»Če ne bo šlo prvič, bom poskusila še drugič. In tretjič.«

Kmalu polnoletni Zali Đurić Ribič je uspelo v minuti pokopati vse moje predsodke o napornih mladostnikih. Ker tale Đurova in Tanjina »mala« je v resnici najrahločutnejša najstnica. Pravzaprav precej nenavadno bitje, ki obvladuje nenavadno razmerje med otroškostjo in že kar preveč odraslo zrelostjo.

Na pogovor jo povabimo zadnji dan šole in po telefonu nam sporoči, da jo je že mahnila v Piran oziroma Fie­so, kjer Đurić Ribičevi, kot nam je znano iz tabloidov, vikendujejo že skoraj deset let. »Piran me nahrani z energijo, tukaj se vse zdi bolj preprosto, brez pritiskov,« pove v slogu odraslega, ki ceni svoj dopust. Zato ji pridemo naproti. Počitniška idila je na dan obiska prikrajšana, saj močno dežuje. No, dovolj, da nas s terase priljubljenega lokala odženejo v notranje prostore, kjer si Zala potem naroči tudi presno tortico. Kaj sploh počne vse dneve v Piranu? »Zjutraj se zbudim zgodaj, si nastavim budilko.« »Čakaj malo, budilko? A nisi na počitnicah?« jo prekinem. »Ja, če je pa zjutraj tako lepo!« se zasmeji. »Tiho, brez ljudi. Ampak po drugi strani imam rada tudi noč, ko zaslišim v daljavi zvoke kitare ... verjetno tukaj prijateljem najpogosteje govorim, ali gremo plesat.«

Đurova tamala

Brezskrbno uživanje s prijatelji, ki tam živijo, in tistimi, ki prihajajo na obisk, se bo kmalu končalo, saj se čez nekaj tednov za mesec dni odpravlja v New York. V »izvidnico«, kot opiše prihajajočo pustolovščino, ki je morda začetek dolge ljubezenske zgodbe. Tam bi se namreč prihodnje leto rada vpisala na študij igralstva. Zdaj bo morda delala kot natakarica v restavraciji (službo si je pri znancih uredila na minulem blejskem filmskem festivalu) in obiskovala informativne dneve igralskih akademij. Mogoče bo šla tudi na kakšno avdicijo. »Da vidim, ali se mi odprejo kakšna vrata. Če mi ne bo uspelo, bom poskusila drugič, pa verjetno še nekajkrat. Če bi nastala blokada, bo to sporočilo, da nisem na pravi poti, in se bom preusmerila v šolanje za, kaj pa vem, zobo­zdravnico. (smeh)« Čeprav jo pri nas zadnje čase poznamo predvsem po petju, si igralka želi postati, odkar ve zase. A želi se izogniti spotikanju ob njeno poreklo: »V New Yorku bom anonimna, bom samo Zala, ne Đurova tamala. In če mi bo uspelo tam, bodo lahko vsi vedeli, da sem to dosegla sama.« Nasploh se zdi previdna pri omen­janju staršev in pušča vtis nekoga, ki mora nenehno poudarjati svojo neodvisnost. Pove mi na primer, da je sama zaslužila denar za letalsko vozovnico in brez očetove pomoči posnela videospot za prvo skladbo Šele zdaj vem (Branko Đurić - Đuro ga je videl šele takrat kot vsi drugi – ko je bil objavljen na spletu). Vsak želi najboljše za svojega otroka in normalno je, da mu na življenjski poti tudi priskoči na pomoč. A Zala je že odrasla z zavedanjem, da zanjo ta pravila ne veljajo.

Ne spada nikamor

Obiskuje poljansko gimnazijo v Ljub­ljani, prihodnje leto jo čaka matura (med izbirnimi predmeti se je odločila za italijanščino in umetnost­no zgodovino). Prizna, da se s sošolci večinoma ne druži, tudi maturantskega izleta se ne bo udeležila. »V šoli se od nekdaj držim bolj zase. Ne bi rekla, da me ne marajo, ampak tako, naredile so se skupinice ljudi, meni pa se ne zdi, da kam zares spadam. Ampak saj mi ni hudega. Že v osnovni šoli sem bila osredotočena in si nisem risala srčkov po rokah.« Nerodno je, če kot lepa hči slavnih nimaš pravice do sramežljivosti – vsak trenutek zadržanosti se razume kot aroganca. Pravi, da se je s tem v preteklosti bolj kot ona obremenjevala njena mama, ki jo je seveda skrbelo, ali se v šoli počuti slabo. »Pa sem ji že takrat rekla, da se sekirajo tisti, ki jim grem na živce, zakaj bi se jaz.« Tako se druži večinoma s starejšimi, predvsem s fanti, njena najboljša prijateljica pa ima dvaintrideset let. Se je že kdaj na smrt zaljubila? »Enkrat. Ampak ne srečno. Agonija je trajala eno leto, to je kar dolgo za mojo starost, ne? Nekako ne srečam sorodne duše. Joj, da ne bom zdaj slišati kot obupanka. Ni mi hudega, no! (smeh)«

Čas za prave usodne ljubezni se zanjo komaj začenja in snubcev ji ne manjka. Nedavno so ji pripisali celo romanco s sinom Helene Blagne. Začne se smejati na glas: »Joj, kaj je bilo to? K meni je pristopil prijazen fant in me vprašal, ali se lahko slika z mano. Pojma nisem imela, kdo je, kako mu je ime! In potem dobim paničen klic novinarjev med uro biologije, ali res hodim s sinom Helene Blagne. Sem potrebovala nekaj časa, da sem sploh dojela, za kaj gre. In potem me isti dan ustavi še neznani gos­pod pri semaforju in tudi sprašuje, ali je res. (smeh)«

Angelina na kolenih

Komunikacijo z mediji že obvlada. Hitro zajezi izjave, ki bi lahko zvenele nekorektno, in kadar pove kaj bolj osebnega, prosi, ali lahko ugasnem diktafon. S tem je navsezadnje odraš­čala. Ko je bila majhna, je mama na vprašanja novinarjev včasih odgovarjala kar med kuhanjem večerje. In ko je bila Zala majhna, si je od vsega najbolj želela sestrico, ki je potem prišla na svet, ko je imela devet let. »Na Šmarni gori sem zvonila in si dolgo želela sestrice Ele. Poimenovala sem jo že veliko let, preden je prišla. Ko se je rodila, se mi je zmešalo od sreče. Spomnim se, da sem mamici vsako jutro poljubljala trebuh, ko je bila še noseča. V bistvu se počutim, kot da sem naši Elici druga mama. Čeprav zdaj pri devetih letih že prihaja v tista leta, ko malo jezika nazaj, ha, ha.« Že od malega je ljudi okoli sebe ves čas objemala, tudi v vrtcu, vsaj tako ji pripoveduje mama. »Večkrat mi je rekla, naj ne pričakujem od ljudi nazaj toliko ljubezni, kot je dajem.«

V naslednji uri (deževati kar ne neha) načneva veliko tem. Med drugim pove, da je presenetila samo sebe, koliko treme je imela pred dobrodelnim nastopom na prireditvi Stopimo skupaj, ko je odpela mamino evrovizijsko uspešnico Zbudi se – spet se je bala primerjav. »Hotela sem, da je malo drugače, malo bolj jazz. Res ne bi želela delovati kot bedna senca svoje mame.« Nazadnje jo moram vprašati o Angelini Jolie. Ja, vem, zadnji dve leti novinarji njeni družini težimo z vprašanji, anekdote pa so potem kvečjemu nagrajene z obtožbami o hvalisanju s tem poznanstvom. Ampak Brad Pitt in Angelina sta dobesedno najslavnejši osebi na svetu. Kako se lahko z njima sploh normalno pogovarjaš? »Najprej seveda osupneš, ampak se takoj navadiš in ugotoviš, da smo vsi ljudje. Sem pa bila na snemanju (filma v Deželi krvi in medu, op. p.) res enkrat malo paf. Statirala sem, snemali smo poletje, bil pa je november in na sebi sem imela poletno oblekico. Zeblo me je in malo sem se tresla. Angelina me je vprašala, ali sem v redu, potem pa je izginila in prišla nazaj z odejico. Zavila mi jo je okoli nog, jaz pa sem razmišljala, am, ali pred menoj ravnokar kleči Angelina Jolie ... (smeh)« Aja, in Brad Pitt ji je rekel, da se mu zdi lepa. »Je zelo samovšečno, če to povem?« skromno zardi.