Tiskane izdaje
New York – Ko je 17. junija 1972 policija prijela skupino vlomilcev, ki so vdrli v nacionalni sedež demokratske stranke v washingtonskem poslovno-hotelskem kompleksu Watergate, se je rodila »mati vseh afer«. Dogodek so v Beli hiši sprva označili za tretjerazredni vlom, potem pa je zaradi njega moral oditi sam predsednik države in se je treslo ameriško politično prizorišče.
Že končnica »gate« je postala sinonim za velik škandal; po novinarskih šolah po svetu se še zdaj učijo, kako je ta afera v temelju spremenila njihov poklic. O tem, koliko so mediji res prispevali k odstopu Richarda Nixona in koliko je afera Watergate zares vplivala na novinarstvo, se po štirih desetletjih še vedno krešejo mnenja.
V haiku obliki je zgodba takšna. Policija in novinarji – prišepnejo jim »neimenovani dobro obveščeni viri« – odkrijejo, da je peterica vlomilcev, ki je na sedežu demokratske stranke vgrajevala prisluškovalne naprave, del tajne organizirane obveščevalno-zarotniške organizacije. To vodijo glavni svetovalci predsednika Nixona. Več kot 70 ljudi, med njimi so nekdanji ministri in visoki uslužbenci Bele hiše, je obsojenih. Nixon se odstavitvi izogne z odstopom in le pomilostitev njegovega naslednika ga reši, da ne postane prvi ameriški predsednik, obtožen za zločine v Ovalni pisarni.
To je bilo dogajanje, ki je prevzelo in pretreslo ljudi ter postavilo ustavni in politični sistem na preizkušnjo, kakršne ZDA niso doživele vse od državljanske vojne, je pred leti v zborniku Watergate in potem: zapuščina Richarda Nixona zapisal profesor zgodovine na univerzi v Wisconsinu Stanley Kutler.
Kutler je šele pred šestimi leti s tožbo proti Nixonovim dedičem dosegel, da so nacionalni arhivi končno objavili vse trakove z na skrivaj posnetimi pogovori iz Bele hiše; ti so dokazovali Nixonovo vpletenost v škandal. Profesor se je že večkrat pritožil, ker poskušajo ameriški konservativci omiliti zlorabe oblasti, ki si jih je privoščila tedanja republikanska administracija. A tako kot na ameriškem jugu marsikdo še vedno dojema državljansko vojno kot severnjaško vsiljevanje sekularnih in liberalnih načel, tako tudi afere Watergate vsi ne razumejo kot prevlado pravne države nad korumpirano izvršno oblastjo.
»To je bil državni udar. Mediji in politična elita so z oblasti vrgli izvoljenega predsednika, ki je zmagal v 49 zveznih državah s takšno prednostjo, kakršne Amerika še ni videla,« je leta 1997 ob 25. obletnici vloma v pisarne demokratske stranke zapisal konservativni komentator Patrick Buchanan. Med afero je bil Nixonov svetovalec, a se mu zaradi nje ni bilo treba srečati s sodniki. Čeprav je Buchanan zagovornik teorije zarote, po kateri so liberalci uničili Nixona, tudi sam priznava, da je njegov nekdanji šef zlorabljal oblast. A to so po njegovih besedah počeli tudi njegovi predhodniki, le bolj pametni so bili, saj niso ustanavljali svojih »vodovodarskih« skupin, kakor so v medijih poimenovali peterico vlomilcev, ampak so umazane posle prepustili zloglasnemu šefu zveznega preiskovalnega urada FBI J. Edgarju Hooverju.
Čeprav konservativci ne verjamejo zgodbi o malopridnem predsedniku in junaških novinarjih, o veliki vlogi, ki so jo v »lovu na čarovnice«, kakor je leta 1984 v svoji zgodovini sveta v letih od 1920 do 1960 zapisal britanski zgodovinar Paul Johnson, odigrali »liberalni mediji« z vzhodne obale ZDA, ne dvomijo. »To je bil prvi medijski puč v zgodovini,« je bil kratek, a jedrnat Johnson. O tem, kako pomembno vlogo so pri celotni aferi odigrali mediji, vedo seveda največ povedati novinarji sami, zlasti največja junaka zgodbe oziroma mita o Watergatu, mala Davida iz časnika Washington Post, ki jima je uspelo zrušiti velikega Goljata iz Bele hiše. »Woodstein!« se je navadno zadrl urednik mestne redakcije Ben Bradlee, ko je k sebi poklical neizkušenega vajenca Boba Woodwarda in bolj pismenega, a lenega in za urednika s tesnimi zvezami z obveščevalno službo Cia preveč levičarskega Carla Bernsteina; Bradlee ga je hotel vreči na cesto, a mu sindikat tega ni dovolil.
Ta dva poročevalca – med kolegi sta veljala za izgubljenca – nista bila edina novinarja, ki sta objavljala zgodbe o korumpirani izvršni oblasti. To so počeli tudi njuni kolegi v dnevnikih New York Times in Los Angeles Times, tedniku Time in kar nekaj ostrih in pogumnih televizijskih novinarjev. A bila sta najbolj vztrajna in imela sta najboljše tajne vire, zato sta po mnenju znanega levičarskega medijskega kritika Bena Bagdikiana zaslužna za daleč najbolj spektakularen primer resnega novinarstva v prejšnjem stoletju. »To je bil nemara daleč največji poročevalski dosežek vseh časov,« ni varčeval s komplimenti nekdanji izvršni urednik New York Timesa Gene Roberts.
Svojo vlogo sta Woodward in Bernstein znala tudi dobro prodati, najprej s knjigo Vsi predsednikovi možje, v kateri bolj kot o pokvarjenem predsedniku govorita o svoji vztrajnosti, prigodah in nezgodah. Potem sta ju v hollywoodski uspešnici režiserja Alana Pakule v zvezde povzdignila še igralca Robert Redford (Woodward) in Dustin Hoffman (Bernstein). Čeprav oba pišeta tako članke kot knjige, je Woodward, ki še vedno dela za Washington Post, ohranil zvezdniški status, Bernsteina pa so se po spolnih in pijanskih škandalih, s katerimi je polnil stolpce družabnih kronik, začeli izogibati celo v njegovem nekdanjem časopisu.
