Dvainpetdeset kosti za 52 tednov v letu

»Vsako življenje na tem planetu ima svoj namen,« je začela pogovor Hanne Marquardt, legenda moderne refleksoterapije, lahko ji celo rečemo mati te terapije. Dejavna je že dobrih 50 let in ima veliko zaslug, da je metoda postala tako priljubljena. Prijazna in hkrati prodorna gospa se izraža natančno. Najprej premisli, potem pove. Je izjemna predavateljica in učiteljica. Njen nastop je poln humorja, navdušenja in predvsem karizme. Na povabilo Mete Tomelj je pred dobrim ted­nom prišla v Ljubljano na let­ni simpozij refleksoterapevtov.

Hanne Marquardt, ki jih šteje 80, je že zamlada spoznala, da bi rada pomagala bolnim, predvsem jim poskuša olajšati težave. »Zelo zgodaj sem odkrila ta svoj dar, ali željo, če se tako izrazim. To me navdušuje. Vem, da sem na pravi poti. Za to sem bila poklicana.« Trdi namreč, da mora živ­ljenje vsakogar zadovoljevati. Če ne delaš tistega, kar te osmišlja ali veseli, gre vse v prazno.

Po drugi svetovni vojni so bili v Nemčiji težki časi, zato je mlada Hanne krenila v svet. Šolo za medicinske sestre je končala v Angliji, se leta 1954 vrnila v domovino, se zaljubila in se tudi »zaradi tega« začela izpopolnjevati v masažnih tehnikah. Pot jo je pripeljala do Eunice Ingham, ki je bila nekakšna pramati refleksologije. Na njeno profesionalno raziskovanje stopal je pozneje močno vplival tudi dr. William Fitz­gerald s teorijo o desetconski terapiji. A ne smemo pozabiti, da je bilo zdravljenje s pritiskom na določene točke znano v Indiji in na Kitajskem že pred 5000 leti in tudi indijanska plemena so uporabljala znanje o refleksni povezanosti pri zdravljenju bolnikov. Hanne Marquardt je iz teh preprostih osnov razvila refleksoterapijo na stopalih v veljavno metodo obravnave, ki se pogosto uporablja v praksah, zdraviliščih in na klinikah. Tudi pri nas je to uradno priznana zdravilna metoda in nacionalna poklicna kvalifikacija (poklic refleksoterapevt je bil sprejet že leta 2005) in gre za prvi zdravilski poklic z izdelano metodologijo. S poklicnim standardom, katalogom strokovnih znanj in izpitnim katalogom. Na žalost pa naš zakon o zdravilstvu ustvarja blokado.

Marquardtova je začela poučevati leta 1967. Zdaj deluje v Evropi več kot petnajst izobraževalnih centrov, od tega osem samo v Nemčiji, saj je odkrila in razvila veliko novih pogledov na to prakso in načinov obdelave stopal. Burgberg, majhno mesto v Schwarzwaldu v Nemčiji, kjer živi, je postal mednarodno poznan center izobraževanja za refleksoterapijo. Njen dom pa je prava pravljična hiška. Majhna jasa, kjer od aprila do novembra ves čas nekaj cveti, je protiutež današnjemu mestnemu vrvežu in hitenju. »Življenje ni ravna črta, ampak tekoč, valovit proces,« pravi. Vse, kar dela s terapijami, je, da poskuša ljudem ublažiti ta valovanja. Recimo, da odreže vrhove valov.

Njene knjige

Njena prva knjiga Praktični učbenik refleksoterapije nog (Praktisches Lehrbuch der Reflexzonentherapie am Fuss) je prevedena v številne svetovne jezike, najnovejša pa je doživela že sedmo izdajo. Sicer ni zagovornica knjig, ampak učenja iz prakse. Nasploh zavrača dogmatizem, kajti človek, zlasti terapevt, mora biti vedno odprt za nove ideje. Da se znanje dopolni.

Njena osnovna izobrazba medicinske sestre, ki ji je pozneje dodala še štiri različne metode zdravljenja z rokami, ji je odprla številna vrata in nikdar ni imela težav pri uveljavljanju metod, ki pred časom še niso bile ravno običajne. »Posebej moram poudariti, da je skeletni model stopala najzanesljivejše orodje za natančno določanje lokacije refleksnih con! Zaradi podobnosti oblik omogoča povezave med makrosistemom (celim človekom) in mikrosistemom (stopalom). Pokazalo se je, da so stopala po eni strani zelo individual­na, po drugi pa zelo univerzalna,« pojasni Hanne in opozarja, da so se v zadnjih petdesetih letih razvila še dodatna specialna znanja reflek­soterapije stopal. Na primer nežna obravnava con limfnega sistema, neinvazivna conska obravnava brazgotin, obrazne povezave in podobno.

Na vprašanje, kaj meni o »zdravi« hrani: »Preveč se ubadamo s tem. Imela sem 18 knjig na to temo, pa sem pred kratkim vse vrgla stran. Zdaj berem devetnajsto. Lahko bi ji rekli knjiga življenja. Moja osebna izkušnja!« Tudi sicer rada poudari, da ima vsak človek zmožnosti zdrav­ljenja, a smo preleni, da bi jih odkrili. Tako je laže živeti. Tudi sicer je življenje večine ljudi samo iluzija, so zmanipulirani z mediji, mnenji okolice in stereotipi, ki so veljali pred desetletji. Zato, ko uči terapije, nikogar v nič ne sili ali prepričuje. Pusti, da se vsak odloči sam.

Zanjo je noga simbol. Na nogah stojiš. Si na svojih nogah, in ne v čevljih drugega. In, saj res, kako to, da je v stopalu toliko kosti, kot je ted­nov v letu?

»Refleksoterapija vedno doseže svoj namen, tudi če ne verjamemo vanjo ali je ne sprejemamo. Ne zdravimo človeka samo od zunaj ali samo tegobe, zaradi katere je prišel. Zdravimo ga kot celoto. Tudi tisto, kar je nevidno. Ne borim se z bolečinami, ampak pomagam dobrim lastnostim, ki še spijo v telesu, da se pokažejo. Te potem pozdravijo. Bolečina ima namreč pomen. Nekaj nam hoče povedati,« trdi Hanne.

Njen nasvet je: hodimo čim več bosi, nosimo čim manj visokih pet, vsak dan si malo zmasirajmo stopala in noge namakajmo v kopelih z vsaj dvema vrstama olja, da nas bodo nosile skozi življenje brez pritožb. In še nekaj: noge po njenem redko vidijo sonce, luno ali zvezde. So nenehno v nečem zaprte. Tudi za to se jim zahvalimo.