raztrga Anici rumeno rutico. Solze! Stisnem ju k sebi, ju skušam potolažiti in že vodim razgovor o neprimernem vedenju. Učencem se to vedenje ne zdi neprimerno.
Odjadramo na kosilo. Ura je že pol enih, jaz pa še vedno nisem imela časa za stranišče. Kosilo je poglavje zase. Nanj je potrebno počakati v vrsti in to je za učence najhujše opravilo. Vsak dan znova si izmišljam zgodbice, smešnice. Pripovedujem pravljice, z njimi klepetam, da bi jih zamotila pri »neskončno« dolgem čakanju. Pa še tiho moramo biti, saj sicer motimo učence, ki še imajo pouk. Toda preden vsak učenec kuharici razloži, česa ne je in kaj bi pojedel, mine precej časa. In nato med kosilom, ko že mislim, da bom uspela na stranišče (zdaj me pa res že pošteno tišči) in za varstvo poprosim dežurno kolegico, se Gašper in Peter spustita v pretep, Miha in Luka pa se obmetavata s copati. Špela toži Zalo, da jo le ta brca pod mizo in Martina veselo po jedilnici meče fižol, ki ga je našla v solati (tega namreč ne mara). Kolegici se zahvalim za prijaznost in pripravljenost, a v takem neredu je res ne upam pustiti same. »Lulat pa res lahko grem malo kasneje.« Na vrsti je namreč spet pospravljanje. Bolje rečeno, čiščenje jedilnice. Treba je počistiti mize, saj je na njih in pod njimi zagotovo pristala vsaj polovico kosila. Med pospravljanjem umirjam učence, jih usmerjam v kolono, a ker je potrebno v jedilnici vedno tako glasno kričati, me nihče ne sliši. Zato prijazno stopim od enega do drugega in jih vljudno poprosim, če so lahko malo tišje in mirno počakajo, da počistim nered za njimi.
Pridni so. Le Gašper udari Špelo tako, da ji iz nosu priteče kri. Hitim ustavljati krvavitev, mirim ostale učence in seveda komaj že čakam, da bom uspela priti na stranišče. A zavedam se, da najverjetneje še nekaj časa nič ne bo.
Spet smo v razredu. Čas je za prosto igro. Odlično. Stopim v sosednji razred poprosit kolegico, da bi malo pogledala v moj razred, saj me res pošteno tišči lulat. A kolegica je z učenci odšla v knjižnico. Spet nič ne bo. »Saj bo kmalu ura tri.« se tolažim. Čaka me le še eno pospravljanje učilnice, in igra na svežem zraku. No ja, pa še čas za domačo nalogo in individualno delo z učenci. Vsak izmed njih ima pri opravljanju naloge drugačne težave, drugačne potrebe in kot odlična učiteljica, jim skušam pomagati po svojih najboljših močeh. Naloga je narejena, učilnica pospravljena, moj mehur (pre)poln.
Odpravljamo se na igrišče. Osemindvajsetkrat se prepognem (groza, mehur mi bo zagotovo počil) in učencem zavežem vezalke. Vsaj petnajstkrat zaprem zadrgo na jakni, desetim pomagam potlačiti majčko v hlače. Eden gre lulat, drugi je žejen, tretji joka, ker je izgubil svojo najljubšo igračo. Četrti ne najde čevlja, peti je izgubil rumeno rutico, šesti je v učilnici pozabil jopico ... Luka je porinil Špelo, Gašper je brcnil Polono, Ana je Mihu nalašč skrila copate. Kljub vsemu je na mojem obrazu nasmeh, v srcu dobra volja. Za vsakega najdem prijazno besedo, poiščem izgubljeni čevelj, skriti copat, izgubljeno igračo, rumeno rutico in tečem v razred po jopico.
Preden odidemo na šolsko igrišče preštejem učence. »Eden mi manjka! Kdo? Kje je?« Zagrabi me panika. »Luka je odšel domov.« mi sporočajo ostali otroci. Ponj je prišla mati, ki ni imela niti toliko časa, da bi stopila do mene in me pozdravila, medtem, ko sem pomagala učencem. Kar za mojim hrbtom ga je odpeljala. Pobrskam po seznamu telefonskih številk in kar s svojega mobilnega telefona pokličem Lukčevo mamo. Želim se namreč prepričati, kot odgovorna učiteljica, da je resnično odšel domov. Prijazno se ji opravičim, ker jo seveda motim, in jo vljudno vprašam ali je res morda odpeljala Lukca. Niti slučajno se mi ne opraviči, ker mi tega ni povedala. Na koncu se ji jaz še enkrat opravičim, ker ji jemljem njen dragoceni čas in se ji zahvalim za prijaznost.
Končno pripeljem učence na igrišče. Čaka me le še ena ura do odhoda domov.
V upanju, da se bo vsaj igra na igrišču mirno iztekla, sedem na klopco poleg šolskih igral. Ugotovim, da sem od šestih zjutraj že na nogah in da mi prav pošteno že paše malo sedenja. A ne za dolgo. Peter je namreč Gašperja porini z igral, ker se mu je le ta nasmihal. Petru to seveda ni bilo po godu. Hitro vstanem, tečem do Gašperja in ga pregledam ali je »cel«. Potolažim ga in pospremim do vhoda v šolo. Napotim ga na stranišče, da si naredi obkladek (po poti mu razložim kaj to sploh je), saj mu na čelu raste buška. In ko se takole sprehajam na igrišču med učenci, razmišljam kaj bom povedala Gašperjevim staršem in kako se bom opravičila za nezgodo. Kakor da sem jaz kriva, da sem jo jaz povzročila. K sreči imam s tem že dolgoletne izkušnje in nalogo odlično opravim.
Ura je tri. K sebi pokličem učence, ki so še ostali v podaljšanem bivanju in ugotovim, da mi vsaj pet staršev ni povedalo, da so odpeljali svoje otroke. Dobro, da so jih videle moje ostale kolegice. Vsaj deset staršev me tudi pozdravilo ni, a sem jih uspela vsaj opaziti.
Učence, ki so še ostali, predam svoji kolegici. Razložim ji kaj smo danes počeli, kaj je za nalogo, koliko je kdo pojedel, kdo ima v torbi kakšno obvestilo. Morda kaj tudi pozabim.
Ura je 15.15. Končno mi uspe oditi s šolskega igrišča. Toda zame se dan še ne konča. Čaka me kakšno izmed številnih izobraževanj (naravoslovne delavnice, lutkovna delavnica, Učenje-učenja, študijska skupina, novi učni načrti, predstavitev učbenikov in delovnih zvezkov) ali celo govorilne ure in šolska prireditev. Toda danes je ponedeljek, zato imam ob 16. uri tečaj retorike na UPI Žalec. Kot učiteljica moram to področje dobro obvladati in tečaj je seveda brezplačen. Sicer se ga sploh nebi mogla udeležiti, saj s svojo plačo preživljam celo družino.
Med vožnjo proti Žalcu se spomnim, da danes nisem še nič pojedla (v prvem razredu namreč učiteljice nimamo odmorov). Tudi na lulanje sem spet pozabila. Ustavim se na prvi bencinski črpalki in končno izpraznim svoj, do vrha poln, mehur. Med lulanjem že razmišljam, kaj smo imeli za domačo nalogo pri retoriki, saj med tednom nisem imela časa, čez vikend pa sem bila na izobraževanju. V mislih se pripravljam na govorni nastop. Kupim si sendvič (k sreči jih imam zeloooooo rada).
Predavateljica in moji »sotrpini« so odlična družba, zato mi čas do odmora hitro mine. Med odmorom v roke vzamem list in svinčnik ter si napišem okvirni načrt dela in dejavnosti za obravnavo nove črke. Naslednji dan me namreč čaka hospitacijski nastop. K sreči obožujem svojo službo (me namreč bogati na vseh področjih), zato mi odmora ni težko posvetiti delu in službi.
Ura je osem zvečer, poslovim se od kolegov in hitim proti avtu. Ker mi med odmorom še vedno ni čisto uspelo »spiliti« ure obravnave črke, mi moje misli nenehno uhajajo k učencem. Delo moram diferencirati, zato razmišljam kakšne dejavnosti bom izvedla, da bodo lahko vsi sodelovali, vsi napredovali, da bodo pri tem vsi uživali.
Ob pol devetih sem končno doma. Doma me pričaka moja družina. Imam namreč moža, dva sinova in psičko. Čez dan sem čisto pozabila nanje. Mož pripravi večerjo (še k sreči) in med večerjo »težim« svojima sinovoma. Zanima me njun dan. Ocene, učenje, domače obveznosti. Na hitro naredim nekaj vzgojnih načrtov in »pridig« , pospravim kuhinjo in si na mizo naložim kupe različnega materiala. Vzamem si čas za razmislek, kaj vse bom izdelala, zato na sprehod popeljem še svojo psičko.
Misli so spet na svojem mestu in lahko pričnem z delom. Najprej izdelam »črkolovko«, nato pripravim kartončke s črkami (seveda za vseh 28 otrok), različno slikovno gradivo ... Še dobro, da sem si priprave napisala med vikendom (med odmori izobraževanja). Z delom zaključim nekje okoli enajste ure. Nekajkrat me med delom zmoti še mož in otroka. Saj sta vendar šolarja. Eden potrebuje pomoč pri matematiki, drugi pri izdelovanju plakata. Z možem si delo malo razporediva. On se loti matematike (še dobro, da ravnokar hodi v šolo, v upanju na novo delovno mesto), jaz pa se lotim izdelovanja plakata.
Ob enajstih se počasi odpravim v kopalnico. Razmišljam, ali morda še česa nisem pozabila. Pod tušem še enkrat preletim jutrišnji dan.
Odpravim se proti svoji postelji, v roke vzamem knjigo o razvijanju bralne pismenosti. Prihodnji teden me v službi čaka popoldansko izobraževanje in z njim povezana domača naloga. Berem do polnoči, seveda počasi. Večkrat se moram vrniti k že prebranemu, saj moje misli ob tej uri res več niso zbrane.
Ugasnem luč. Zaspim z mislijo. »Še dobro, da sem le učiteljica, ki ves dan nič ne dela.« A moje delo me kljub temu osrečuje, zato se veselim naslednjega dne, ki bo podoben današnjemu.
4.45. Zvoni budilka. »A že?«........
