Tiskane izdaje
Že kot otrok je vedela, kaj pomeni pomagati drugim.
Njen oče je bil slep, mama slabovidna. Kasneje je, takrat že sama mati, v družino sprejemala številne otroke. Nato se je pridružila Zvezi prijateljev mladine, organizaciiji, ki je že pred šestdesetimi leti začela začela pripravljati številne programe za zdravo rast in razvoj otrok.
Najprej je bila pedagoška vodja, potem vzgojiteljica, zdaj je že več kot dvajset let sekretarka ZPM Moste-Polje.
Je tudi žena, mati dveh odraslih otrok, babica dveh vnučkov in hči matere, ki se ima v domu za starejše v Fužinah sicer lepo, a ker je nepokretna, Anita Ogulin dnevno skrbi tudi za njo.
Pravi, da počne samo to, kar sama pričakuje od vseh drugih. V njenem poslanstvu ni upokojitve. Njeno življenje je življenje za druge, to jo osrečuje in polni. A ni je strah oditi, ker ve, da so vzgojili toliko dobrih ljudi, da zgodba ZPM, sploh pa ne Moste-Polje, ne bo usahnila.
»Tako vesela sem za vas,« reče in stisne v objem gospo, ki v naročju drži sedemmesečno dojenčico. Doma sta še triletni dvojčici.
Starša sta se na ZPM starša obrnila že zelo obupana in z mislijo na samomor. Priskrbeli so jima bone za hrano in psihosocialno pomoč in zdaj so ena tistih družin, ki se jim je uspelo izvleči iz brezupa. Prav izguba upanja v prihodnost, kolektivni strah, ki ubija notranjo motivacijo ljudi, da se bodo zmogli izkopati iz težav, čeprav so ta trenutek na tleh, jo je v letošnjem letu najbolj prizadelo. »Politika in družba ne dajeta dobrih sporočil ljudem, ne sporočata, da smo zdaj v stiski, vendar bo v prihodnje bolje, ker si za to vsi prizadevamo. Varčevalne ukrepe izvajamo na najšibkejših.«
Do zakona, ki je v letu 2012 temeljito pretresel socialni sistem v državi, je zelo kritična: »Sprenevedanje je, da so dobivali socialne transferje ljudje, ki do njih niso bili upravičeni. Te transferje so dajale institucije, ki so zakon ustvarjale in ki bi ga lahko nadzirale. Morale bi preprosto iti na teren in prevetriti vse, ki so prejemale socialno pomoč.«
Zgodbe, ki jih spremlja, so vse hujše in v zadnjem času se zato vse težje razbremeni. Domači jo opozarjajo, da mora upočasniti ritem, da pretirava, da mora misliti tudi nase.
A če ne bi verjela, da lahko to deželo spremenimo v boljšo in lepšo, ne bi šla naprej. Sprošča se z rekreacijo, meditacijo, energijo črpa tudi iz narave.
In nikoli ne pozabi poudariti, da vsega, kar počne, ne bi zmogla, če ne bi imela okoli sebe tako dobrih ljudi.
