Tiskane izdaje
V zadnjem času je v medijih vrsta intervjujev z vami. Ne pomislite kdaj, da bi ga zavrnili, češ poglejte si moje fotografije, če želite kaj zvedeti o meni in svetu?
To je zagotovo posledica sedanje razstave na Ljubljanskem gradu, drugače ni takšne gneče za pogovore. Sicer pa moje fotografije praviloma niso samozadostne, če hočete dobiti celovito informacijo, morate prebrati še tekste, bodisi moje, še bolje besedilo kakšne dobre novinarke. Jaz ne delam fotografij, ki bi bile namenjene v galerije, ampak zgodbe.
V hiperprodukciji vizualnega se zdi, da stari rek, da podoba odtehta tisoč besed, ne velja več?
Ne bi se strinjal, živimo v obdobju popolne dominacije vizualnega, zato je pisana beseda še bolj potisnjena v ozadje, zelo težko jo je umestiti v medij. Poleg tega je diktat vizualnega tudi nadomestil klasično socialno komunikacijo, spletna omrežja so polna slik in le drobcev teksta, ki je poleg tega napisan v prav posebnem jeziku brez upoštevanja osnovnih pravopisnih pravil. Besede pogrešam bolj kot podobe.
Vendar posamezna podoba zaradi te hiperprodukcije nima več posebnega pomena, teže.
Seveda, ob takšni produkciji je težje ločiti zrnje od plev, vrednotenje je zelo oteženo. Vendar postajam z leti vse bolj zgolj opazovalec, nič več ne dajem sodb in ocen. Pri svojih tridesetih in štiridesetih letih ima človek energijo, da bi nekaj spremenil, zdaj pa le še opazujem in se čudim (smeh).
Ima pa fotografija tudi druge negativne učinke – ker imamo v glavi toliko podob, nas, ko prispemo v tujo deželo, to prikrajša za kulturni šok, nato pa nam še pokvari idilično predstavo, ki smo si jo prav tako ustvarili iz množice fotografij.
Morda, vendar to velja tudi za druge medije, tudi iz knjig lahko dobimo informacije, iz katerih si o posameznih deželah ali ljudeh ustvarimo predstavo, ki ni nujno verodostojna. Mislim, da so stvari pravzaprav že od nekdaj takšne.
Alma Karlin zagotovo ni imela teh težav.
To je pa res.
Ali vi ob izkrcanju z letala ali ladje še kje rečete vau, tole pa je res nekaj norega?
Še vedno se mi to dogaja, nazadnje je bilo v Jemnu. Saj sem vedel, kakšen je, vendar me je fasciniral v svoji zamrznjenosti v času, podobno je bilo v Etiopiji. Indija me več ne preseneti; ne bom rekel, da jo poznam, to bi bilo pretenciozno, vendar me več ne preseneča.
Čeprav pravijo, da so Indijci v zadnjih dvajsetih letih napravili preskok, za katerega smo na Zahodu potrebovali dvesto let?
V velikih mestih so zagotovo spremembe, tudi drastične, medtem ko so nekateri kraji čisto nespremenjeni. Jutro med romarji ob Gangesu v Varanasiju je enako kot pred petindvajsetimi leti, ko sem bil tam prvič. Edina res pomembna sprememba je v zavedanju same sebe, Indija ne deluje več kot nekdanja kolonialna država, temveč kot nastajajoča velesila in ta nova samozavest se opazi tudi pri prebivalcih. Kot primer – še pred nekaj leti je bilo denimo v Tadž Mahalu ali kakšni drugi turistični znamenitosti devetdeset odstotkov tujcev in deset odstotkov Indijcev, zdaj je razmerje obratno. Indija je dobila srednji razred, ki ga prej ni poznala, res pa se je ta oblikoval tudi na račun najrevnejših.
Religioznost ali duhovnost sta vitalni komponenti Indije, vi ste do obeh pojmov zelo skeptični.
Ne samo skeptičen, religije so zame največje rakave rane družbe. Že od nekdaj. So odraz najbolj negativnih strani človeške duše, ki omogočajo hegemonijo, izkoriščanje in manipulacije.
Ampak kakšna bi bila podoba ateistične Indije, vizualno in vsebinsko?
Verjetno Indija ne bi več obstajala, ker bi eksplodirala. Več kot osemsto milijonov Indijcev še vedno živi z manj kot petdesetimi centi na dan, in če ne bi bilo religije kot sredstva manipulacije, bi se že davno uprli. Tako pa verjamejo v svojo karmo in računajo na to, da bodo v prihodnjem življenju odlično živeli, zdaj pa pač morajo še malo potrpeti.
Ampak takšen fatalizem je očitno tudi element sreče. Prebivalci denimo Bangladeša po statistikah veljajo za najsrečnejše prebivalce planeta.
V Bangladešu je večinsko muslimansko prebivalstvo, res pa težko razložim, zakaj jih tako fascinira obljuba raja in dvainsedemdesetih devic, ki tam čakajo moškega.
Indija se je, kot pravite, znebila stigme kolonializma, druge nekdanje kolonialne države se je še niso. Ali ni to posipavanje s pepelom že odveč, saj s tem dajemo alibi lokalnim diktatorjem, da imajo vedno pri roki izgovor za lastne zmote in napake?
Od posipavanja s pepelom res ni veliko koristi, se pa ne strinjam, da bi kar pozabili na posledice kolonializma. Te so še vedno vidne, ne nazadnje v nekdaj matičnih kolonialnih državah, kjer velikokrat tako imenovani staroselci priseljence iz nekdanjih kolonij, pa četudi tam živijo že nekaj generacij, še vedno obravnavajo diskriminatorno. Francija je najlepši primer, to vem, ker sem tam nekaj časa živel.
Vendar postavljanje zgodovinske hipoteke v ospredje zamegljuje problem današnjih kolonialističnih procesov. S Kitajsko, ki postaja svetovni hegemon, se v tem pogledu skoraj nihče ne ukvarja.
Se strinjam in kitajski imperalializem je v mnogočem še veliko slabši kot nekdanji britanski. Britanci so vsaj nekaj svojih prizadevanj usmerili tudi v ureditev državne uprave, sodstva, šolstva in kulture v zasedenih državah, Kitajce zanima samo denar. Kupijo rudnik, zgradijo do njega cesto, ko so rudna bogastva izčrpana, se preselijo drugam. Res se s tem nihče ne ukvarja, zakaj ne, pa mi ni jasno.
Glede na to, da ste bili že na vseh koncih sveta, imate verjetno svoje predstave o starem mitu o »plemenitem divjaku«, ki se je razširil v 19. stoletju, marsikdo pa tej idealizirani podobi še vedno verjame?
Ja, takšna podoba je zagotovo idealizirana, človek vidi na potovanjih vse mogoče krutosti, ki to tezo ovržejo.
Vam je šlo kdaj tako za nohte, da ste mislili, da je to vaš konec?
Oh, velikokrat, najbolj dramatično je bilo v Kamerunu, kjer sem bil prepričan, da ni več rešitve. Ampak da ne bomo pretiravali, še vedno je na potovanjih najnevarnejši promet.
V Ljubljani je pravkar na ogled delo sodobnih brazilskih fotografov. Nekdanji fotoreportažni projekti postajajo odveč, tudi v na videz najbolj nerazvitih deželah lahko domači fotografi odlično opravijo posel, ki je bil nekdaj v rokah zahodnih fotografov.
O tem ni dvoma in večina medijev se tega drži. Globalizacija obvladuje tudi fotografijo.
Izjema je le še National Geographic?
To je druga zgodba, tam delujejo po starih principih, ker si pač to lahko finančno privoščijo. Je pa tudi tam zaznati spremembo; včasih se je vse vrtelo okoli nekaj znanih fotografov, ki so bili specializirani za posamezna področja in so odhajali na odprave, zdaj se v vedno večjem številu pojavljajo novi avtorji, ki prispevajo le eno reportažo, nato jih zamenjajo drugi. Na letošnjem festivalu fotografije v Arlesu sem spoznal mlado Rusinjo Evgenijo Arbugajevo, ki je urednike prepričala samo s svojim portfoliom.
Ostajajo pa konservativni pri formatih slik – še vedno sprejemajo le format raw, kar pomeni, da ne dovoljujejo nobenih tehničnih manipulacij s fotografijo?
Da, čeprav to ostaja polje razprave. Sem absolutno proti kakršnim koli manipulacijam v reportažni fotografiji, torej da bi fotografiji karkoli dodajali ali odvzemali, se mi pa zdi nesmiselno, da ne bi izkoristili nekaterih računalniških programov in fotografije izboljšali v smislu barvnih odtenkov ali kontrasta.
Ne nazadnje to fotografi že od nekdaj počnejo, nekoč pač v temnicah.
Seveda. Včasih imam občutek, da so nasprotniki le še stari fotografski dinozavri, ki teh programov ne obvladajo in se bojijo napredka, saj mu ne morejo več slediti.
Kot predavatelj na znameniti Parsons school of design v Parizu ste imeli priložnost, da bi se postopoma umaknili v akademske vode, ampak je želja po avanturi in seveda fotografiji očitno prevladala?
Saj sem imel to željo, ampak v Parizu sem bil le gostujoči predavatelj. Tam so občasno predavali tudi zelo imenitni fotografi, med drugimi Helmut Newton in Sebastião Salgado. Sam sem imel le dveletno pogodbo za sodelovanje. V Sloveniji sem docent in honorarno predavam tri predmete na dveh fakultetah, vendar tako zaslužim približno tri tisoč evrov na leto, s čimer pa ni mogoče preživeti. Kako naj se torej umaknem v akademske vode? Seveda pa se ne bi nikoli hotel umakniti iz aktivne fotografije, da se razumemo.
Verjetno bi brez adrenalina tudi sicer težko vzdržali. Kako se pravzaprav stimulirati, ko iz vrneš z Bornea in se odpraviš na fotografiranje Prekmurja?
Zame ni popolnoma nobene razlike, moj adrenalin je fotografija. Tudi ko sem na dopustu, vsaj dve uri na dan fotografiram. Kar me ubija, je prozaičnost vsakodnevnih opravkov, plačevanje položnic, nakupovanje, izpolnjevanje davčne napovedi ...
Kar boste nedvomno kmalu kompenzirali z novo razburljivo odpravo?
Res, odpravljamo se v kar nevaren konec sveta, in sicer na tromejo med Sudanom, Etiopijo in Kenijo. Oboroženi bomo, vendar drugače ne gre. Nekateri imajo sicer pomisleke, ampak na takšne odprave raje hodim oborožen, saj v takih krajih na žalost velikokrat vlada zelo enostavna logika: če imaš več pušk kot oni, te bodo pustili pri miru, drugače ...
Tveganje sprejemate povsem hladnokrvno.
Za varnost me sploh ne skrbi, skrbi me le, ali mi bo uspelo napraviti dobre fotografije.
