Bora Đorđević: Umrl bom na odru

Znamenita rock skupina Riblja čorba bo ob 35. obletnici delovanja nastopila v ljubljanskih Križankah.

Objavljeno
11. maj 2013 21.36
Pevec skupine Ribja čorba Bora Đorđević . Ljubljana, 22.04.2013
Zdenko Matoz, kultura
Zdenko Matoz, kultura

Srbska skupina Riblja čorba bo 18. maja v ljubljanskih Križankah tudi s slovenskim občinstvom proslavila 35 let delovanja. Poleg starejših uspešnic bodo predstavili novi album, devetnajstega po vrsti, z naslovom Uzbuna! Kako gleda na vsa ta leta rock'n'rolla, smo vprašali vodjo zasedbe, znamenitega in kontroverznega pevca Boro Đorđevića.

Kakšen preplah (»uzbunu«) ste pripravili?

Vsiljuje se nam neka oblika odtujit­ve. Mehanski piščanec na ovitku novega albuma simbolizira ta »napredek«. To je piščanec z našega najbolj prodajanega albuma Mrtva priroda, ki pa je z leti postal neke vrste kiborg. Tudi jaz sem tehnološko napredoval, zaljubil sem se in s svojim telefonom, ki ni pameten – ne bom dovolil, da bo telefon pametnejši od mene – znam poslati sporočilo. To je vrhunec mojega tehnološkega napredka, besedila še vedno pišem na papir v rokovnik. Tehnologija pa gre tako hitro naprej, da bo kmalu vse tvoje življenje, vse, kar si naredil, v takšnem malem drekcu, imenovanem usb-ključek. Vsa svoja čustva, žalosti in veselja, celo življenje, celo kariero, dolgo 35 let, lahko daš v to miniaturo, ki stane 150 dinarjev, nekaj manj kot dva evra. Po moje je to tehnološko nazadovanje. To je ubijan­je človeškosti.

Mi se proti temu borimo in naše orožje so inštrumenti. Smo kot vojska generala Custra pri Little Big Hornu, vnaprej obsojeni na iztrebitev. Vendar je pomembno, da se borimo.

Kako se je bilo prebiti do 19. albuma?

Meni se zdi, kot da smo začeli včeraj. Glede na to, da nas mladina še vedno posluša, sploh ne nameravam v pokoj, tako da bom gotovo umrl na odru. Čeprav smo pravkar izdali nov album, se že nabirajo nove pesmi. Če ne bi imeli kaj povedati, bi že prej nehali igrati. Ko ne bomo več imeli kaj povedati, se bomo tudi razšli. Tega ne bomo obešali na veliki zvon in naredili pet poslovilnih turnej.

Pri novem albumu smo po dvajsetih letih spet sodelovali z angleškim producentom Johnom McCoyjem, ki je že prej produciral naše najmočnejše albume Mrtva priroda, Buvlja pijaca in Istina. Sicer je to basist Gillan Banda, mastering pa smo opravili v znamenitih Abbey Road Studios. Novi album Uzbuna! smo izdali še na vinilu in tudi kot vinilni singel.

Riblja čorba ste ena od tistih skupin, ki so okusile jugoslovanski uspeh, potem krčenje kulturnega trga na Srbijo in ponovno osvajanje izgubljenega trga. Kako ste to osebno doživljali in kako kot skupina?

Zdaj se širimo tudi v Evropo. Na naš veliki koncert v beograjski Areni ob 35. obletnici delovanja je tudi prišlo veliko Bolgarov, Romunov in poslušalcev iz vseh novonastalih držav na območju nekdanje Jugoslavije. Iz Slovenije je prišel cel avtobus bajkerev iz kluba Jezerski duhovi, za katere smo organizirali še turistični ogled Beograda.

Nastopili smo tudi na Dunaju, v tem leglu balkanskih narodnjakov, pred več kot dva tisoč poslušalci. Večina so bili Avstrijci, kar je res velik uspeh. Nekaj občinstva pa je bilo tudi iz Slovaške in Nemčije.

Torej ste nastopili kot običajna evropska skupina pred mešanim občinstvom?

Da. (smeh) Ne vem, ali je pravi čas, da se po 35 letih delovanja lotimo osvajanja Evrope. Sicer pa nikoli ni prepozno. Po nastopu v Parizu bomo zdaj igrali v ljubljanskih Križankah, nato bomo imeli še dva koncerta, v Nišu in Novem Sadu. Sicer pa imamo do občinstva enak odnos doma ali v Parizu in Londonu, pa naj jih je 200 tisoč ali 20. Ljudje so nas prišli poslušat in mi se optimalno potrudimo. Nastopili bomo tudi v Stalingradu, torej Volgogradu, ob 70. obletnici bitke za Stalingrad. Povabil nas je kulturni ataše ruske federacije. Organizirajo posebno srečanje bajkerjev v počastitev zmage pri Stalingradu. Tam bo kakšnih 300 tisoč ljudi, pride tudi Vladimir Putin. Pripravili naj bi tudi pesem v počastitev prepogosto pozabljenih padlih herojev v tej bitki, zvenela pa naj bi nekako tako kot naša Srbin je lud. Rusi očitno poznajo naše pesmi, tako da imam občutek, da se za nas trg ne oži, temveč prej širi. Oktobra pa bomo nastopili še v Londonu v klubu 100.

Ko so po razpadu Jugoslavije skupine nastopale v tujini pred svojo diasporo, so kmalu na koncerte začeli prihajati tudi drugi.

Zanimivo je, da je šla v tujino najprej ena vrsta emigrantov. To so bili mladi ljudje, ki so se želeli izogniti nacio­nalizmu. Četudi jim je pomemben, ga v Angliji ne odobravajo. Pametni Angleži so lastniki kluba, ki se ob sobotah imenuje Venue, ob ponedeljkih pa Zlatni papagaj. Vodijo ga naši fantje, tam pa se zbirajo vsi z območ­ja nekdanje Jugoslavije. Ker je prostora za petsto ljudi, pridejo prav vsi. Torej v Angliji niso nacionalno razdeljeni. V ZDA pa je katastrofa, tam eni k drugim ne prihajajo v klub.

Znani ste po tem, da nimate dlake na jeziku. Vam je bilo za kakšno izjavo kdaj žal?

Za svojo izjavo (v začetku 90. let je Slovence označil za dunajske služabnike in kočijaže, op. p.) sem se Slovencem že opravičil in o njej ni treba več izgubljati besed, ker je posploševala. Vsaka izjava, ki posplošuje neki narod ali kaj podobnega ... lepi nalepko, kar ni v redu in je nevljudno. To je edina izjava, za katero mi je bilo žal.