Čisto pravi vitezi

Konec aprila je začel v Sloveniji delovati še tretji viteški red, Viteški red svetega Jurija – Karantanski kronani vitezi. Ponavadi si viteza predstavljamo kot možaka v oklepu in na bojnem konju, ki je bojevniško življenje živel pred toliko stoletji, da je spomine že zagrnila megla pozabe. Predstava je napačna. Vitezi še vedno obstajajo, res pa je, da ne nosijo oklepov in ne jezdijo konj. Vsaj bojnih ne.

V Sloveniji sta do pred kratkim delovala dva viteška redova, vitezi Božjega groba iz Jeruzalema in Red malteških vitezov. Najbolj znani član prvega je kardinal Franc Rode – v red so ga sprejeli še kot ljubljanskega nadškofa in metropolita –, v drugem sta najbolj znana člana nekdanji pravosodni minister in zdaj predsednik Zbora za republiko Lovro Šturm in nekdanji generalni državni tožilec in zdaj predsednik Nove slovenske zaveze Anton Drobnič. Zdaj imamo še tretjega: Viteški red svetega Jurija – Karantanski kronani vitezi.

Po besedah slovenskega subpriorja – kar pomeni predstojnika slovenske veje – Silvestra Likarja se jurijevci od malteških in jeruzalemskih vitezov razlikujejo predvsem po tem, da njihov glavni cilj ni boj za vero. Glede na geslo karantancev Deus et Patria – Deus et Mundus (Bog in domovina – Bog in svet), njihov grb, velik rdeči križ s krono in navsezadnje to, da je Likar po izobrazbi teolog, bi si sicer lahko mislili drugače, vendar je subprior povedal, da so njihovi cilji predvsem znanstvenoraziskovalni, dobrodelni in usmerjeni v razvoj domovine in naroda.

Vera je za vsak viteški red zelo pomembna, naj je usmerjen v obrambo vere ali ne. Član reda sv. Jurija namreč ne more postati nekristjan. Lahko je katolik, protestant, celo pravoslavec, ne more pa biti nekrist­jan. Mora torej sprejemati splošne krščanske vrednote in po njih živeti.

Zato si želijo dobre odnose z Rimskokatoliško cerkvijo. Nekaj so jih že spletli, saj so od celjske škofije v uporabo za svoje obrede dobili Marijino cerkev. To ima za karantance poseben pomen, saj je bila nekdaj cerkev najmogočnejše rodbine, kar jih je kdaj zraslo na slovenskih tleh, Celjskih grofov oziroma poznejših knezov.

Ob omembi vinskih vitezov, ki jih je v vinorodni deželi, kot je Slovenija, tudi kar nekaj, pa Likar pravi, da niso pravi vitezi. Viteške redove morata namreč priznati suveren in papež. Prvi je vinske viteze sicer priznal, nam­reč takratni slovenski predsed­nik Milan Kučan, papež ne. Poleg tega se Likarju zdi, da so vinski vitezi bolj kakor red društvo ljubiteljev vina in se kot takšni ukvarjajo predvsem s širjenjem vinske kulture.

Pod karantansko zastavo

Obstaja pa še ena, zelo pomembna razlika med karantanskimi ter malteškimi in jeruzalemskimi vitezi. Če zadnja dva nimata praktično nobene zgodovinske vezi s slovenskim prostorom, je red sv. Jurija zrastel na slovenskem ozemlju. No, na ozemlju, ki je bilo nekdaj slovensko.

Red je ustanovil cesar Svetega rimskega cesarstva Friderik III. v drugi polovici 16. stoletja. Ko so ga 1462 v palači Hofburg oblegali meščani Dunaja, nezadovoljni z njegovo vladavino, se je zaobljubil, da bo, če bo odnesel celo kožo, ustanovil viteški red. Rešitev je prišla v obliki ekspedicije češkega kralja Jurija Podiebrada, ki ga je s cesarju še zvestimi četami osvobodil nadležnih Dunajčanov. Friderik je besedo držal in leta 1469 je s takratnim papežem Pavlom II. v Rimu ustanovil viteški red sv. Jurija. Za sedež jim je dodelil nekdanji benediktinski samostan v Milju (Millstattu) na Koroškem, ki so ga vitezi močno utrdili.

Dodelil jim je tudi nalogo, da bi Štajersko, Koroško in Kranjsko branili pred Turki. Vendar je bilo vitezov vedno veliko premalo, da bi izpolnili nalogo. Ne samo da Turkov niso potisnili nazaj, ampak so ti v 70. letih 15. stoletja plenili po Koroški in leta 1478 napadli celo Milje, vendar utrjenega gradu jurijevcev niso mogli zavzeti.

Še bolj kot njihov sedež na slovenskem ozemlju red sv. Jurija s Slovenijo povezuje rod njihovega ustanovitelja. Cesar Friderik III. iz družine Habsburg je bil namreč sin Ernesta Železnega, vojvode dežel notranje Avstrije, kamor je takrat spadala večina ozemlja današnje slovenske države. Ernest Železni je bil zadnji gospodar teh dežel, ki so ga ustoličili na Gosposvetskem polju v obredu ustoličevanja koroških vojvod; ta je nasledil starodavni obred ustoličevanja karantanskih knezov. V času Ernesta Železnega so se izpod nadoblasti Habsburžanov osamosvojili tudi takratni Celjski grofje pod vodstvom Hermana II. Celjskega. Hermanov sin Friderik II. je po očetovi smrti dobil celo naziv kneza; če ne bi Hermanov vnuk Ulrik II. Celjski umrl brez potomcev, kar je pomenilo izumrtje mogočne štajerske rodbine, bi ti verjetno ustvarili Habsburžanom konkurenčno srednjeevropsko dinastijo. Tako pa za njimi ni ostalo skoraj nič. Razen gradu nad Celjem in zvezd v slovenskem grbu.

Verjetno najtrdnejša vez karantanskih vitezov s Slovenijo pa je, da je sozavetnik reda poleg sv. Jurija tudi sv. Domicijan, karantanski vojvoda. Ta je živel v 8. stoletju ter se je iz poganstva spreobrnil v krščansko vero in spreobrnil tudi Karantanijo, zato so ga razglasili za svetnika. Ni sicer čisto gotovo dokazano, da je res kdaj živel. Morda najtrdnejši dokaz, da je bil resnična osebnost, je kos nagrobne plošče v miljski opatiji, ki so ga odkrili leta 1992. Latinski napis na njej pravi: Tukaj počiva vojvoda Domicijan, ki je v času cesarja Karla premagal pogane in ljudstvo spreobrnil k veri (cesar je prvi cesar Svetega rimskega cesarstva Karel Veliki). Karantanski vitezi seveda trdno verjamejo, da je sozavetnik njihovega reda resnično živel.

Nova doba

Red sv. Jurija ni nikoli postal velik red. Njegovo delovanje se je za več stoletij celo prekinilo, vendar ga niso nikoli uradno razpustili. Ko se je odpovedal prestolu, je zato zadnji avstro-ogrski cesar iz rodu Habsburžanov – red je bil vedno pod njihovim patronatom – Karl I. dediščino reda zapustil »svojim ljubljenim narodom«.

Danes je sedež reda v Nemčiji in ima nekaj sto članov. Ti so lahko kleriki, torej duhovniki, ali laiki. Lai­ki se delijo na viteze in dame, saj so članice tudi ženske. Še vedno je pod patronatom vodje habsburške hiše, trenutno Karla von Habsburga, vodi pa ga veliki prior. Ta mora izhajati iz vrst visokega plemstva; zdaj red sv. Jurija vodi grof von Berga.

Čeprav imajo karantanski vitezi kar nekaj povezav s Slovenijo, do letos tu niso delovali. Kot navdušenec nad zgodovino in monarhistično tradicijo se je Silvester Likar z njihovimi člani prvič srečal na pogrebu bivšega vodje habsburške hiše Otta von Habsburga leta 2011. Vitezi so ga povabili v članstvo, v red pa je pred slabim mesecem stopil v nemškem mestu Weimar. Poleg Likarja so prvi slovenski vitezi sv. Jurija postali Marko Gorše, Uroš Kovšča, Jakob Lojk in Andrej Žabjek.

Obred je seveda zelo slovesen. Bodoči vitez najprej priseže na meč, potem dobi znamenje reda, viteški plašč in sabljo. Na koncu je na vrsti del, znan iz viteških filmov. Novi član poklekne in dobi tri simbolične udarce z mečem, enega na vsako ramo in enega na glavo. Novi vitez je rojen.

Kdo je lahko vitez?

Čeprav se zdi viteštvo nekoliko zaprašena institucija, je Likar prepričan, da jo v današnjem svetu potrebujemo bolj kot kdaj prej. Po njegovem mnenju je prav sedanja kriza pokazala, v kakšno močvirje vrednot smo zabredli. In viteštvo je zelo nesebična dejavnost: »Če pogledamo v zgodovino, vidimo, da je vitez dal svojo dušo Bogu, živ­ljenje vladarju in srce dami. Kaj je ostalo zanj? Samo čast,« je principe opisal Likar. Ob tem opozarja, da viteških redov nimajo samo v monarhijah, in to ponazori s slovitim francoskim viteškim redom legije časti: čeprav jo je ustanovil cesar Napoleon I., je to še vedno najvišje državno odlikovanje v peti francoski republiki.

Slovenske jurijevce čaka najprej utrjevanje materialnih temeljev reda. Financirajo se predvsem s članarino – koliko znaša, Likar ni hotel povedati, je pa menda v razumnih mejah za slovenske razmere – in poslovno dejavnostjo, ki jo nameravajo razviti. Zelo si želijo pridobiti rezidenco, vendar si gradu, čeprav jih je na Slovenskem naprodaj kar nekaj, za zdaj še ne morejo privoščiti. Predstavil pa je zanimivo idejo. Da bi si namreč rezidenco uredili v kakšni graščini, ki jo je obnovila katera od slovenskih občin, zdaj pa ne ve čisto natančno, kaj bi z njo počela. Zgodovinski objekt, v katerem bi bil sedež viteškega reda, bi bil po Likarjevem gotovo zanimiv tudi za turiste.

In kdo lahko postane vitez? Likar odgovarja, da pravzaprav kdor koli, za katerega red meni, da si zasluži članstvo. Lahko se prijavi sam ali ga predlaga kdo drug, lahko tudi kateri od že imenovanih vitezov. Seveda pomaga, če gre za ugledno osebo na področju, s katerim se ukvarja. Potem sledi enoletna preizkusna doba, v kateri se kandidat ob pomoči mentorja seznani s pravili in delovanjem reda. Mentorji prvih petih slovenskih članov so bili iz Nemčije, nove bodo v red vpeljevali sami. Na koncu se člani oziroma bratje, kakor si pravijo, na generalnem kapitlju – ob pomoči poročila o preizkusni dobi – na tajnem glasovanju odločijo, ali bodo nekoga sprejeli za novega viteza. Sprejem mora biti soglasen.

Prve člane so torej v Viteški red svetega Jurija – Karantanskih kronanih vitezov sprejeli v Nemčiji. Za nove, ki se jim bodo pridružili prihodnje leto, pa upajo, da jih bodo lahko v svoje vrste že sprejeli v Celju.