Razvrednotenje dostojanstva

»V Združenih narodih je zdaj 193 držav. Toda koliko jih je v resnici demokratičnih? Dvajset, trideset, štirideset? Več zagotovo ne. In celo v državah, ki so demokratične, na primer v Franciji ali Sloveniji, se dogaja, da človekovih pravic ne spoštujejo v celoti. Veliko je brezposelnih. Premalo je stanovanj in šol. Zdravstvo je v težavah. Človekovih pravic in demokracije ni nikoli dovolj!« pravi 94-letni Stéphane Hessel, legenda francoske diplomacije, nekdanji sodelavec Charlesa de Gaulla in še zadnji živeči soavtor deklaracije Združenih narodov o človekovih pravicah.

Ta je danes, 10. decembra, na dan, ko je bila sprejeta, stara že 63 let. Predsednik države Danilo Türk je na eni od slovesnosti pred časom dejal, da je ta pomembni dokument pravzaprav nekakšen mejnik za človeštvo. »Pot nazaj je pot v barbarstvo, pot naprej pa pot v smeri pravične, socialne in bogatejše družbe!« je dejal predsednik Türk.

Teptanje vrednot

Toda s človekovimi pravicami, ki so temelj demokracije in pravične družbe, se dandanes dogaja prav to, pred čemer je svaril Danilo Türk. Številnim politikom in finančnim špekulantom, ki so svet družno pahnili v zadušljivo in nevarno krizo – prvi z nesmiselno vojno proti terorju, drugi pa z borznimi in kreditnimi prevarami –, so človekove pravice nenadoma postale odveč. Odločili so se torej za pot nazaj. V preteklost, ki je nihče noče. V razvrednotenje človeka, ki je tako značilno za diktature.

To je razjezilo tudi Stéphana Hessela, ki se je prav zato odločil napisati knjižico Dvignite se!, ki je v Franciji in tudi drugod po svetu v trenutku postala velika uspešnica. Razjezilo ga je prav nenehno teptanje vrednot, izborjenih v drugi svetovni vojni, vrednot, ki jih danes, kot pravi, potrebujemo bolj kot kdaj doslej. Jezi ga podiranje socialnih standardov, ki so bili dolgo v veljavi. Zakaj država ne more več poskrbeti za socialne pravice svojih državljanov, če pa se je količina bogastva od konca druge svetovne vojne, ki je popolnoma razdejala Evropo, tako zelo povečala? Očitno je, da so zasebni interesi postali pomembnejši od javnih koristi. Tudi zato prepad med bogatimi in revnimi še nikoli ni bil takšen, kakršen je danes, dodaja Hessel.

Z njim se večinoma strinja tudi Thomas Hammarberg, komisar Sveta Evrope za človekove pravice, ki bo prihodnje leto končal svoj šestletni mandat. »Po drugi svetovni vojni smo porabili zelo veliko časa in si zelo prizadevali za oblikovanje pravil in standardov o človekovih pravicah. V Združenih narodih in Svetu Evrope smo sprejeli več konvencij na to temo. Namenjene so bile tudi za krizne razmere in čase. Takrat so pravzaprav najpomembnejše. Vaclav Havel je pred leti dejal, da je življenje tistih, ki so nenehno teptali človekove pravice, postalo po sprejetju tovrstnih konvencij precej težje, kot je bilo prej. Toda marsikje po svetu, žal, niso tako menili. V krizah se pojavljajo različni politični tokovi, ki poskušajo ignorirati človekove pravice. In po 11. septembru se je zgodilo prav to,« opozarja Hammarberg.

Demokratični svet takrat ni imel ne moči ne volje, da bi se postavil po robu zlorabam. Umetno povzročeni strah pred terorizmom je bil tako močan, da so marsikje hoté pozabili na človekove pravice. Veliko evropskih držav je sprejelo zakone, ki niso v skladu s sprejetimi standardi o človekovih pravicah. Varnostne službe so si vzele pristojnosti, nesprejemljive s stališča spoštovanja človekovih pravic. Načela, da ima vsakdo pravico do obrambe (na sodišču), v zdajšnjem boju proti terorizmu ne spoštuje nihče več. Ljudje so priprti brez sodne obravnave in brez vsakršnih dokazov. Jetnike marsikje tudi mučijo, čeprav je mučenje prepovedano z vsemi mednarodnimi konvencijami.

Ko gre za človekove pravice, urnih kazalcev najbrž nikoli več ne bo mogoče vrniti nazaj. V čas pred tragedijo na Manhattnu. Prav zaradi varnostnih služb, ki so z vojno proti terorju, kakor pravi Švicar Dick Marty, postale del problema, in ne več del rešitve. Evropa in svet s takšnim nerazumnim ravnanjem nezadržno drvita v nevarni objem kulture nekaznovanosti, ki je že začela usodno spodjedati temelje demokratičnih institucij.

Ameriška sodnica Sandra Day O’Connor je pred časom opozorila: »Če hočemo ostati zvesti svojim vrednotam, se proti tiraniji ne moremo boriti z orodjem tiranov!« Toda zdi se, da številne evropske vlade še naprej slepo sledijo doktrini, ki pravi, da je terorizem pojav, s katerim se pravosodje ne more ukvarjati, in fenomen, za katerega ženevske konvencije ne morejo veljati.

Še več. Varnost je, kakor poskušajo dokazati, pomembnejša od svobode in človekovih pravic. Zato izvršna oblast svoje početje čedalje pogosteje skriva za zidove državnih skrivnosti. Pa ne zato, da bi zavarovala strogo varovane podatke, ampak predvsem zato, da bi zavarovala svoje ljudi, vpletene v nezakonito početje. Vračamo se torej v čase kulta državnih skrivnosti, skrivnosti kot instrumenta izvršne oblasti, ki se s tovrstnimi zidovi poskuša izogniti vsakršnemu nadzoru marsikje čedalje bolj marginalizirane zakonodajne in sodne veje oblasti.

Tihi teror revščine

A kaj so pravzaprav človekove pravice? »Še zdaleč ne zgolj boj proti mučenju, umorom, izginotjem in izgonom. Človekove pravice so grobo poteptane tudi takrat, ko otroci umirajo zaradi lakote, ko ljudje nimajo pravice do zdravstvenega zavarovanja, izobraževanja in dela. Za te človekove pravice bi se morali danes boriti. Poglejte: tistega dne, ko sta se zrušila dvojčka Svetovnega trgovinskega centra, je v svetu zaradi lakote in ozdravljivih bolezni umrlo 35.650 otrok. Toliko jih na svetu zdaj umre vsak dan. To je tihi genocid, tihi teror revščine, ki se dogaja pred očmi vseh nas. Toda zaradi tega ni še nihče povzdignil glasu. Združeni narodi o tem niso sprejeli nobene resolucije. Molči tudi papež. Kaj se dogaja z ljudmi in z našo družbo? V kakšnem svetu živimo?« nas sprašuje Adolfo Pérez Esquivel, Nobelov nagrajenec za mir iz Argentine.

Ugledni nobelovec se seveda ne moti. Po človekovih pravicah je zdaj namreč drastično udarila še gospodarska kriza. Predvsem po pravici do dela in do dostojnega življenja. V revščini, ki je še vedno ena najbolj sistematičnih in množičnih načinov kratenja človekovih pravic, je že pred krizo živela najmanj poldruga milijarda, gospodarski zlom, za katerega so večinoma krivi prav ameriški finančni čarovniki, je na rob preživetja pahnil še več sto milijonov ljudi. Največ v najmanj razvitih državah sveta. Žal tudi v Sloveniji.

Človekove pravice zato nikakor niso razkošje za boljše čase. V ospredju ravnanja morajo biti v dobrem in slabem, v miru in vojni. Kot nekakšen moralni damoklejev meč, ki bo zdaj zdaj zgrmel na posameznika ali na vlado, če ta ne bo spoštovala s številnimi mednarodnimi sporazumi in listinami sprejetih pravil igre. In zavračala dialog z drugače mislečimi, ki je edina prava pot čez minska polja nesporazumov, predsodkov in sovraštva. Toda ali bo v zdajšnji zagatni krizi kdo sploh še pripravljen na tako tvegano pot? Zdi se, da politične elite danes bolj kot človekove pravice zanima le še lastno preživetje.