Ajk Širca: Z bobni si deli nebo

Ko pod milim nebom tam ob morju zabobni, zabobna, je tisti dan v tednu, ko se 37-letni Ajk Širca puca. Če je vrelo, pod marelo, če je zimsko, v smučarski opremi, če je burjasto, Izolana celo ni na spregled.

»Moja mama in oče sta poslušala stari rock,« odtod njegovo ime, so najprej rekli, da bi bil Ike, pa je bil strah, da bi ga fonetično klicali, torej, ime napiši, kakor ga boš izgovarjal – Ajk. Ike pa je bil tisti možak, možek od Tine Turner, ki je divi pisal pesmi, besedila, pa garbal jo je, kajne.

Rožna moč

V sedmem razredu je Ajk na taborjenju spoznal dve leti mlajšega Petra Brenka, »prvič sem slišal bobnarja v živo, začel sem hoditi na njegove vaje, pomislili smo na bend z dvema bobnarjema«. A Ajk postane tolkalec, Peter gre za vokalista. Bend Flower's Power potegnejo še v srednjo šolo, potem so trenja prehuda, po premoru Ajk z bendom D'Hammers & Gojc sodeluje pri projektu Domovina, ljubezen moja, izdajo plato, spet leto premora, nato »štirje ustanovimo The Beatless, igramo po barčkih«, po dveh letih razpadejo.

»Iz jeze hočem nehat, pa,« kdo bi verjel, »mi žena Desa ne dovoli. Že pri Flowersih sem čutil, da želim igrati zunaj, lahko igraš naglas, sonček, Woodstock v mislih, vsi se imamo radi in to. V studiu mora biti bobnar med vajami tih, zunaj se lahko zdivjaš. Grem bobnat nekam nad Izolo, enkrat, dvakrat, me prime.« Pa še nekaj se spomni, ko je imel štiri leta, mu je oče, malo dobrovoljen, kupil plastične bobne, sta bila v izolski pivnici, je mali zabobnal, se je prostor spraznil. Vsak začetek je težak.

In: »Če udariš na ful, boben zapoje, to je akustični inštrument,« in če ne poje, razloži Ajk, mimogrede, zaposlen v družinskem podjetju, »se trudi oglašat«. Zatorej, metlice je zdavnaj stran vrgel. Že več kot deset let išče (približno ravne) terene, od kraške Sežane do morja, in igra na prostem: »Na Črnem Kalu je lepo, za oči in ušesa.« Zadnje čase gre največkrat k Petrolu nad Izolo, tudi pod izolskim mostom ob obvoznici se je super pucal, pa se z lastnikom enega bolj ali manj bližnjih lokalov nikakor ne uglasita, še precej več, prava nerazumevalna kakofonija je posredi.

Kakih sedem let je, kar sem izza zaprtih avtooken nekje pod Belvederom prvič zagledal udrihajočega glasbenika. Šokanten prizor. A zakaj ob cesti? Pomislil sem, da tam pač nikogar ne moti, z bobnanjem. Pred mesecem se je prizor malone ponovil. Posebnež. Tako poseben, da se veliko ljudi nad njim zgraža, da ni normalen, da jih moti, Ajk ima na zalogi lepe in slabe prigode.

Štiristo na uro

»Ko nekoč igram, se ustavi orgličar Tine Turner s tedanje turneje, Italijan, odpre kovček, v njem arzenal orglic, skupaj odigrava tri komade, uživava štiristo na uro. Drugič me začne fotografirati Poljak, kmalu pristopi njegova rojakinja,« nekakšen fotomodel, »se začne slačiti, do nagega, možak jo je škljocal, jaz komaj igral. Ta je bila res forte!« Tretjič se je kdo ustavil, beseda je dala besedo, požirek požirek, »smo se ga skupaj napili«. Mimo je prišel tudi neki znan tip, mu rekel: »Ajk, videl sem cel svet, česa takega še ne,« in ponujal cifre menedžerjev, pa jih Ajk ne potrebuje. »Za kaj takega je trenutno bodisi prepozno bodisi prezgodaj,« glede na to, koliko sta stara njegova sinova. Ni čas(a) za resno muziko. Pa namig za pop bitko talentiranih je dobil, ja, kje pa, da bi tja rinil. »Včasih kdo parkira na drugi strani ceste, malo spusti šipo, naslonjalo nazaj, me kakšno uro posluša, nato pa naprej...«

Res mu burja lahko bobne razmeče, »ko je dva tedna brila, me je doma že vse srbelo«, res so činele občutljive na dež, kaj dež, vlago, takoj spremenijo zvok, a največja težava so ljudje. Veliko jih nad njegovim počet­jem benti. »Eden, ki me ne prenese, je več kot dvajsetkrat klical policijo.« Ta pride, pa: »Saj veš, Ajk!« Pa se bobnar prestavi na manj motečo lokacijo, kak dan se je večkrat selil, pa ni mačji kašelj bobne sestaviti, najmanj 20 minut vzame, enako pospravljanje. Inštrumentarij naokoli prevaža v golfu, rojenem leta 1997, bobna na čisto, muzična spremljava prihaja iz avta, včasih bobnanje meša zraven, včasih po svoje.

Ljudi moti, ker je nenavadno, »skušam jih razumeti«, čeprav nekoga, ki kliče policijo, že ko se mimo Izole le v Ljubljano pelje, težje. Tudi spred gradbišča sredi delovnika so ga že gnali. Pa saj to počne enkrat na teden, vadi ne, »ljudje se zavedajo svojih pravic, pa vsako leto so bolj nestrpni«. Petkrat in več je že kazen plačal za svoje početje.

»Vedno sem si želel bobne Deep Purplov,« Ludwig imenovane, »zdaj jih imam, enak set so imeli Led Zep­pelini, še zdaj odplačujem kredit, 5000 evrov so bili, so ogromni, zunaj standardov.« Pleksi, prozorni.

Problem je, ker ne zna odnehati. »Igram tri, štiri ure, tudi osem jih je že bilo, nato sem bil tri dni kot truplo.« Ja, morda je včasih ženi žal, da je prepovedovala. A Ajk to potrebuje, kakor potrebuje kitarista Psajka in basista Štefa, s katerima »se super ujamemo, nismo nič posebnega, niti bend, a ko se srečamo, džemamo, tudi nastopili smo kot Brainstorming project. Vedno smo zunaj, najbolje se imamo na taborniškem placu nad mestom.«

Bo sploh kdaj bobnal pod streho? »Ja, nekoč bi rad igral v bendu.« Nekoč, ko ne bo ne prezgodaj ne prepozno. Ne pretiho in ne preglasno.