Dve korenini , troje bogastev

Magdalena, kako dolgo že živite tukaj?

Prvič sem prišla v Čile septembra 1996, stalno pa živim tu devet let, saj se nisem takoj preselila. Obiskov prijateljev in znancev iz Slovenije ali Italije sicer ni veliko, saj smo na drugem koncu sveta. Zelo pa se veselim, ko me obišče kdo iz rodnega kraja.

Slovenska javnost vas je že imela priložnost spoznati v oddaji Čez planke. Kako ste se srečali?

V Čilu ni veliko Slovencev, zato je bilo kar lahko priti do mene. No, naj se predstavim: sem zamejska Slovenka, zdaj »zaoceanska« Slovenka, doma iz Mačkolj, občine Dolina pri Trstu, kjer sem živela in delala kot agronomka, vse dokler se nisem odločila za »usodno« potovanje po Čilu leta 1996. Na severu, točneje v mestecu San Pedro de Atacama, prav v srcu puščave Atacama, sem spoznala moža in se počasi tu dokončno nastanila.

Moje prvo vprašanje je bilo, kaj bom delala, saj smo v puščavi, kmetijstva je malo in obdelovati zemljo je pravi izziv. San Pedro de Atacama je značilno turistično mestece, v zadnjih letih svetovno znano zaradi gejzirjev El Tatio, posušenih slanih jezer, kjer živijo plamenci, čudovite puščavske pokrajine najrazličnejših oblik in barv, predšpanske kulture in razvalin. No, začela sem se ukvarjati s turizmom: najprej kot vodnica za italijansko govoreče turiste, lani pa sem to izkušnjo spremenila v turistično agencijo z imenom Tarar Vilti.

Poznate knjigo Bela Masajka? V Sloveniji in drugod po Evropi je bila prava uspešnica. Posneli so tudi film. Se vam zdi, da je vaša zgodba podobna njeni? Tudi vi ste zapustili domačo grudo in odšli za svojo ljubeznijo na drugi konec sveta in se poročili s čistokrvnim domorodcem atakamskega rodu. Sliši se romantično.

Ja, poznam zgodbo o Beli Masajki in moja zgodba nekako spominja nanjo. Po mojem je lahko ljubezen med dvema osebama, ki imata različne korenine in popolnoma različno kulturo in sta zrasli v povsem različnem ambientu, prepričanjih in okolju, neverjetno veliko bogastvo, če znata oba ovrednotiti in razumeti drug drugega. Bogastvo oplemeniti posebno otroke, ker starši poznajo na lastni koži dva svetova, dve kulturi, dva jezika (ali več). Po drugi strani pa je razmerje med dvema osebama, ki prihajata iz tako različne stvarnosti, tudi zelo težko. Res ni lahko premostiti velikih razlik, in to se pozna posebno v vsakdanu. Na splošno lahko trdim, da je treba najprej dobro spoznati, preštudirati in razumeti kulturo, zgodovino in običaje drugega, da lahko razumeš, zakaj se vede drugače kot ti (to je obojestransko), druga pomembna stvar pa je strpnost in veliko, veliko potrpljenja. In še to večkrat ni dovolj.

Atakamci ali bolje Likan Antai, kot se sami imenujejo, so sicer avtohtoni prebivalci v Čilu, vendar so v manjšini. Tudi vi ste predstavnica slovenske manjšine v Italiji. Kako z možem gledata na to problematiko?

Pravzaprav je to, da oba pripadava neki manjšini, mogoče najina največja skupna točka. Jaz bolje razumem njegovo problematiko, on pa mojo. Od prihoda Špancev pa vse do konca diktature Pinocheta leta 1989 je bilo avtohtono ljudstvo v Čilu zapostavljeno, država ga ni upoštevala, enostavno ni obstajalo. Od leta 1993 velja tako imenovani »Ley indigena«, zakon, ki prepozna in brani glavne skupine avtohtonega ljudstva v Čilu ter skuša čim bolj ovrednotiti izvirni jezik, tradicijo in običaje. Ljudstvo Likan Antai (trenutno je okrog 20.000 pripadnikov) se je kar dobro odzvalo temu državnemu programu in se trudi ohranjati veliko običajev, pa čeprav se je žal prvotni jezik skoraj izgubil. Moj mož je zelo aktiven na tem področju in tudi meni je pri srcu, da ljudstvo Likan Antai ohranja svojo identiteto in pravice. Sama sem po zakonu tudi uradno članica njihove skupnosti, ker sem poročena z enim od njih. Tu, daleč od Trsta in daleč od Slovenije, se čutim še bolj zavedna Slovenka. Redno berem slovenske časopise po internetu, zlasti s sinom pa stalno govorim v slovenščini in ponosna sem, ker mi tudi on vedno odgovarja v maternem jeziku. Poleg tega ga učim o Prešernu, o zgodovini Trsta, pripovedujem mu o življenju moje none in o tem, da je bilo mojim staršem v fašizmu prepovedano govoriti slovensko, ko sta bila stara toliko, kot je zdaj on.

Odločitev, da se preselite na drugi konec sveta, v deželo s povsem drugačno kulturo, jezikom, podnebjem, verjetno ni bila enostavna. Kako ste premostili spremembe?

Zelo težko se mi je bilo odločiti, da se preselim v tako drugačen svet, ker je to pomenilo popolno spremembo življenja, zdaj pa sem se navadila in prilagodila. Všeč mi je puščava in z leti sem jo toliko vzljubila, da bi se mi bilo težko spet navaditi na vlažno in deževno podnebje. Tu imamo sonce 360 dni na leto.

Kako so reagirali vaši domači?

Seveda bi me starši najraje videli tam, v Mačkoljah, vsi starši radi vidijo otroke v bližini. A na koncu so se pač morali sprijazniti z mojo odločitvijo. Dvakrat so me že obiskali, sestra štirikrat, nečakinja enkrat pa tudi nekateri sosedje iz rodne vasi in okolice. V zameno jih obiščem vsakič, ko morem. Enkrat na leto pridem za dva meseca, navadno ko ima moj sin poletne počitnice, od decembra do marca. Imam prost poklic, zato si laže organiziram čas.

Mož ne potuje z vama?

Ponavadi potujeva le Peter in jaz, mož pa ostane doma. Tako potovanje stane, poleg tega za moža obisk nima takega pomena, kot ga ima za naju. Peter se je rodil v Trstu, zato večkrat pravi, da je bolj tam doma. Kot otroku mu je bil Trst vedno bolj pri srcu, saj lahko od nekdaj vidi razlike med obema svetovoma. Ko sva na obisku, ga vedno skušam vključiti v tamkajšnje življenje. Letos sva na primer potovala v februarju in je en mesec kot gost obiskoval slovenske nižje srednje šole v Dolini. Tako je lahko ocenil, katera je boljša ali bolj pomanjkljiva v posameznih predmetih. Ko potujeva v Mačkolje, seveda potujeva tudi po Sloveniji in drugod. Slovenijo že precej pozna pa tudi druge evropske kraje. Kaj hočete, mi imamo tolikšne razdalje, da v sto kilometrih pridemo iz San Pedra do sosednjega naselja. Zato se nam zdi, da je v Evropi vse zelo blizu.

Sta se z možem kdaj pogovarjala o tem, da bi se selili v Evropo, v Trst ali Slovenijo?

Na začetku že, posebno jaz sem hotela, da živiva tam, Juan pa ni bil za to. Zdaj sva se tu vpeljala in o tem, da bi živela kje drugje, ne razmišljava več. Rada pa bi, da bi Peter študiral drugje. Ker dobro zna več jezikov, lahko študira v Trstu, Rimu, Ljubljani, tudi v Londonu ali Madridu. Sicer manjka še nekaj let, a se že zdaj usmerjamo v to in načrtujemo.

Na noge postavljate turistično agencijo. Poleg stanovanjske hiše ste že zgradili objekt za poslovne prostore.

V Čilu sem najprej delala kot tajnica v turistični agenciji, nato receptorka v hotelu in tako sem pridobila precej izkušenj. V San Pedru je namreč turizem najpomembnejša gospodarska panoga, mislim, da se več kot 80 odstotkov prebivalcev ukvarja z njim. Kasneje sem delala kot vodnica, posebno za italijansko govoreče turiste, in to počnem že osem let. Vedno sem bila svobodnjakinja, delala za različne agencije. Izkušenj sem imela dovolj in začela sem premišljevati, zakaj ne bi postavila na noge svoje. Moja želja se je uresničila in pred meseci sem uradno odprla lastno agencijo. Imenuje se Tarar Vilti, kar v jeziku tukajšnjih staroselcev pomeni beli orel. Sicer je to mala družba, moj poslovni partner je iz Iquique, 500 km severneje od San Pedra, in ima večletne izkušnje kot vodnik in voznik, obenem pa ima vozilo za enajst potnikov. Imam tudi načrte za prihodnost, rada bi zgradila dva ali tri bungalove za štiri do šest ljudi in jim ponudila zajtrk s pridelki z lastnega zelenjavnega vrta. Tako bi prišel v poštev nekako tudi moj prvotni poklic. Z možem nisva skupaj v poslu, on se ukvarja s sobami, ki jih imava v najemu.

Kaj pravzaprav ponujate?

Imam spletno stran, www.tararvilti.cl, prav kmalu bo na razpolago tudi v slovenščini, italijanščini in angleščini. Naša ideja je ponujati turistične aranžmaje našim potnikom brez posrednikov in čim ceneje. To je v splošni gospodarski krizi bistvenega pomena. Sestavljene imamo že tri programe po severnem delu Čila, ki vključujejo izlete, prenočitev in hrano. Turisti izbirajo kategorijo hotela po lastnih željah ali zmogljivostih. Sicer pa pripravimo paket po naročilu in jih tudi povežemo s preostalim delom Čila, Bolivijo, Perujem, Argentino, kamor pač želijo. Vse to s slovenskim vodnikom, ki dobro pozna tukajšnje kraje, zgodovino, kulturo in tradicije ljudstva Likan Antai in ima dolgoletne izkušnje v turizmu. Potniki bodo lahko v naših programih podrobneje spoznali kulturno in naravno dediščino, zgodovino, prazgodovino in tradicije prebivalcev na severu Čila, edinstveno pokrajino v samem srcu puščave, na planoti Altiplano in v Andih. Naša edinstvenost je neposredni stik s prebivalstvom v obliki družbenopodpornega turizma in visoka kakovost turističnih servisov. Poleg znanih turističnih objektov skušamo potnikom omogočiti stik z domačini, tukajšnjo gastronomijo in prikazati tradicije v sklopu kmečkega turizma, ki se zdaj širi tudi v Čilu. Denar gre domačinom in malim podjetnikom, veliki hoteli in restavracije niso vključeni.

Kako bi slovenskim bralcem predstavili Čile?

V evropskih državah je še vedno zelo malo poznan. Veliko potnikov se zanj ne odloči tudi zato, ker so cene višje kot v sosednjih državah. Je izredno lepa država s svojevrstno naravo. Ker je dolga 4300 km, obsega najrazličnejša območja, od puščave na severu do zmernega podnebja v sredini, ki spominja na Sredozemlje in kjer gojijo trto, oljke in sadje, vse do hladnejšega juga, kjer prevladujejo obsežni gozdovi, množične padavine, fjordi, ledeniki, obsežne pampe. Čile ima tudi del Antarktike. Če pa gremo od zahoda proti vzhodu, ima slikovito obalo Tihega oceana, ravnino v sredini, vse do visokih vrhov Andov, ki na severu presegajo 6000 metrov nadmorske višine.

Kako je z varnostjo?

Čile je precej varen, bolj kot druge južnoameriške države. To je posledica dejstva, da je izmed vseh najbolj stabilen, tako gospodarsko kot politično. Večina evropskih in tudi slovenskih potnikov pa se odloči za Peru, ki je veliko bolj znan zaradi arheologije Inkov, Machu Picchuja in podobnih krajev.

Kakšno je zdaj gospodarsko in politično stanje v Čilu pa tudi sicer v južnoameriških državah? Vemo, da je bil svojčas tukaj precej hud diktatorski režim.

Na splošno so v vseh državah Južne Amerike vladale diktature v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja. V Čilu je vladal Augusto Pinochet. Veliko državljanov se je takrat izselilo v Evropo ali ZDA, pravijo, da jih je izginilo ali so jih pobili več kot 3000. Od leta 1989 imamo demokratični sistem vladanja. Od letos je na čelu desničar Sebastian Piñera, prej pa je bila socialistka in prva predsednica ženska Michelle Bachelet. Stabilna politika privede tudi do stabilnega gospodarstva. Ekonomija, sicer neoliberalistična, je precej pripomogla, da v zadnjih letih Čile raste, se razvija in plače se dvigajo. Razlike med plačami so še vedno ogromne, ker po mojem mnenju manjka dobra sindikalna zaščita najnižjega sloja prebivalstva, se pa razlika zaradi državnih programov za pomoč revnejšim in mikropodjetnikom v zadnjih letih vedno bolj manjša. Močna postaja tudi Brazilija. V drugih državah Južne Amerike je gospodarsko stanje slabše, pa čeprav si prizadevajo za izboljšanje. Južna Amerika ima vse, da lahko skupno postane močna velesila, manjka ji le dobro vladanje v nekaterih državah.