Če plezaš, plezaj, če hodiš, hodi, če nič, pa nič

Severnoitalijanska dolina Val di Mello čaka popotnika skrita na koncu poti. Ko iz Ljubljane prevozim 550 kilometrov, mimo famoznega Comskega jezera, skozi dolge, za sopotnico strašljive predore, pred mestom Sondrio še pravočasno opazim majhno in neugledno tablo – Val di Mello. Dolina ni dobila imena po jabolkih, kakor bi približni poznavalec italijanščine na hitro sklepal, ampak najverjetneje po prelepih in posebnih metuljih, ki jo nenehno preletavajo. V resnici je območje okoli Sondria zelo bogato z jabolki, odličnimi siri, suhomesnimi dobrotami, po krivici spregledano vinsko kapljico in zgodovinskimi ostanki iz keltskih časov, vendar je dolina Mello tista posebnost, ob kateri vse zbledi.

Mello so plezalci odkrili že v 70. letih prejšnjega stoletja. V dolini so uvedli poseben plezalski milje, kopijo ameriškega plezalnega novega vala – plezanje čim bolj prosto, z zagozdami, čim manj uporabe klinov, po možnosti brez svedrovcev in plezanje po balvanih. Vse to ne preseneča, saj je tukajšnja kamnina odličen in z grobimi kristali posut granit, ki je precej podoben granitu v sloviti dolini Yosemite v ZDA. Da ne govorimo o stenah nad dolino in njihovih razčlembah, predvsem gre za poči in zajede, ki so skupaj z 900 metrov visoko steno Qualido evropska različica doline pod steno El Capitana.

A ne gre le za kakovost skale ali strme stene. Zgodba doline je drugje. V tem, da je plezanje vtkano v njeno življenje že na stotine let. Da so že od nekdaj pasli na visokih livadah pod ledeniki. Da visiš (plezalsko gledano) v balvanu, obdan pa si s svežim zelenjem in šumenjem turkizno zelenega potoka. In da je okoli tebe mir. Ter da obstajajo (starejši) ljudje v dolini, ki še vedno nočejo elektrike, ki ne potrebujejo radia ali televizije, v više ležečih vasicah pa si še vedno svetijo s plinskimi svetilkami. Zanimivo, da se ena od njih imenuje – Rasica (izgovori se Rašica),

Bo, kakor pač bo!

Pred časom sem v tistih krajih starega možaka, ki je z lesenim orodjem okopaval krompir, vprašal, kakšno bo vreme naslednji dan. Domneval sem, da bo starosta že bolje vedel kot jaz. Pogleda v nebo, proti zahodu, razmišlja in pravi zgolj: »Jutri bo dež!« Čakam, ali bo še kaj dodal. Nič. Malce še pobezam z vprašanji, kaj pa pojutrišnjem, pa kako močan bo dež in podobno. Pa me začudeno pogleda in reče: »Ali je sploh pomembno, kakšno vreme bo jutri? Danes je pač v redu in danes okopavam krompir. Jutri bom pa zjutraj videl, kaj bom delal. In vreme bo, kakršno bo. Kaj me briga, kaj me briga …« si je mrmral v brado, se obrnil proč in delal dalje. Misleč, da sem ga užalil, sem cingljajoče s plezalno opremo za pasom odkorakal naprej. Do mamke, ki je v senci krošnje pred kamnito bajtico razstavljala izvrsten sir. Hlad zemlje, zrak gora in trava gorske paše naredijo svoje. Ne moreš mimo, ne da bi kaj kupil. In da prišepnem: ta sir je cenejši kot sirni zvarki v naših trgovinah.

Ljudje tukaj živijo svoje življenje, drugim pa pustijo živeti njihovo. To je tisti prvi in glavni čar doline Mello in njene srčike, vasi San Martino. Če plezaš, plezaj. Če hodiš, hodi. Če bi se sončil, poležavaj. Če nič, pa nič. Samo za to nekaj se močno odloči in to potem čim bolje počni, razmišljajo domačini, ki so v resnici precej trdega vajeni gorjani.

Kot posrana kokoš

V kultnem lokalu za plezalce, baru Monica sredi San Martina, katerega lastnik je odličen plezalec Simone Pedeferri, ki ima v žepu kar nekaj še neponovljenih plezalnih smeri, sem med srebanjem piva poslušal debato med njim in nekim plezalcem o njegovi (tudi še brez ponovitve) smeri, kako je bil ravno oktober pravi mesec, s pravo temperaturo in vlažnostjo zraka, da je lahko potem v novembru smer uspešno preplezal.

Priznam, takrat sem si mislil, tale pa res nalaga. Ampak, čeprav se sliši kot znanstvenofantastična zgodba, je lahko še kako prekleto res.

Ko namreč stojiš, bolje rečeno čepiš kot posrana kokoš, na granitni skali – običajno je to gladka plošča brez oprimkov –, če je treba, tudi z nohti iščeš dovolj velike zareze, samo da se imaš česa oprijeti in kje stati. Noga se ti seveda ves čas trese kot šivalni stroj, saj stojiš na ničemer. Na skali te drži samo trenje plezalnika.

In v trenutkih, ko se trudiš samega sebe prepričati, da bi naredil nujni plezalni gib ali dva, ker bo potem mogoče bolje in lažje, dobro spoznaš bistvo pojma znanstvena fantastika.

Še malo bolj razumljivo pa postane, če dodamo, da so padci v granit­nih ploščah zelo sitni – kot bi se zapeljal, skotalil po smirkovem papirju –, da so varovalni klini zelo narazen ali da jih ponekod sploh ni. In ravno to je del plezalne etike in zgodovine plezanja v Val di Mello. Da je človeka pogosto strah in da šteje mentalna trdnost. Zato se po nekaj dneh tresenja naučiš, da se v granitu in v tej dolini pleza popolnoma drugače, in spoznaš, da pravljične plezalske zgodbe verjetno še kako držijo in da niso samo plod popitega piva.

Plezanje v granitu je težko opisati. Nobenega strahu ni, da bi se odlomil oprimek. Plezalnik drži, kot bi imel lepilo na podplatu, roka pa, čeprav se poti, še vedno dobro čuti skalo. Gibanje plezalca je načeloma preprostejše kot v apnencu, čeprav po drugi strani zahteva precej specifične načine plezanja. V granitu plezaš ali s surovo močjo in bicepsi ali, še (naj)večkrat, z veliko veliko občutka za gibanje telesa. V športnoplezalnih smereh je svedrovcev še preveč, v starih klasičnih smereh pa je še klinov premalo. Zato je uporaba zagozd in metuljev (frendov) obvezna. Če je koga tega strah, naj se raje usmeri v plezanje balvanov, kjer potrebuješ samo mehko podlago za pristanek (crash pad) in se večino časa ukvarjaš le s tistimi nekaj težavnimi metri.

Spanje pod zvezdami

Pri tako močni priljubljenosti plezanja, odlični skali in razpoloženju v dolini se je kar težko odvrniti, da ne bi poskusili. In kaj je na voljo tistim, ki jim ni do plezanja? Kopanje v termah Bagni di Massimo zagotovo. V deževnih dneh odlično tudi za plezalce in vse nas, ki v tej dolini spimo v avtomobilih, v šotorih pod osamljenimi balvani ali na tratah visoko nad dolino. Malo se očediš, malo sprostiš mišice in življenje je takoj lepše. Terme so še iz časa Rimljanov in so bile na novo odkrite v 15. stoletju. Menda pozdravijo vse mogoče kožne bolezni.

Ko posije sonce in občudujemo na tisoče srebrnih padajočih slapov – v granitu po deževjih vse oživi –, se odpravimo na planinsko pot z imenom Sentiero della Roma. To poet­sko ime ni brez razloga, ne samo zato, ker ga je dobila po planinskem sprehodu papeža Benedikta XVI., Josepha Ratzingerja. Razgledi so res izjemni, pot je speljana nenaporno, varno in zanimivo, da se vsakemu planincu zdi dovolj resna. Čudovita štiri- do petdnevna pot je markirana. Ko enkrat naberemo višino, ni večjih vzponov in spustov. Pelje pa planinca tik pod glavnim grebenom znanih tritisočakov, kot so Pizzo Badile, Pizzo Cengalo, Monte Disgrazia, kot po nekakšni travnati terasi.

Začetek poti je pri termah, vrnitev na izhodišče z avtobusom ali na avtoštop pa neproblematična. Planinske koče so sicer po vsej trasi lepo razporejene, ampak najlepše doživetje tega gorskega trekinga bi bilo nedvomno stalno šotorjenje na visokogorskih travah, pod velikimi granitnimi balvani, z obilo ledeniških potočkov. Spanje zunaj ni niti prepovedano niti nikogar ne moti. Vodo lahko zajemamo iz pogostih snežišč ali manjših ledenikov.

Samotnost in tišina sta zagotov­ljeni tudi sredi poletja, nepozabni razgledi, ki jemljejo dih, so na vsakem koraku, pa še nočnemu hrupu in slabemu zraku v spalnicah po planinskih kočah se s šotorom izo­gnemo. Edino opozorilo in opomba: tudi sredi poletja lahko sneži, zato se podajte na pot dobro oprem­ljeni!

Za plezalske gurmane

Med plezalske obveze v Val di Mello nedvomno spada največji balvan v Evropi, to je velika skala Sasso Remeno; sprehod po označeni poti med neverjetno množico raztresenih balvanov v bližini, obvezni kapučino v baru Monica in recimo, da so domačini malce neobičajni, naj vam pomaga namig do najbolj neobičajnega kosila – vsako prvo soboto v septembru pripravijo posebno kosilo na vrhu smeri Oceano Irrazionale, na vrhu najlepšega stebra v dolini – Precipizio degli Asteroidi.

Po debeli uri vzpona vas pričaka dnevni meni, za katerega plačate običajno, dolinsko ceno. Sicer dvomim, da boste edini tam, ker gre za precej znan gurmanski dogodek – nazadnje so imeli tam za predjed ostrige na ledu s šampanjcem, lososa z jajčevci in podobno. Dogodek mirno odkljukate pod oznako – zelo poseben dan.

Menda pa pravi gurmanski plezalci naredijo še nekaj: do tja priplezajo. Za ta neobičajni dostop do kosila je priporočljiva ena najlepših smeri doline in brez dvoma najlepša smer z granitnimi počmi v Evropi, legendarna Luna Nascente. S težavami do spodnje šeste stopnje je ravno pravi zalogaj, da vsakogar zlakotni.­