Pod vodstvom plesne šole Studio ritem so v kranjskem Mercatorjevem centru zaplesali otroci iz okoliških vrtcev in šol, tipke je po svoji harmoniki poznavalsko ubiral 10-letni Luka Mlakar, drugonagrajeni na tekmovanju Avsenik. Za okrasitev so poskrbeli v Biotehniškem centru Naklo, živahno prireditev pa je spretno vodila kar ustanoviteljica in vodja društva Kali, Mirjana Kavčič. Šopek dekletc je predstavil barvite, na trenutke na princeskin slog spominjajoče oblekice, bolj ali manj skuštrane punčke iz cunj ter uporabne pisane košarice iz celuloze, odrasle damice pa so razkazale torbice in izdelke vsestransko sposobne oblikovalke Lili Panjtar (Lila studio) ter razgibani nakit iz različnih materialov Barbare Nikolič, ki sta prijazno ponudili sodelovanje v društvu Kali.
Učenje lova na ribe
»Moja obljuba, da bomo šli naprej, se uresničuje,« je za uvod v včerajšnji dogodek povedala Kavčičeva. Oktobra lani ji je v starem delu Kranja že uspelo odpreti socialno samopostrežno, kjer so pomoči potrebnim na voljo težje pokvarljivi živilski izdelki, a že takrat se je zavezala, da ljudem ne »bom dajala zgolj rib, temveč jih bom naučila ribariti«, in to predvsem na delavnicah, kjer se bodo mladi brezposelni učili ročnih spretnosti in samooskrbe ter si med druženjem znova nabirali izgubljeno samozavest ter občutek koristnosti in pripadnosti. V teh mesecih so s pomočjo mestne občine Kranj iskali večji prostor, v katerem bi lahko poleg trgovine pod vodstvom najrazličnejših mentorjev potekale delavnice, in zdaj so ga tudi našli – v neposredni bližini, tako da je selitev že na vidiku. Ne glede na to, da prostorov doslej ni bilo, pa v društvu niso počivali, temveč s prostovoljci – večinoma iz centra Labirint (dnevnega centra, v katerem se spopadajo s težavami zaradi odvisnosti, op. p.) – izdelovali zlasti predmete iz tekstila ter jih prodajali za nakup novih materialov za ustvarjanje.
Mladi, ne skrivajte se!
»Kar mi za zdaj še ni uspelo, je privabiti k nam mlade, ki so v središču našega društva, te, ki so v dolgotrajnem in neuspešnem iskanju (nove) službe izgubili vsakršno upanje in se skrivajo doma, rešujejo pa jih še starši ali ožja socialna mreža. Res si želim, da bi se nam pridružili in bi skupaj odprli novo, bolj srečno poglavje v življenju.« Kavčičeva se je že dogovorila, da bodo v obdelavo dobili njivo, v fundaciji Vincenca Drakslerja jim bodo izdelali panj ter se učili čebelarstva. Vmes pa ustvarjali zlasti iz tekstila in papirja, kot so s prostovoljci in mentorji za včerajšnjo priložnost. »Ljudje k sreči redno darujejo hrano, nekoliko težje pa zbiramo denar, s katerim bi lahko bolj konkretno zagnali tudi naš spremljevalni program, a počasi se nam bo zagotovo odprlo,« je optimistična Kavčičeva, ki razmišlja, da bi z njihovim medom polnjene kozarce, punčke in fantke iz cunj ter druge izdelke, vezane na dogodek ali letni čas, v prihodnje prodajali kar pod lastno blagovno znamko in jih ponujali tudi družbeno angažiranim lokalnim podjetjem za, na primer, poslovna darila in podobno.
Za motivacijo je,
Pozitivno naravnana prireditev, čeprav s precej manj pozitivnim izhodiščem, neperspektivnosti mladih, se je končala s Kekčevo, ki pojde in zaseje dobro voljo pri ljudeh, Kavčičeva pa sklenila, da so obiskovalcem skupaj z otroki in drugimi nastopajočimi kljub deževnemu vremenu zagotovo prinesli sonce, a ne na nebo, marveč v srca.