Tiskane izdaje
Če študirate arheologijo ali ekonomijo, pa vam ne leži, ne obupajte. Lahko se zgodi, da postanete čezmejno uspešen filmski režiser ali skoraj hollywoodska igralka. O naključju izstrelitve v vrhove sedme umetnosti smo se poučili na aprilskem večeru v skednju Škrabčeve domačije v Hrovači, v središču pozornosti sta bila ekonomistka Katarina Čas in arheolog Jan Cvitkovič.
Hrovača je vasica, prišita na Ribnico. Je globalna vas, če ne prej, gotovo od četrtka, ko sta bila gosta aprilskega večera na Škrabčevi domačiji, pod lupo Nine Orel, na vabilu piše strokovnjakinja za odnose z javnostmi in novinarka, Katarina Čas in Jan Cvitkovič. Filmska naravnika, po domače naturščika, on je režiser, scenarist, igralec pa literat, ona igralka in voditeljica, pa priznano lep obraz.
V skednju kulturno-poslovno obite domačije smo v dobri uri spoznali pot od njunih filmskih plenic do slave, ki še ni usahnila, nasprotno, še redi se.
Časova si je vzela čas in smo jo na prizorišču uzrli najmanj pol ure pred štartno devetnajsto, on je prišel v zadnjih minutah, pa nikakor provokativno, pišnasvuhovsko zamudniško.
Bilo je nekoč
Objem s holivudarko je bil tako prisrčen, se je zdelo, dolgo se nista videla. Razen na platnu? Filmskem.
Tišina, govorimo, bi se lahko razleglo ob začetku. Pa se ni. Cvitkovič začne, bilo je nekoč v Ljubljani, je imel staro garo, malo cvenka, v oči mu pade scenaristični razpis, se za hec prijavi, pa ni bila šala stoletja, ampak Rop stoletja, ki zmaga. Jan pozna Janeza Burgerja, okej, tu se zaplete, Burger študira režijo v Pragi, skupaj napišeta scenarij za film V leru, »na avdicijo ne pride nihče, razen Musevskega, ki pa ni ustrezal«, potem se Janez zazre v Janove oči in odloči, kdo bo glavni igralec. Cvitkovič: »Grem na lastno avdicijo in sem sprejet!« Šest let po naključnem padcu v film Cvitkovič kot režiser za prvenec Kruh in mleko prejme beneškega leva prihodnosti. Igral je Peter Musevski.
Gosta z izpraševalko sta udobno sedela, nad njimi preliv podob njunih filmskih življenj. Katarina Čas izda, kako je za otroštva plesala, pri Mojci Horvat, aja, ekonomistka je po izobrazbi, »ful se spoznam na borzo«, je aludirala na vlogo v Scorsesejevem Volku z Wall Streeta. Potem pa prelomna reklama za kokto pri dvanajstih, pa mladinski film Peklenski načrt, pa voditeljstvo glasbene oddaje Atlantis, pa Klik, Zmenkarije, pozneje Aritmija, ponudbe za teve nadaljevanke, vloga v irskem filmu Policist, lani pa Hollywood, z režiserjem Martinom Scorsesejem, pa Leonardom diCaprijem, zdaj z Al Pacinom snema Lennona, Max Factor stavi na njen obraz, skratka, Čas je na njeni strani, trenutno pri 37 letih, Cvitkovič ima desetletje več.
Goooool(a)!
O tem, kaj pomenijo prizori s Katarino Čas v hollywoodskem borzniškem volkodlaštvu za Slovenijo, promocijo države pa še česa, se bodo kresali slavospevi in blatenja. Torej se ugibanju, kaj šele mnenju, tudi sam odpovem, je pa dejstvo, da je že preboj v film takega formata, pa magari do prizora, dveh, mukotrpen. »Vsak, ki se spozna na film, to ve,« pritrdi Cvitkovič. Časova je po tegobah bredla z motom: »Ful mi pomaga, če si rečem, da mi je ful vseeno.« Tudi goli prizori, je dodala, »niso big deal«. Odnos Slovencev do golote, denimo Katarinine, »je malo hinavski, saj ni bilo videti nič hudega«, ne nazadnje »tega nisem naredila pri sedemnajstih«, marsikaj gršega, tršega vidimo v filmih, »sem sramežljiva, pa filma ne smeš gledati, kot da si to ti«.
Bi kakšno vlogo zavrnila, se je vprašalo. »Sto posto.« Jan se pridruži, kup stvari je, ki jih ne bi storil. Novinar Nedela je imel na koncu jezika vprašanje Časovi, ali bi se pustila odeti v tolarske bankovce – pa si ni upal.
Okleščeno rečeno, igralka in režiser, lepotica in Jan ne čutita pretirane slave, sploh sta nekje na sredi, morda še to ne, svojih poti, poleg filma v Leru naj bi za Cvitkoviča veljalo, kako bi bilo še bistveno bolje, ako bi včasih hitreje v brzino vrgel, beneška slava iz leta 2001 je le še spomin, je pa priznal, da je tudi za pasivnejšega človeka dobrodošlo, da je »deležen širše družbene afirmacije«. Vsaj za krajši čas. Sicer je dragocenejši mir.
Potem Orlova začne brati prozno delce in Cvitkoviča vpraša, ali ga pozna. Ogovorjeni nima pojma. Izve, da je to njegova gimnazijska črtica, nekje se začne izrisovati Rudi Carrell, vstopi Janov sošolec Leon Oblak, doktor, profesor z biotehniške fakultete. Jan ga pred pojavitvijo ni identificiral niti, ko ga je Orlova zacahnala kot tistega, s katerim »sta si štiri leta delila posteljo«. Se je pokazalo, da pograd. Torej, Oblak je v gimnaziji Janu črtico objavil. In povedal, da je bil Cvitkovič poseben dijak, pa nekoč je živel pasje strog profesor fizike, trikrat zapored je Jana vprašal, ta mu je trikrat negativno vrnil, a maščevanje je bilo slednjič sladko, no, slano, urinarno.
Kje so tiste koprive ...
Fiktivni Rudi bi, namesto njega je to storila Orlova, Časovo vprašal, ali se spomni, kako je v Atlantisu oziroma Odklopu z nekom čepela v koprivah, vreščala in ... vstopila je Oriana Girotto, s Katarino sta mladi in blond sovoditeljsko dražili mladež. In v tistih koprivah je menda Časova zavpila: »Najbolj si želim postati igralka.« Kričačica se tega ni spomnila, se pa je, kako jo je motilo, da je blond. Saj je še zdaj, pa je ne moti več, ker že dolgo ve, »da so tudi blondinke lahko pametne«.
Ne Katarina ne Jan ne čutita neposredne zavisti profesionalnih kolegov. Ki so v AGRFT-šole hodili, pa bistveno manj dosegli. Katarina se nima za hollywoodsko igralko, »želim si večje role«, če sem prav slišal izraz, »tudi če bi bil film romunski ali madžarski.« Film je tisto, kar Časovo rešuje strahu pred monotonostjo. Življenja. Gledališče ji ne diši.
Njen kolega se v filmu počuti izpolnjenega, med izdelki, na katere je ponosen, ni, če verjamete, niti Kruha ne mleka niti Odgrobadogroba, le Archeo in dva, trije kratki filmi. »Zdaj si želim sprostitve,« nastaja komedija, »rad bi, da bi se gledalci ves čas režali, da se režimo na snemanjih ...!« V naslovu bo Šiška.
Kot režiser Cvitkovič avtoportretno ni zahteven, tutorski, ugotovil je celo, da je normalen, je pa res, da »enkrat na film pa popizdim«. Sicer do ciljev prihaja nekako dopuščajoče, ne ravno križem rok, v zgled mu je Martin Strel.
En aplavz, prosim!
Edino vprašanje ob koncu je Cvitkoviču zastavil Oblak, ki je, ker je sam moral brati Janovo pesniško zbirko, zdaj filmarju podaril svojo, »s katero se bo on še bolj matral kot jaz z njegovo«. Drugi smo bili prestrašeno, sem slišal, slovensko tiho. Sam si nisem upal podrezati, če za trenutek opustimo romantičnost večera, za koliko časa ju bo sfilmana slava preskrbela. Pa kaj bi o dolarjih, evrih, saj tudi preproge rdeče barve ni bilo, pa vreščečih oboževalcev Katarine Čas. Bilo je prijetno, dostojanstveno, ko se je Cvitkovič vrnil s kaje, pogoščeno. Bili so tudi aplavzi. Eden ali dva spontana, drugi naročeni iz ustec izpraševalke Orlove. Kar je bilo smešno in je malo spominjalo na oddaje, za katere je potrebnega minimalno režiserskega ali pač igralskega, če ne scenarističnega oziroma voditeljskega znanja.
Po uri in pol mlačve so bili vtisi pospravljeni in čas je bil, da gre iz lera v prvo, drugo ... peto. Odskednjadodoma.
P. S. Čeprav v skednju niso ropotali stroji, upam, da sem vse prav slišal. In prenesel naprej. Če ne, naj me kokta brcne.
