Deset tisoč lučk spod dveh rok

Ker so praznovalni blejski dnevi trije, je logično, da sta mednje vrinjeni vsaj dve noči, s sobote na nedeljo je najlepša, Blejsko noč poleg ognjemeta, ako je nebo usmiljeno, razsvetli tisoče lučk. Za katere so potrebna množično ubijanje, vlivanje, prižiganje. Ubijanje jajc, izdelavo svetlobnih virov, ima v rokah 66-letni domačin Andrej Vidic.

Nekoč so ob Blejskih dneh z Blejsko nočjo »po jezeru plavali lampijončki, v pletnah in čolnih, ne na vodi. Pa je nekdo nekoč, nekateri pravijo, da moj oče Andrej, v Bohinju videl plavajoča jajca«, izmišljijo prenesel na Bled in »se začel s tem oreng ukvarjati«, pripoveduje sin Andrej Vidic.

Oče je začel lučke, svečke v jajčnih lupinah množično izdelovati leta 1972, kmalu je tudi sina vpregel, »pri prižiganju je bil s prijatelji, jaz pa sem najprej pomagal pri ognjemetu«. Ko oče začne pešati, izdelovanje lučic prevzame sin, »v začetku osemdesetih«, leto gor, leto dol. »Oče je bil zaposlen v Park hotelu kot vzdrževalec, tam je tudi jajca dobival, ena uslužbenk mu jih je ubijala,« ko je zbolela, so sina odslovili. Če rečemo zelo prijazno, ni veliko dodati. »Dve leti sem hodil dodatno v Radovljico v slaščičarno Katrašnik, ker je bilo na Bledu premalo prometa, zdaj ni problema.« Jajčne lupine dobi v blejski slaščičarni Šmon. Iz dobre volje, zastonj. Šmonove ta pridne morajo pri vsakodnevnem ubijanju jajc za sprotne potrebe paziti le, da kurjega produkta ne razbijejo kar tako, ampak mu odbijejo le vrh. Vzame več časa, a kot natipkano, iz Šmona z veseljem.

Rad ima Bled

»Ko je lupina ubita, ji ne škoduje nič,« čas in sorodno, »to je kalcij.« Vr??no odbite lupine Andrej odnese domov, jih posuši, »sušijo se približno dan, zunaj, na soncu, ročno oblikujem rob. Pomembno je, da je jajce ubito nad polovico, da gre v lupino dovolj parafina.«

Ja, Andrej skrbi za najtančičnejšo bleščavo blejske noči, zakaj, »ker imam svoj kraj rad in ker se pri nas še vedno premalo dogaja«.

Vsako leto porabi približno 450 kilogramov parafina: »Parafin segrejem, stopljenega obarvam s svečo,« da ga laže nalije v lupino, »da mi čez ne gre.« Ko se parafin začne strjevati, v desetih, petnajstih minutah, »dam zraven parafinko in stenj«. Parafinke dobi v Italiji, zato, da stenj hitreje zagori. Lučke prižigajo s plinskimi gorilniki, nameščene na lesena stojala jih potopijo v vodo, lučkaste lupinice zaplavajo, stojalca potegnejo ven. Andrejeve lučke gorijo od tri do pet ur, zato, pove mojster, »ker voda hladi stenj«. Ki ves pogori, sicer bi prej omahnil in potonil. Stenj dobiva s Ptujskega, v kolobarju, s katerega ga potegne, zreže, potopi v parafin in strjenega nasecka na primerne koščke.

Tretjina kale

Načeloma Blejsko jezero žari v soju 10.000 plamenčkov, a »olupim, oblikujem jih vsaj 15.000, vsaj 5000 je kale«, to je izraz odpadnega, vsaj toliko se jih med izdelavo zdrobi, uniči.

Deset tisoč lučk, kako, koliko časa? »Začnem aprila,« dela skoraj štiri mesece, »ne vsak dan, a včasih tudi več kot 12 ur.« Največ naredi sam, pomagajo mu največ pri oblikovanju, »lani mi jih je prijateljica Nada skoraj vse olupila, pomagata tudi 17-letni vnuk Jan in prijatelj Brane«.

Zdaj je upokojen, a Andrej je lučke na svet spravljal tudi, ko je bil še v službi, zaposlen v Železarni Jesenice, kot »strojnik parnih turbin«.

Srečava se pri njem doma, pod grajsko pečino, v njegovi delavnici. Garaži, prepolni izdelanih lučk in osnovnih priprav, dveh električnih štedilničkov, posodic ... Natrpano, preprosto, natančno, raznobarvno, občudovanja vredno.

Deset tisoč kosov? »Malo moraš biti ...« ne dokončam, Nedelo berejo tudi predšolski otroci. Poleg bledoljublja »moraš imeti tudi čas«. In ga lučkam nameniti. Ga je treba tudi za hribe nekaj odlomiti pa za mala, vrtčevska vnučka.

Nobene pretirane natančnosti, potrpežljivosti ni treba, pove možak. Z leti delo v kri pride, ve, kaj ga čaka. Ni hujšega.

Svečke k jezeru prepeljejo z avtom, »na vodi jih prižiga vsaj 40 ljudi, v 18 čolnih«. Prižiganje traja eno uro. Začnejo pri Prešernovi vili proti hotelu Toplice, čolni so razporejeni na 15, 20 metrov, pazijo na smer vetra, pa še tok jim jo včasih zagode.

Deset tisoč lučk je ogromno, spod dveh rok. A vsaka plohica, kaj šele nevihta v sebi nosi nepreštevno več kapljic. Uničujočih. »Če dežuje, je vsega konec.« Še začne se ne. Je vse zastonj. A Andrej pravi, da je dež le enkrat doslej uničil svečavo. »Sem pa vsako soboto,« soboto pred Blejsko nočjo, »ves dan živčen pa v luft gledam, kakšno bo vreme.«

Še nekoliko več časa kot doslej je v zadnjih dneh Andreju Vidicu primanjkovalo, ker ga je oblegala japonska teve ekipa, ki posebnosti, redkosti človeških izmislekov snema po vsem svetu. Posneli so vse, od jajca do prižiga in tisočero odtenkov vmes. In mi? Nam je vse skupaj zanimivo, lepo, nekaterim žalibog samoumevno.