Tiskane izdaje
»To je izjemno dragocena in neponovljiva izkušnja. Pristni stik s pacienti, delo v nerazvitem okolju brez sodobnih naprav, obvladovanje širokega področja znanja ... In umik od birokracije!« Tako mladi zdravnici Helena Biasizzo in Petra Grbec doživljata izkušnjo prostovoljnega dela v državah tretjega sveta; po lanski odpravi v Ugandi sta letos preživeli dva meseca še v bolnišnici na Papui Novi Gvineji, otoški državi v jugozahodnem delu Tihega oceana.
Helena, Petra in Monika Turk, vrstnice (28 let) in sošolke na ljubljanski medicinski fakulteti, so bile skupaj že na humanitarni medicinski odpravi v Ugandi. »Delo nam je bilo izjemno všeč in želele smo si oditi še na kakšno podobno odpravo,« razlaga Petra (pogovarjali smo se z njo in Heleno). Pridružil se jim je še 24-letni Davor Filipović, zdravstveni tehnik, in v začetku junija so odpotovali na Papuo Novo Gvinejo – v odročno vas Pimaga v Južnem višavju, provinci v notranjosti otoka. Poleg osebne prtljage so se otovorili še s približno 150 kilogrami sanitetnega materiala in zdravil, ki so jih potrebovali za delo v bolnišnici.
Davor je sicer zdravstveni tehnik pri splošni medicinski pomoči, Monika specializira nevrologijo, Helena in Petra čakata na specializacijo; prvo zanima infektologija in tudi prostovoljno dela na infekcijski kliniki, drugo anesteziologija.
Edina odprava v tem letu
Bolnišnico v Pimagi, do koder se je odprava prebila s terencev »po dveh urah poskakujoče vožnje po razdrtih in neurejenih makadamskih poteh papuanske džungle« (iz kraja Moro, do koder so prileteli iz glavnega mesta Papue Nove Gvineje Port Moresbyja), so pred desetletjem zgradili Avstralci kot humanitarno pomoč Papuancem.
Stavba je bila načrtovana po zgledu t. i. tropskih bolnišnic, zasnova in razporeditev prostorov sta bili v osnovi odlično izpeljani in bolnišnica je kljub majhnosti praktična in funkcionalna, so ugotavljali člani odprave. A leta zanemarjanja in nevzdrževanja so pustila sledi, oprema je bila večinoma zastarala ali uničena, rentgena in laboratorija niso imeli, prostori pa so bili umazani. »Bolnišnica je obsegala oddelek za odrasle, otroški oddelek, porodno sobo, ambulanto za diagnostiko tuberkuloze, testni center za okužbe z virusom HIV in splošno ambulanto. Sami smo si prostore uredili v dveh ambulantah. V eni smo opravljali delo splošnega zdravnika, v drugi smo si postavili majhno operacijsko dvorano, kjer smo izvajali manjše kirurške posege. Vzporedno z delom v ambulantah smo vodili odrasli (interni) in otroški oddelek, oddelek za tuberkulozo in nadzirali porode v porodni sobi,« so poročali ob vrnitvi.
Slovenska odprava je bil v tem letu edina, ki je okrepila tamkajšnjo bolnišnično ekipo. To sicer vodijo predvsem medicinske sestre, domačinke, saj se otoški zdravniki dela v tako odročnih krajih otepajo.
Pred odhodom se niso mogli izogniti svarilom, da se odpravljajo v eno najnevarnejših držav v najslabšem mogočem času (okoli volitev). »Tudi na spletnih forumih prevladuje mnenje, da na Papui živijo ljudožerci, da so agresivni, da je v državi nasploh nevarno,« razlaga Helena. »Mi takšnega vtisa nismo dobili. Ljudje so bili eni najbolj prijaznih, kar sem jih kdaj srečala.« Za njihovo varnost je skrbela vsa vas in še okoliške. Je pa res, da so še zlasti v notranjosti otoka še vedno močno zakoreninjena dolgoletna medplemenska in medklanovska nesoglasja, ki jih pogosto rešujejo z nasiljem ... Vendar sta Helena in Petra prepričani, da njim ne bi nihče storil nič žalega, bili so veseli njihove pomoči in tudi sami so bili takoj pripravljeni pomagati; se pa tudi niso vtikali v »njihove stvari«. V Pimagi so jim pripravili lep sprejem, ko so se poslavljali, pa je vsa vas zbrala denar za dva prašiča, z njiv in vrtov prinesla pridelke ter pripravila zabavo: »Hoteli smo vsaj malce prispevati, a nam niso pustili!«
Mačeta pogosto pade
Delali so od jutra do poznega večera; njihov delavnik v ambulanti naj bi trajal od 10. do 15. ure, a so ga končali, ko so pregledali vse čakajoče, ne glede na uro. Delo na oddelkih so prilagodili resnosti zdravstvenega stanja hospitaliziranih bolnikov. Vizito so imeli običajno trikrat ali štirikrat na dan, nazadnje okoli 22. ure.
Največ so obravnavali primerov pljučnic in drugih okužb respiratornega trakta, tuberkuloze, tifusa, spolno prenosljivih okužb, podhranjenosti, lokalnih bakterijskih okužb, pa tudi kroničnih bolezni, so poročali člani odprave. V mali operacijski so oskrbeli ognojke, ureznine, vbodne rane in opekline ali odstranjevali tujke. Nekaj je bilo zlomov in zvinov.
Pogoste so bile poškodbe z – mačeto; bodisi so se domačini usekali z njo med delom bodisi je padla v družinskem sporu. K nasilju se sicer niso zatekali zgolj moški. »Kar nekaj smo jih sprejeli, ki so jih ženske precej preteple! Vedno so jih pripeljali kakor napol mrtve, pregled pa je povečini odkril le plitvo rano!« se spominjata Helena in Petra. Sicer pa so paciente pospremile v bolnišnico cele družine, tudi cela vas. »Stali so pred vrati in čakali, kaj bo. Na oddelku, kjer so ljudje prebili noč in več, se je okoli njih utaborila vsa družina. Prinesli so lonce, zunaj kuhali, prali, sušili perilo ... Pri njih namreč ni v navadi, da za pacienta skrbi bolnišnično osebje; hranjenje, umivanje in preoblačenje je prepuščeno svojcem. Osebju je zaupana le stroga zdravstvena skrb. Enako je bilo v Afriki,« pripoveduje Petra.
Pacienti v splošni ambulanti so tarnali zaradi bolečin v križu, vratu in kolenih, viroznih obolenj, okužb sečil in okužb respiratornega trakta, imeli so nekaj primerov malarije, epilepsije, glivičnih okužb in parazitskih okužb prebavnega trakta, alergij. (Petra se spominja pacientke z alergijo, ki je bila prepričana, da jo je nadnjo priklicala tašča. Četudi so jo v bolnišnici pozdravili, je še naprej verjela, da je uročena; tradicionalno verovanje, da bolezen prikličejo, denimo, zamere, uroki ..., še zdaleč ni izkoreninjeno.) S porodi praviloma ni bilo zapletov (tamkajšnja glavna sestra Wendy je tudi izučena babica), so pa morali nekajkrat priskočiti na pomoč; ne vselej uspešno, žal.
Do Mendija, glavnega mesta province, kjer je bila splošna bolnišnica, je bilo pet ur vožnje. V Pimago so hodili tudi vaščani, ki jim je bil Mendi predaleč, in iz okoliških vasi; v kraju sicer živi kakšnih dvesto ljudi, razlaga Petra. A prihajali so razmeroma pozno, navadno so jih pripeljali drugi. Za svoje zdravje jim ni bilo dosti mar, so pa bili izjemno skrbni glede zdravja svojih otrok (čisto drugačna izkušnja kot v Afriki, se strinjata sogovornici); kadar so malčki ostali na zdravljenju, so bili starši vseskozi ob njih.
Na začetku niso imeli veliko pacientov, a čedalje več, ko se je razvedelo, da je prispela tuja pomoč. »The service is excellent!« jim je polaskal neki pacient. Storitev je izvrstna! Angleščina je na Papui sicer uradni jezik, a jo v Južnem višavju govorijo le šolani in mlajši; člani odprave so imeli občasne prevajalce večinoma v bolnišničnem osebju, sčasoma pa so se sami naučili osnovnih besed. Zmenili so se vse.
Juhej, ščurki!
V sklopu bolnišnice stoji nekaj hišk za osebje; v eni od njih so živeli, »bila je kar dobro opremljena, imeli smo svojo kuhinjico (kuhali smo na plinskem gorilniku, saj je bila elektrika od 18. do 23. ure, a ne vsak dan) in stranišče, spali smo na tleh na penah, bilo je veliko ščurkov ...« lahkotno našteva Helena. V Afriki so jih nenehno grizle stenice in odtlej vedo, da ni hujšega, pojasnita s Petro. Ščurki? Luksuz! Tudi sicer ni bilo naokoli živali, ki bi se jih bilo treba bati; domačini so jih svarili pred kačami v džungli, a videli niso nobene. No, pa kakšna podgana je pridrobencljala od kod.
Časa za potepanje ni bilo veliko, bolj ko ne le za krajše izlete v Pimagi in njeno bližnjo okolico; cestne povezave so bile uboge in niso omogočale hitrih skokov kam dlje. So se pa zaradi tega veliko bolj zbližali z domačini in temeljiteje spoznali njihov način življenja. Ljudje v Pimagi in okoliških vaseh se povečini ukvarjajo s kmetijstvom, njive in vrtove imajo pred hišami (ki so na kolih, zaradi nenehnega deževja, ki tudi slovenski odpravi ni prizaneslo) in v džungli, manjšina je zaposlena, v Pimagi bodisi v bolnišnici bodisi v kateri od petih trgovin, ki so bile glede založenosti kopija druga druge. Zelje in riž, sogovornici odvrneta na vprašanje, kaj so večinoma jedli. »Cesta je bila zaradi volitev blokirana, zato ni bilo dostave izdelkov iz glavnega mesta. Riž smo kupili na zalogo, moko smo imeli, zelje je bilo, pa kitajski rezanci, slani krekerji, pločevinke s tunino.«
Po papuanski odpravi sta Helena in Petra izrabili bližino Salomonovih otokov in Avstralije ter še malce podaljšali svojo pot. Spet doma in v čakanju na specializacijo razmišljata o morebitni novi odpravi. »Morda bo zvenelo klišejsko, toda ... Veš, da ne boš obrnil sveta, a nekaj malega boš vendarle naredil,« se nasmehne Petra.
