Drevesa je zasadil v srca ljudi

Preden se odpravi naprej proti Hrvaški, me Yuji Miyata, ki sem ga spoznala dan prej, prijazno povabi na pogovor ob kavi. Prvič se je pri nas ustavil lani, ko je kot znanilec miru prečkal slovensko zemljo na svoji dvanajst tisoč petsto kilometrov dolgi poti od Pekinga do Londona. Tokrat je obiskal Slovenijo, da bi k sodelovanju pri novem projektu teden miru, ki ga organizira septembra, povabil tudi slovenske šolarje.

Med leti 2007 in 2012 je Yuji prehodil sedemnajst držav, obiskal petsto šol, dvesto sirotišnic in na poti posadil več kot 3050 dreves. 31-letni japonski mirovnik in okoljevarstvenik iz Yokohame je s svojim poslanstvom začel le leto zatem, ko je izgubil najboljšega prijatelja, ki je umrl za rakom ter zaročenko, ki je naredila samomor. »Star sem bil 24 let in žalost me je skoraj pokopala. Nisem bil sposoben komunicirati z zunanjim svetom, zato dolgo nisem zapustil svojega stanovanja. Žalost je bila neznosna in tudi sam sem imel samomorilska nagnjenja. Globlje, ko sem razmišljal o življenju, bolj mi je postajalo jasno, da s samomorom ne bom ničesar rešil. Vse bolj sem začel premišljevati o družbi, ljudeh in našem planetu. Okolje me je začelo zanimati že pri šestih letih, ko sem prvič slišal za ozonsko luknjo, toda šele kot študent sem se odločil, da dejansko skušam pomagati našemu dragocenemu planetu. Po boleči življenjski izkušnji sem bil odločen, da ukrepam in nekaj dobrega naredim zase, za pokojnega prijatelja in zaročenko ter predvsem za ljudi, ki še živijo,« mi Yuji na kratko opiše svojo misijo. Na Kitajskem, ki je bila tedaj v pripravah na olimpijske igre, je spoznal Paula Colemana, znanega okoljevarstvenika, mirovnika in ambasadorja miru pri Združenih narodih, ki je od leta 1990 s pomočjo podpornikov posadil že več kot enajst milijonov dreves.

Čez Slovenijo proti Londonu

Njegovo sporočilo svetu je mladega Japonca tako navdušilo, da se mu je pridružil in tudi sam začel korak za korakom spreminjati svoje življenje in ozaveščati svet. Sprva je osem mesecev delal družbo Colemanu in na poti spoznal, da so zelene olimpijske igre le pretveza. »Ko sem potoval po Kitajski, sem šele dojel, kako onesnažena je. Videl sem tudi, kako vlada sili ljudi, da v zameno za nekaj denarja izsekujejo drevesa. Toliko je bilo govora o zelenih olimpijskih igrah v Pekingu, a se s trajnostnim razvojem niso niti spogledale, kaj šele, da bi se na področju okoljskih sprememb kaj zgodilo,« razočarano dodaja. Po kitajski izkušnji se je odločil, da svoje poslanstvo nadaljuje sam. Na poteh prek Kitajske, Koreje, Japonske, Tajvana, Vietnama, Kambodže, Tajske, Sirije, Turčije, Bolgarije, Srbije, Hrvaške, Slovenije, Italije, Švice, Francije in Velike Britanije je srečal mnoge ljudi in se o deželah, ki jih je obiskal, veliko naučil. »Te države sem izbral, ker jih nekako povezuje zgodovina vojn in konfliktov. Najprej mi nihče ni verjel, da so moji nameni le dobri in da resnično želim širiti mir in osveščati ljudi o okolju. Na začetku poti so mi mnogi rekli, naj razmislim o življenju, se vrnem domov, poročim in si najdem službo, toda kasneje, ko sem pokazal, da želim spremeniti odnos ljudi do sveta, so me začeli vzpodbujati,« se leta 2007 spominja dolgolasi Japonec.

»Vse več ljudi se je zahvaljevalo, da se borim za mir na svetu in spodbujam tudi druge, da skrbijo za naravo. Vedno so me lepo sprejeli in mi nudili hrano, vodo, prenočišče in mnogi so postali moji prijatelji,« o ljudeh sveta pripoveduje simpatičen Yuji. »Vedno, ko pridem v tujo državo, skušam spoznati kulturo naroda, se naučiti nekaj osnovnih besed, rad jem lokalno hrano in spoznavam domačine. O Sloveniji in celotnem območju nekdanje Jugoslavije sem se naučil, da so ljudje tu humani, sočutni in prijazni. Slovenci ste zelo odprti in prijateljski. Vsi so me lepo sprejeli in odprli svoje srce,« z nasmeškom pripoveduje.

Sladko-grenki spomini

Na njegovi petletni poti, za katero je ponosil šest parov čevljev, so mu večkrat delali družbo posamezniki, a popotovanje je pustilo tudi nekaj grenko-sladkih spominov. Štirikrat je menda skoraj umrl. »Ena najtežjih izkušenj, ki sem jih doživel na poti, je bila tista v Vietnamu, ko sem se zastrupil. Zaradi problemov z jetri je moje življenje viselo na nitki. Bil sem zelo bolan. Ljudje v eni od vasi so me odpeljali v svoj dom in zame skrbeli. Vaščani so mi prinašali hrano, zame molili in moledovali, naj nadaljujem svojo pot. Takrat sem se odločil, da bom poslanstvo nadaljeval ne glede na to, kakšne prepreke me bodo na poti še čakale.« Tudi izkušenj iz Sirije ne bo nikoli pozabil. »V eni od tamkajšnjih vasi sem prebil nekaj dni in se spoprijateljil z domačini. Vaški otroci so nek popoldan začeli na ves glas vzklikati moje ime. To je pritegnilo zanimanje vojske. Ker so vojaki mislili, da gre za upor, so me vklenili in odpeljali v zapor. Nihče ni govoril angleško, jaz pa nisem znal njihovega jezika, zato nisem vedel, kako naj jim razložim, da sem mirovnik. Nekaj minut kasneje je več kot dvesto otrok začelo udarjati po vratih in zahtevalo, da me izpustijo,« s široko razprtimi očmi pripoveduje Yuji, ki je imel kasneje na svoji poti še eno bližnje srečanje s sirsko vojsko. Nevedoč, da fotografira vojaško bazo, je razburil tamkajšnje vojake. »V trenutku so me obkolili in mi na glavo naslonili pištole. Mislili so, da sem vohun. Takrat sem že poznal nekaj arabskih besed in se spomnil verzov iz korana. Začel sem jih izgovarjati. Kmalu so odmaknili pištole in me povabili na čaj. Težko je verjeti, a že uro kasneje smo bili prijatelji,« pove še eno skoraj neverjetno zgodbo s poti.

»Vse pogosteje prihaja do vojn in konfliktov, priča pa smo tudi podnebnim spremembam. To ni prav!« je prepričan okoljevarstvenik, ki sadi drevesa. V Sloveniji jih je posadil pet. »Drevesa so simbol brstenja in novega življenja. So simbol miru. Ko ljudje posadijo drevo, začutijo povezavo z naravo,« dodaja Yuji, ki pravi, da je še več dreves kot v zemljo posadil v srca ljudi. Olimpijske igre v Londonu so bile zadnja postojanka njegove dolge poti. Organiziral je zaključno slovesnost ob uspešno izpeljanem projektu, a bil hkrati tudi šokiran, ko je ugotovil, da se je ni udeležil nihče od podpornikov: »Užaloščen sem bil in šele kasneje dojel, da je bila bolj kot cilj pomembna pot. V petih letih sem prehodil več tisoč kilometrov in v London pripotoval živ. Obiskal sem različne države z različnimi kulturnimi in zgodovinskimi ozadji. V petih letih sem spoznal čudovite ljudi, ki so me naučili, da ne smem nikoli odnehati. Ljudem zato tudi sam pogosto pravim, da naj sledijo svojim sanjam in sanje se bodo slej ko prej uresničile.«

Septembra teden miru

Številne organizacije so mu ponudile finančno podporo, a jih je zavrnil. »Če bi sprejel sponzorstvo katerega od podjetij, bi s tem izgubil zaupanje ljudi. Zato vedno denar zaslužim sam. Rad predavam in delim svoje izkušnje, saj le tako pokažem, da lahko že en človek začne spreminjati svet. Zemlja bi tako z aktivnim sodelovanjem več ljudi lahko postala boljše mesto za prihodnje generacije. Če bi vsak človek na svetu posadil le eno drevo, bi lahko s tem dejanjem skupaj rešili problem globalnega segrevanja. Če bi vsak človek na svetu pobral eno smet na dan, bi to pomenilo 365 smeti na leto. Če bi se zbralo tisoč ljudi, ki bi vsak dan pobrali eno smet, bi to pomenilo za svet veliko spremembo,« o nekaterih možnih rešitvah pripoveduje Yuji. Za prihodnost ima veliko načrtov. V Slovenijo se je vrnil, da bi slovenske najstnike, stare med petnajst in osemnajst let, povabil k sodelovanju pri tednu miru, ki ga med 14. in 21. septembrom organizira v bolgarski Sofiji. Projekt, ki temelji na sodelovanju in povezovanju udeležencev iz Slovenije, Bolgarije, Srbije in Hrvaške se bo zaključil 21. septembra na svetovni dan miru. Pospremila ga bodo številna predavanja in delavnice. Namenjen je mlajši generaciji, saj si Yuji želi, da bi z ozaveščanjem otrok, dijakov in študentov s projektom pripomogel k dvigu zavedanja o miru in zaščiti našega naravnega okolja: »Le tako udejanjimo upanje in uresničimo sanje mladih ljudi!«