David Fedele, filmski režiser – samotar, ki bi spreminjal svet

Slovenska filantropija in Zavod Voluntariat letošnji 20. junij, svetovni dan beguncev, zaznamujeta s 5. festivalom migrantskega filma. Do petka bo na ogled 23 dolgometražnih in 27 kratkometražnih žanrsko raznovrstnih del. Med številnimi domačimi in tujimi filmskimi ustvarjalci sodeluje tudi avstralski neodvisni režiser David Fedele, ki je s filmom Dežela vmes odprl festival.

Z intimnim vpogledom v skrito živ­ljenje prebežnikov iz podsaharske Afrike, ki si zasilno domovanje uredijo v gorah severnega Maroka, je odprl vprašanja o kratenju človekovih pravic, socialni pravičnosti, poudaril pa je tudi kulturno in humanitarno problematiko.

Z režiserjem Davidom Fedelejem sva se srečala nekaj ur pred filmsko projekcijo v Kinodvoru. Ko je spregovoril, me presenetila njegova izjem­na umirjenost, hitro sva našla tudi skupno točko – potovanja. Prepotoval je Avstralijo, Evropo, bil na Bližnjem vzhodu, v Afriki in Južni Ameriki. Na svoji spletni strani je med drugim zapisal, da je popotnik, glasbenik in sanjač v nenehnem iskanju resnice. »Saj veste, kako radi se ljudje predalčkamo. Pravzaprav me definira veliko več kot le tistih nekaj besed. Ja, sem velik sanjač. Recite mi, da sem morda celo naiven, a jaz verjamem, da lahko s svojim delom del sveta spremenim na bolje,« raz­loži Avstralec, rojen v Melbournu. »Veste, doma nisem bil že kakšnih šest ali sedem let. Doma sem povsod in nikjer. Neprestano sem na poti in pravzaprav sovražim idejo o tem, da bi moral nekje ostati dlje časa. Tako sem se navadil,« razloži. Zase pravi, da je samotar: »Potujem sam, tudi filme snemam sam.« Vendar brez sramu doda, da se večkrat počuti osamljenega: »Prijatelje, ki sem jih spoznal na potovanjih, imam po vsem svetu, toda zaradi narave mojega dela z nobenim od njih ne morem ustvariti tesnega in globljega odnosa. Zanimivo je, da sem v filmih vedno snemal ljudi, ki imajo v materialnem smislu zelo malo, a živijo skupaj in imajo drug drugega. Večkrat sem se počutil izoliranega. Ugotavljam, da pravzaprav jaz živim v večjem pomanjkanju. V pomanjkanju bližine.« Prepričan je, da ima prav vsak človek svojo zanimivo zgodbo in da je njegova preprosta: »Gre za pripoved o človeku, ki išče identiteto in poskuša najti odgovor na vprašanje, kaj, za vraga, počnem na tem planetu?!«

Z enosmerno vozovnico

Ko na kratko spregovoriva o resnici, ki jo neprestano išče, mi odvrne, da univerzalna resnica ne obstaja: »Na potovanjih pogosto ugotavljam, da so zgodbe, ki sem jih slišal o ljudeh, in predstave, ki sem si jih ustvaril o tujih kulturah, preprosto neresnične ali zelo klišejske. Napačnih predstav je na žalost vse preveč, ker ljudje nimajo časa, da bi si ustvarili svoje mnenje. Vsak živi v svoji, popačeni realnosti.« Sedemintridesetletni Avstralec je študiral gradbeništvo. Razpet med varnim in urejenim ter avanturističnim in nepredvidljivim življenjem je pred osmimi leti doživel eno od kriz srednjih let: »Takrat sem se vprašal, kaj sploh počnem. In kmalu zatem za tri mesece odpotoval na Papuo Novo Gvinejo.« Dan pred odhodom si je kupil prvo kamero. »Snemal sem svoje potovanje in domov prinesel polno torbo posnetkov. Šele štiri leta pozneje je prijateljica iz Londona videla to videogradivo in bila navdušen. Skupaj sva sestavila moj prvi dokumentarec PNG Style. Na enem od festivalov sem zanj dobil nagrado,« ponosno pove. To mu je dalo pogum in zagon za naprej. Kupil je enosmerno vozovnico za Papuo Novo Gvinejo in tam posnel material za film Bikpela Bagarap o izkoriščanju gozdarskih delavcev, ki ga je leta 2011 popeljal na najvišje stopničke na festivalih in filmskih tekmovanjih.

Vsak človek s svojo zgodbo

»Snemanje me je zasvojilo. Ukvarjati sem se začel z nečim, kar me res veseli. Človek bi si mislil, da sem postal svoboden, a zgodilo se je prav nasprotno. Zgodbe, ki jih snemam, so težke. Obravnavajo socialne, humanitarne, kulturne in okoljske probleme. Čutim izjemno etično in moralno odgovornost, da tematiko predstavim čim bolj objektivno, predvsem pa, da s filmskimi projekcijami omogočim čim več ljudem po svetu, da vidijo zgodbe, ki so pogosto prezrte,« razkrije. Večkrat nagrajeni filmski ustvarjalec pravi, da so nagrade potrditev za dobro opravljeno delo, toda do sebe je zelo strog. »Če se pri problematiki, ki sem jo obravnaval, od takrat nič ni premaknilo na bolje, je to zame neuspeh. Želim si, da bi lahko vsi živeli v malce lepšem svetu,« priznava prijetni sogovornik. Pravi, da se pogosto sprašuje, ali opravlja delo aktivista. »Pri aktivizmu je najpomembnejše dejanje. Ker ukrepam in snemam filme, bi lahko rekel, da sem aktivist. Toda ne snemam aktivističnih filmov,« pove in razloži svoj pogled na strah: »Večkrat se v tujem svetu postavim v zelo nenavadne in včasih tudi nevarne situacije. Marsikdo bi mislil, da ne poznam strahu, a ni tako. Ne bojim se ljudi, ki jih snemam, saj so zelo velikodušni in srčni. Bojim se predvsem organov oblasti, ki bi lahko škodili tem ljudem.«

O Deželi vmes

Ker ga zanimajo različne resničnosti v različnih okoljih, njegovi filmi obravnavajo zelo raznolike tematike. Od elektronskih odpadkov v Gani, nezakonite sečnje na Papui Novi Gvineji do stiske podsaharskih Afričanov v Maroku. S to zadnjo zgodbo se je ukvarjal skoraj devet mesecev. Dežela vmes je film o življenju prebežnikov iz podsaharske Afrike, ki sanjajo, da bi se s prečkanjem močno zastražene meje okrog mesta Melilla, španske enklave na afriški celini, prebili v Evropo. Film prikazuje njihove osebne zgodbe in strahove, s katerimi se soočajo kot ljudje, ki nimajo statusa in nobenih pravic. Razkriva pa tudi skrajno nasilje, ki ga nad njimi vsakodnevno izvajajo maroške in španske oblasti. »O gori Gourougou, kjer ti ljudje životarijo, sem prvič bral na spletu. Nisem mogel verjeti, kaj se tam dogaja. Kupil sem enosmerno letalsko vozovnico za pot v Maroko in se lotil snemanja filma. Moj namen je povedati zgodbo posameznikov, ki je pogosto prezrta. Vsi ti ljudje imajo enako pravico do dostojnega življenja, kot jo imamo vsi! Film bom kmalu brezplačno v celoti objavil tudi na spletni strani www.thelandbetweenfilm.com. Prav je, da ves svet vidi, kaj se s temi ljudmi dogaja!«