Tiskane izdaje
Osho je nekoč dejal:
...tišina pomeni samo to
da vstopite v svojo samoto
preden vstopite v bitje koga drugega
v življenje nekoga drugega
morate biti seznanjeni s svojo samoto
morate biti zakoreninjeni v svoji samoti
morate točno vedeti, kaj je vaša samota
samo tedaj se more iz nje razviti ljubezen...
Dejstvo je, da so stari, tradicionalni razlogi za partnerski odnos danes povsem zastareli. Najti nekoga, da nam bo pomenil »vse« in bo skrbel za nas v dobrem in slabem, je povsem zgrešeno.
Dr. Wayne Dyer pravi: »Razmerje, v katerem dva postaneta eno, se konča z dvema polčlovekoma.« Količina zaljubljenosti usmerjena v eno osebo je sorazmerna s količino časa in energije, ki naj bi jo usmerili v delo na sebi. Bolj kot smo v nekoga zaljubljeni in brez njega ne moremo živeti, natanko toliko nam manjka do tega, da sami sebe povežemo v celoto.
Nekoč sem nekje prebrala, da naj bi nam partner predstavljal slaščico, poobedek, medtem ko naj bi glavni obed sestavljali preostali medsebojni odnosi. Partner je izostreno ogledalo nas samih; do potankosti zaznava, koliko smo notranje samostojni in do kolikšne mere se nanj naslanjamo.
Če smo čustveno odvisni od partnerja (v večini primerov je tako, sicer sploh ne bi čutili potrebe po povezovanju z njim), ga bomo začeli prej ali slej dolgočasiti in utesnjevati. Mislim, da je to poglavitni razlog, da se eden od partnerjev v zvezi počuti utesnjenega in se začne umikati. Ko partner začne z umikom (fizičnim ali zgolj duhovnim), je najslabša stvar, ki jo lahko storimo, da gremo za njim in mu umik poskušamo preprečiti z namenom, da bi »rešili« odnos. V tem primeru se bo umikal še hitreje in še dlje. Najboljše je, da mu pustimo oditi in se tudi sami umaknemo navznoter.
Čeprav navzven ne zgleda tako, pa je takšna distanca edino učinkovito zdravilo za partnerski odnos. V tej novi samoti se tako ženska kot moški zopet povežeta vsak s svojo dušo in se v njej trdno zasidrata. Bolj dobrohotno kot partnerju omogočite potreben umik, prej se bo vrnil k vam.
Večinoma se ljudje povezujemo v zveze, da bi ubežali dejstvu, da smo v resnici neizbežno sami. Biti sami s seboj in se v najgloblji tišini soočiti s sabo, se zdi nekaterim ljudem eno najstrašnejših doživetij in prav ti ljudje to soočenje s seboj najbolj potrebujejo.
Ko je človek v sebi cel in zaokrožen, ga nihče posebej ne privlači, občuti pa ljubezen do vseh ljudi brez izjeme. Svojo ljubezen ne usmerja na eno osebo, marveč na vse človeštvo. Če pa kljub temu želimo najti ljubečega partnerja, se mi zdi najboljša pot, da se dogradimo v sebi, razvijemo kot duša, kajti le taki bomo neustavljivo privlačni za partnerja in mu bomo lahko nevsiljivo pomagali na poti razvoja in duha.
Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališča uredništva.
