Tiskane izdaje
Ljubitelji filmov bi zagotovo znali zamrmrati del melodije iz uspešnice vseh časov Vojna zvezd in verjetno ga ni človeka, ki se ne bi spomnil nekaj taktov naslovne skladbe Bilo je nekoč na Divjem zahodu ali tiste iz legendarnega filma Boter.
Že v času nemih filmov je glasba dopolnjevala gibljive slike, pozneje pa je postala ključen del filmske produkcije. Nič nenavadnega torej ni, da so skladatelji John Towner Williams, Ennio Morricone, John Barry, Hans Zimmer in številni drugi dosegli svetovno slavo prav z glasbo, ki so jo ustvarili za sedmo umetnost.
Pri triindvajsetih letih je slovenski skladatelj Anže Rozman na poti, da nekoč stopi ob bok največjim. Absolvent na akademiji za glasbo v razredu profesorja Janija Goloba je velik ljubitelj filmske glasbe.
»Od nekdaj mi je bila všeč orkestralna klasična glasba. Velik vtis name je naredil balet Hrestač P. I. Čajkovskega, ki sem ga v času, ko smo z družino živeli v Združenih državah Amerike, videl dvakrat. Težko je opisati občutek, a glasba mi je še dolgo odzvanjala v glavi. Mislil sem, da je to nekaj običajnega, a sem sčasoma ugotovil, da je ljudje v glavi ne slišijo tako kot jaz.«
Želel si je, da bi jo znal zapisati na papir. »Šele pri devetih letih sem se začel učiti klavirja. Dolgo sem potreboval, da sem znal zapisati tisto, kar sem želel, a to je bil čas, ko sem začel pisati tudi prve avtorske skladbe.« Pozneje se je vpisal na srednjo glasbeno šolo in študij nadaljeval na glasbeni akademiji, kjer je zdaj absolvent na oddelku za kompozicijo in glasbeno teorijo.
»Vrsto let in veliko znanja sem potreboval, da sem prišel do stopnje, ko sem svoje ideje lahko zapisal in zaigral na klavir. Čeprav sem se na akademiji veliko naučil, bom študij filmske glasbe nadaljeval na ameriškem kolidžu Berklee v španski Valencii,« mi med pogovorom ob kavi pove simpatični mladenič.
Virtualni orkester
»Z Aldom Kumarjem, ki me je povabil k sodelovanju, sva lani ustvarila glasbo za celovečerni igrani film Neizstreljeni naboj režiserja Jureta Pervanje in to je bil prvi filmski projekt, pri katerem sem delal. Za štirideset minut objavljene glasbe sem porabil približno mesec dni. Pozneje so me k sodelovanju povabili še za mladinsko tv-serijo v treh delih in celovečerni film Duhec, ki naj bi prišel na televizijske zaslone prihodnji mesec.«
Anže ni skladatelj, ki bi si note zapisoval na papir. Njegovo osnovno orodje za delo je vedno računalnik. »Glasbo pripravljam z virtualno orkestracijo, vsa virtualna glasbila so pravzaprav zelo dober približek živemu orkestru. Toda računalniška glasbila so šele v zadnjih letih postala tako prepričljiva, da zvenijo pristno. Ko ustvarjam, nisem le skladatelj, postanem tudi interpret in dirigent svojega virtualnega orkestra, saj določam tudi dinamiko in način igranja. Če je glasba narejena dobro, gledalec med gledanjem filma niti ne opazi, da je ne izvaja živi orkester,« razloži.
Za Duhca je kombiniral virtualni orkester z živo izvedbo klarineta in renesančne flavte. »V filmu sem za vsak lik pripravil posebno temo, za vsak kraj in dogodek prav tako. Teme se med seboj prelivajo in povezujejo ter ustvarjajo harmonično celoto.«
Manipulacija s čustvi
Da je glasba ključen element, ki lahko zgodbo poveže in predstavi različne prostore in čase ter definira dogodke, se strinja tudi Anže. »Najboljša filmska glasba je tista, ki je med filmom ne slišimo. Tako dobro se zlije s sliko in okrepi prizor, da je gledalec nima časa poslušati. Vseeno pa si jo zapomni. Nekateri filmi je zahtevajo veliko, drugi so dobri tudi brez nje. Sicer pa ima vlogo nekakšnega zunanjega govornika. Zelo dobro lahko manipulira s čustvi gledalca,« se razgovori Rozman, ki dodaja, da je pomembno, kako je glasba predstavljena.
»Ob pravem trenutku mora izražati pravo čustvo. Vsekakor je pomemben del filma, saj naredi vso bolj živo. Glasba posameznemu liku pravzaprav vlije osebnost in ga definira.« Predstavljajte si Darth Vaderja iz omenjenega filma Vojna zvezd.
»Lahko bi bil videti čisto patetičen, a mu glasba da mogočnost in zato deluje bolj prepričljivo,« se nasmehne mladi Ljubljančan. Ko ga pobaram, ali je biti skladatelj boemski poklic, mi odvrne: »Predvsem je to zelo samotarski poklic. Kadar delam, nimam veliko stika z zunanjim svetom. Takrat je pomembno, da so ob meni ljudje, ki me razumejo, saj sem nekje v svojem svetu. Sploh pri velikih projektih ne razmišljam o drugih rečeh. Med delom se poslušanju glasbe raje malo izogibam, saj lahko vpliva na pisanje, in če ne bi bil previden, bi lahko kaj podzavestno kopiral.«
Vzor domači in tuji skladatelji
Anžeta so ga vedno pritegnili filmi z dobro glasbeno podlago. »Za začetnika filmske glasbe, ki je narejena s sintetizatorji, štejemo Vangelisa. Virtualno orkestrado z živim orkestrom pogosto meša tudi Hans Zimmer, ki je delal za filme Levji kralj, Gladiator, Poslednji samuraj in številne druge. Veliko je pripomogel k celotnemu zvoku filmske glasbe, kakršno poznamo danes.«
Čeprav sogovornik pravi, da težko govori o vzornikih, pa ima rad »lepe hamonije, izvirne teme in ritem, ki ujame celotno skladbo«.
Pri srcu mu je glasba Mauricea Ravela, P. I. Čajkovskega in Frederica Chopina. »Všeč mi je tudi Vangelisova, odličen je John Williams, ki ima izjemen občutek za melodiko. Veliko poslušam tudi glasbo Erica Whitacra in projekt E. S. Posthumus. To je glasba, narejena z veliko občutka. Zelo spoštujem tudi slovenske skladatelje Bojana Adamiča, Marjana Kozino, Lucijana Marijo Škrjanca in svojega profesorja Janija Goloba,« našteje Anže in dodaja, da film z najboljšo slovensko glasbo za zdaj ostaja Kekec.
Izjemni mednarodni uspehi
Anže Rozman je že dokazal, kako perspektiven mlad skladatelj je, njegova orkestralna, vokalna in komorna dela so namreč izvajali že na koncertih v Sloveniji, Kanadi, Franciji, Angliji, na Hrvaškem, v Kostariki, ZDA in drugod po svetu.
Študentski Prešernovi nagradi Akademije za glasbo 2012 in zmagi na natečaju poljskega veleposlaništva in Akademije za glasbo Ljubljana za orkestralno skladbo na Chopinove teme 2011 ter kompoziciji za solo klavir, ki je bila izbrana kot obvezna skladba za tekmovalce mednarodnega pianističnega tekmovanja Chopinov zlati prstan 2010 in 2011, je dodal še en izjemen uspeh.
Nedavno je bil v švicarskem Zürichu izbran med pet finalistov, katerih skladbe je izvedel orkester Tonhalle, eden najboljših v Evropi. V okviru filmskega festivala so pripravili mednarodno tekmovanje v filmski glasbi, na katerem so morali skladatelji šestminutni animirani film Evermore, pod katerega se je podpisal Philip Hofmänner, opremiti z glasbo, napisano za veliki simfonični orkester.
Na natečaj je prispelo 145 partitur skladateljev, starih do 35 let, iz sedemindvajsetih držav. »Gre za znanstvenofantastični film, ob katerem je mogoče ustvariti nešteto interpretacij glasbe. V finale sem se uvrstil ob Avstralcu, Švicarju, Poljaku in Japoncu. Orkester je naših pet skladb izvedel v živo ob projekciji filma. Občutek, ko orkester igra delo, ki si ga napisal, je nemogoče opisati, skorajda nadrealističen je,« navdušeno razloži Rozman. Po njegovih besedah med skladatelji ni bilo rivalstva, le spoštovanje: »Na natečaju je zmagal Švicar, sem pa pozneje neuradno izvedel, da sem se menda uvrstil na drugo mesto, kar je vsekakor enkraten uspeh. In ne le to, menda sem celo prvi slovenski skladatelj, čigar glasbo je igral odlični orkester Tonhalle!«
