Tiskane izdaje
Nekdanji predsednik sindikata Vrba v novogoriškem Hitu Primož Gulin je adrenalin s kolobocij okoli svoje zaposlitve preusmeril v kolesarskega: specialist za gorske kolesarske maratone se je med 29. junijem in 7. julijem udeležil ekstremne dirke v kanadski provinci Britanska Kolumbija BC Race.
Kot edini Slovenec je končal na – nepravičnem? – 19. mestu, Kanada ga je presenetila in navdušila: mišice ga še zdaj bolijo, tukaj živeči Slovenci so ga gostili kot gospoda, med vinogradi je potešil tudi svojo vinogradniško dušo.
Prispeli ste teden dni pred tekmo, da ste se privadili. Kako?
Predvsem sem moral premagati časovno razliko: tekmovalci, ki so prišli zgolj tri dni pred dogodkom, se niso mogli dovolj naspati. Spoznaval sem tudi teren, predvsem te njihove enoslednice (single track) – ročno, umetno ustvarjene gorskokolesarske steze, ki so namenjene samo gorskim kolesarjem. Takšnih pri nas, razen v kolesarskih parkih, ni.
Kakšna je bila dirka? Po čem si jo boste najbolj zapomnili?
Dirka je bila kondicijsko in tehnično presenetljivo zahtevna. Že prvi dan nas je pričakal izredno težek teren, prevozili smo 56 kilometrov s 1200 metri višinske razlike. Prve tri dni nas je spremljal dež: vsi pravijo, da med vožnjo vidiš lepe stvari, a jaz sem videl samo spolzke korenine in blato, blato, blato. (smeh)
Nekatere odseke sem moral tudi prehoditi, priznam, ker so bili prezahtevni. Domačini so seveda vse zvozili, jaz pa sem pazil, da se ne bi polomil že prvi dan …
A vseeno vidim kar nekaj prask in ran na vaših kolenih …
Že drugi dan sem zdrsnil na mostiču. Isti dan sem imel še to nesrečo, da sem po krivdi organizatorja dvakrat prekolesaril eno od zank in tako naredil 20 kilometrov preveč, s čimer sem pridobil 40 minut. Vse to po blatu, pa nisem ravno ljubitelj blata. (smeh)
Zaradi tega sem uradno končal na 19. mestu, a so mi organizatorji priznali krivico, tako da se bomo o končnem rezultatu očitno še pogajali – po prvih neuradnih rezultatih sem bil 13., kar je za tujca kar lep uspeh.
Še posebej, ker ste imeli lani hudo prometno nesrečo.
Da, zdrsnil sem z zasnežene ceste ter si zlomil medenico in izpahnil kolk. Še zdaj vezi na desni strani niso dovolj ojačane, a na srečo me to ni bistveno oviralo med dirko. Sem pa zaradi rehabilitacije manj treniral kot sicer.
Kako se BC Race primerja z drugimi maratoni, ki ste se jih udeležili, recimo Iron Bike v Italiji ali Cape Epic v Južnoafriški republiki?
Zaradi teh enoslednic pravzaprav nima primerjave v svetu. Vsi tujci, Brazilci, Španci, Francozi, Belgijci – ti še posebej – nismo pričakovali tako zahtevnega terena. Na spletni strani so fotografije in videoposnetki samo najlepših odsekov ter lepih, gladkih in hitrih stezic, vsi tekmovalci se smejijo, nihče se ne valja v blatu. (smeh)
Mar niste vedeli, v kaj se – dobesedno – spuščate?
Vedel sem že, da je zahtevna, a ne toliko. Presenetila me je kondicijska težavnost: štiri ure na dan nas je treslo, tudi ravninske enoslednice so bile polne zavojev in hribčkov, nobenega počitka ni bilo. Še zdaj me bolijo komolci! (smeh)
Predvsem je bilo na preizkušnji kolo. Veliko tekmovalcev je zlomilo okvirje, vsak dan so pokali obroči in menjalniki … Jaz sem imel na srečo težave samo z zadnjim obročem in menjalnikom, a nič večjega. Kolo je zdržalo.
Vsi tekmovalci pa ne.
Res je. V moji veteranski kategoriji nad 40 let nas je bilo najprej prijavljenih okoli 150, na koncu nas je ostalo le kakšnih 80. Nekateri so se poškodovali in odstopili, precej pa jih je zaradi dežja in težavnega terena z moje epic različice presedlalo na lažjo, ki se imenuje challenge.
Med Slovenci ste bili še vedno najboljši, saj ste bili edini. Zakaj? Ni zanimanja?
Prvič, dirka je na drugem koncu sveta. Drugič, dirka je precej draga: ne toliko zaradi letalske karte, ampak zaradi startnine, ki je bila dva tisoč dolarjev, nato smo morali posebej doplačati še 350 dolarjev za vso prehrano. Zahodna obala Kanade je pač draga, to se ve.
Kaj je torej gnalo vas?
Ravno to, da sem bil prvi Slovenec. Vsi srčni slovenski gorski kolesarji prav po božansko poveličujejo teren v Whistlerju, vsi si želijo peljati tu. Imam čas in prihranke. In čeprav sem zapravil precej, mi ni žal, ker mi bo ta izkušnja ostala za vse življenje.
Slovencev niste spoznali med sotekmovalci, ste jih pa med prebivalci; prvi teden ste živeli pri izseljencih v North Vancouvru, zdaj se odpravljate k sorodnikom in znancem v dolino Okanagan, nato v Calgary. Kako ste se ujeli z njimi?
Čudovito! Slovenska skupnost v Vancouvru mi je uredila prenočišče v North Vancouvru, kjer sem spal pri lastnikih trgovine z opremo za gorsko kolesarjenje in padel prav v gnezdo teh kolesarskih »norcev« s Severne obale (North Shore)! (smeh) Nisem pričakoval, da bom tako daleč stran od domovine srečal tako gostoljubne ljudi.
