Pozabite na razvlečene trenirke in skakanje po ulicah iz osemdesetih let, breakdance v letu 2013 je nekaj povsem drugačnega. Uteleša telesno dejavnost, zdravje, ples, spoj različnih športov in – ne nazadnje – veliko trdega dela. Tudi treningov med polnočjo in četrto jutranjo uro, če je treba. Dvakratni svetovni prvaki in letošnji podprvaki bodo že vedeli.
Novogoriški Go-Breakersi niso muha enodnevnica. Že sedem, osem let je od tega, ko so dinamični fantje in dekleta, ki so kot za šalo leteli po zraku ter uganjali takšne in drugačne (plesne) vragolije, nase opozorili v domačem okolju. Zatem so jih za nastope začela najemati podjetja, trgovski centri, kazinoji in zabaviščni parki, potovalne agencije, s svojimi nastopi so popestrili tudi odmore marsikaterega športnega dogodka. A da ne bo pomote, ves čas je napredovala tudi njihova tekmovalna pot, in to med najboljše plesalce sveta v breakdanceu. Uspehi z zadnjega svetovnega prvenstva v Köbenhavnu konec oktobra še zdaleč niso edina, čeprav nikakor ne nepomembna lovorika. Skupina Go-Breakers Juniors, ki jo sestavljajo Miha Filipič, Mark Redelonghi, Žan Zupan Panker, Matija Miščič, Špela Rozman in Ana Gruden, je namreč v kategoriji mladinskih skupin na Danskem osvojila naslov svetovnih podprvakov, skupina V.I.P. Go-Breakers s plesalci Edijem in Tomijem Činejem, Sandijem Gabrijelčičem, Timom Babnikom, Kevinom Mekicarjem in Gregorjem Fabijanom pa je v kategoriji članskih breakdance skupin pometla z vso konkurenco. Za nameček je v kategoriji solističnih nastopov svetovni prvak postal še Tomi Činej. To je že njegov četrti naslov najboljšega na svetu, a prvič v članski kategoriji!
V srajcah in suknjičih na nastop
»Vse skupaj je bilo precej nepredvidljivo, saj se tekmuje na izpadanje. Treba je imeti dobro taktiko in pokazati veliko kreativnosti, a vsi sodniki so se odločili enako. Konkurenca je bila močna, v članski kategoriji pa smo se najbolj bali Južnoafričanov in Angležev,« priznava Edi Činej, predsednik kluba V.I.P. in idejni vodja plesne skupine V.I.P. Dance Company – mimogrede, kratica ne označuje »zelo pomembnih«, temveč je okrajšava za Vragolije in ples Dance Company –, ki je hkrati tudi trener in koreograf. Po njegovih besedah dober breakdance plešejo tudi Nemci, Korejci in Američani, čeprav se v načinu dela zelo razlikujejo. »Američani izvajajo zelo zahtevne trike, Korejci pa neverjetno veliko znajo. Oni kar letijo po zraku, glasba jih niti ne moti toliko,« se zasmeji. »Nemce, denimo, odlikuje zelo razvit ekipni duh,« dodaja. Slovenci pa so, kot kaže, kljub konkurenci nadvse uspešni. »Ker s svetovnih prvenstev skoraj že vsaka plesna šola prinese kakšen pokal, se javnosti mogoče zdi, da tekmujejo le Slovenci, a ni tako. Mi zmagujemo zato, ker v ta šport veliko vlagamo. Imamo dobre ideje, izbiramo dobro glasbo, plesalce znamo dobro pripraviti in motivirati. Zmagati pa ni lahko,« meni.
Svetovni prvaki v brekdanceu so tudi izjemni zanesenjaki: za vsako malenkost poskrbijo kar sami, tako za svoje fotografije, kostume, glasbo in celo za spletno stran. »Denarja, da bi plačevali strokovnjake, nimamo. V breakdanceu resnično uživamo in smo zato tudi uspešni. Izberemo takšno glasbo, ki nam dvigne vse kocine pokonci in nas spravi v dobro voljo, prav s takšnim užitkom pa odplešemo tudi koreografijo. Več ko delamo, zadovoljnejši smo. In ne zadovoljimo se z majhnim. Fantje, ki jih treniram v članski skupini, so ekstremisti, ki presegajo vsa pričakovanja. Radi imamo hitro, energično glasbo, radi letimo po zraku in prav takšne so tudi naše koreografije,« pravi Edi Činej. Kljub vsej dinamičnosti in hitrosti, ki jo premorejo, pa se za nastope oblečejo v bele srajce in črne suknjiče, prav takšne so tudi elegantne hlače, pasovi, metuljčki ... Skratka, nič ni odpetega. In niti sledu o kakšni trenirki. In kako se vse skupaj obnese pri saltah in obratih? »Na koncu gre sicer kakšna srajca iz hlač, kdaj kak kostum tudi strgamo, ampak to se skoraj ne opazi,« se glasi trenerjev odgovor.
Dve in celo tri salte v zraku
Doda, da bi radi javnosti še bolj predstavili sodobni breakdance in ga popularizirali kot spajanje športa, plesa, glasbe in zdravega življenja. »Kje so meje breakdanca, ne vem. V zraku je mogoče izvesti že dve, tri salte, vsak dan se rojevajo nove figure, najbolj pa se cenita ustvarjalnost posameznika in to, kaj je s svojim telesom sposoben doseči.« Je zato sodobni breakdance tudi nevarnejši? »Ne, saj imamo boljše razmere za treniranje kot nekoč: tople dvorane, parket, veliko zaščitne opreme in izobražene trenerje,« ugotavlja Edi Činej, ki je kot študent fakultete za šport treniral več kot dvajset športov, prvi pokal pa je osvojil v šahu. In se, kot pove, tako naučil, da je najboljša obramba napad in da vedno treba načrtovati tri, štiri poteze naprej. Kar velja tudi za breakdance. In tako so zagnani plesalci veliko časa tudi z mislimi pri razvoju svojega plesa in plesnega kluba V.I.P. »Naš cilj je posredovati znanje naprej. Lastno plesno šolo smo že razširili tako, da vanjo vpisujemo otroke od drugega leta starosti, imamo pa celo V.I.P. mame, ki plešejo preproste koreografije in z njimi nadomeščajo monotone aerobne vaje.«
In ker ples očitno je (in bo) njihovo življenje, več kot sto nastopov vsako leto, od štiri do pet ur plesa na dan in treningi po polnoči – le takrat so urniki novogoriških plesalcev in dvoran največkrat usklajeni – sploh niso izziv, ki mu ne bi mogli biti kos. »Akcija na akcijo. A moramo vztrajati. Verjamemo v uspeh, hočemo biti vzorniki in dokazati, da je z breakdanceom mogoče uspeti. In od tega živeti. Sicer pa: biti svetovni prvak za nas ni vrhunec. Imamo višje cilje, zato je naslov najboljših šele začetek!« je prepričan Činej.
Tiskane izdaje
