Tiskane izdaje
Res pa je bilo to leta 1997; leto pozneje je knjiga v slovenskem prevodu izšla pri DZS. Od takrat se je marsikaj spremenilo. Albanija se je odprla in se kar uspešno usmerila v turizem. Številne ladje čez najožji preliv med otokom Krfom in albansko obalo vozijo obiskovalce na enodnevno kopanje v Sarando (Sarandë), kjer se lahko tudi tisti s plitvim žepom gosposko najejo in se počutijo enakovredne bogatejšim. Na letališču na Krfu redno pristajajo letala z enotedenskimi gosti iz severnejše Evrope. Na voljo jim je na desetine, skoraj bi lahko rekli na stotine novih hotelov, največkrat s štirimi zvezdicami, lastnimi plažami in zvenečimi imeni – Grand Hotel, hotel Saranda International, Royal Hotel, Hotel Bora Bora, Hotel Bahamas …
Turizem
Slabih dvajset kilometrov proti jugu leži dragocenost, o kateri sta pisala prej omenjena nemška avtorja – Butrint(i). Iz Sarande vodi tja lepa asfaltna cesta, ob kateri zaman iščete nekdanje bunkerje Enverja Hoxhe. Izginili so. Skoraj gobarsko srečo morate imeti, da med visokim travniškim cvetjem še opazite kakšnega. Lepo se je ustaviti in se okopati v nekdanji ribiški vasici Ksamili, katere idilično zaspanost je prav tako uničil turizem. A s peščenih plaž se lepo plava na bližnje otočke in tudi kakšna riba, zlasti pa kalamari bodo na krožniku. Kljub temu nekdanji poznavalci idiličnega Ksamilija objokujejo njegovo modernizacijo.
Kamni mnogih civilizacij
Ko se še nekaj kilometrov južneje levo ob cesti razprostre mirno, zaspano jezero, dobro oko na njegovem skrajnem koncu uzre hrib, podoben gomili. To je Butrint, ki arheologom in obiskovalcem še ni odkril vseh zgodovinskih skrivnosti – od sledov prvih naseljencev, starih ilirskih plemen, prek Grkov in zlasti Rimljanov do zavojevalskih Benečanov, katerih obrambni zidovi se oglašajo s spomini le v nekaj stolpih. Ob Butrintskem jezeru je na dlani tudi odgovor, od kod takšna ponudba školjk v Sarandi in Ksamiliju: vso jugozahodno polovico jezera so zasedla moderna školjčišča. Hotel in restavracija sta tudi tik ob vhodu na arheološko najdišče, ki je od leta 1997 pod varstvom Unesca.
Ni treba, da si bil v šoli ljubitelj zgodovine, kaj šele arheolog, pa te Butrint očara: skoraj vse, o čemer smo se učili, je na dlani. Med evkalipti, pticami in črički drema mogočno kamenje, ki sporoča, da je čas dokončni razsodnik človeški zidavi. Še vedno pa zlahka prepoznamo letno amfiteatrsko gledališče za 2500 ljudi – zgradili so ga stari Grki, pozneje pa so ga Rimljani še izpopolnili – in pred njim rimsko kopališče. Se še spomnite, kaj je hipokavst? Izredni rimski prednik našega centralnega ogrevanja, ki je v Butrintu restavriran skoraj tik ob sprehajalni poti. Kot bi prerezal torto in gledal njene plasti, vidiš zamisel in gradnjo ogrevalnih sistemov pod podom. Lepo vzdrževane peščene poti se razpredajo po hribu in vodijo še do ostankov bazilike, nekdanjega okroglega templja s stebri, kjer so kristjani pozneje prav na sredini naredili bazenček za krstilnico, nižje ob vodi so ostanki rimske vile z nenavadno jedilnico, krožna pot pa se spet sestane z vhodom.
Povsod so skrbno postavljene pojasnjevalne table. Tako tudi izveš, da je denimo v krstilnici na tleh zelo lep mozaik z živalmi, toda v Butrintu arheologi varujejo dediščino tako, da so vse mozaike zasuli s peskom. Ostane nam samo fotografija na tabli. Kar pa so našli antičnih kipov, zlasti pri gledališču, bi jih lahko zdaj občudovali le daleč proč v muzeju v Tirani. Gledališče poleti še vedno deluje. Le da je skozi tisočletja morje splezalo toliko višje – ali pa se je morda znižal polotok, na katerem čepijo ostanki Butrinta –, da je v nekdanjem orkestru nastalo jezerce morske vode in je čezenj treba položiti lesen oder. Prav tako so še vedno dejavni arheologi, delavci lopatajo zemljo z označenega predela za gledališčem. Očitno je imel že stari Butrint »dve nadstropji« – opisane stavbe so v pritličju, vrh gomile pa predstavlja akropola. Na njej zdaj stoji beneška trdnjava ali vsaj njeni ostanki, v katerih so želeli urediti priročen muzej, a se očitno denarno ni izšlo. Stara akropola mora tičati nekje pod temi zidovi. Oče albanske arheologije Hasan Ceka je z italijanskimi strokovnjaki tukaj začel prva izkopavanja v 20. letih prejšnjega stoletja. Dela bo očitno še za nekaj rodov, da razkrijejo vse nakopičene civilizacije. Morda tudi še niso zmogli prebrati in »prevesti« vseh kamnitih napisnih tabel, ki jih najdemo na starem zidu zgoraj nad krstilnico in pripovedujejo o nekdanjih zakonih in običajih. Vendar se je treba do zidu malo potruditi, saj ni ob sprehajalni poti.
Slovo na brodu
Tako kot so lepo urejene pojasnjevalne table, je nazorna tudi zgibanka, ki jo obiskovalec prejme ob vstopu v Butrint. Kot debela riba je videti polotok, ki včasih zaradi jezerc in močvirja postane tudi pravi otok. Rimljani so zato s kopnega do sem zgradili most, o katerem pa ni več dosti sledu. Na oni strani kanala, ki vodi proti morju, je še ena beneška trdnjava. Zato se je treba posloviti od mističnih ruševin antičnega blišča in se vkrcati na brod, ki je velik le za en avto, za silo in z nekaj poguma spravijo nanj celo kombi. Na drugem bregu je spet prava Albanija, kot si jo predstavljamo. Po luknjasti cesti, ki je široka, a ne dopušča večje »naglice« kot deset kilometrov na uro, je mogoče po bližnjici priti do glavne prometne žile in po njej na jug, na grško mejo. Polžje potovanje po makadamu omogoča živo srečanje s podeželsko albansko pokrajino, z ovcami in vasmi, kjer je zraslo kar nekaj pravoslavnih cerkva, kak minaret pa se dviga le tu in tam. Območje namreč naseljuje močna grška manjšina, tako kot se onkraj grške meje pozna bližina Albanije. Celo jezik je v bližnjih grških vaseh mešanica grščine in stare albanščine – če rečete »mačka«, vas bodo razumeli. Besede s č, ž in š, ki so sicer za Grke neizgovorljive, imajo tukaj domovinsko pravico.
»Še nikoli nismo videli slovenskega avta!« nam presenečeni salutirajo v slovo albanski graničarji na najbolj južnem albansko-grškem prehodu …
