Grad Strmol: raj, kjer bi moral biti hudič brez moči

Ksenija in Rado Hribar, zadnja lastnika Strmola, sta na gradu bivala le nekaj let, a sta ga usodno zaznamovala za vedno. Njun duh je ostal v čarobnem grajskem parku in med golimi stenami dvorca. Praznim prostorom bodo opremo vrnili v mesecu ali dveh, ko bo končana prenova, in ta gorenjski grad bo zaživel v vsem siju udobnega podeželskega bivališča.

Tik pod temno zeleno gladino mot­ne vode jata rib kakor da lebdi v brezčasju, soobstoju preteklosti in sedanjosti. Ribnik ledvičasto ovija spodnjo parkovno teraso, potok, ki ga napaja, pa svojo razdrapano strugo razkrije malo više na zahodni strani posestva – ribnik je pred skoraj osemdesetimi leti dal prenoviti zadnji zasebni lastnik, zgraditi pa je dal še pristop za čolne in ribiče. Zaradi sence iglavcev je južno obrežje mahovno, kar le dodaja k vtisu skrbne negovanosti parka. Tu spodaj je svojega plemenitega konja jezdila radoživa svetovljanska Ksenija, tam zgoraj se je resni in asketski Rado z lovsko puško na rami povzpel po gozdnatem pobočju proti svojemu revirju.

Močno zadiši po smoli ravnokar posekanih iglavcev. Jugozahodno dostopno pot skozi reprezentančni parkovni vhod s težkimi litoželez­nimi vrati mimo lipovega drevoreda so že zjutraj zasedli gozdarji, pot po vzhodni strani posestva, ki prav tako pripelje do severnega dvorišča, je strma, ozka, vijugasta – in še vedno peščena. Do glavnega vhoda vodi mimo ravnokar obnovljenih pristav, nekoč konjušnice in hiše za služinčad, »švicarije«, zdaj namenjene kavarni in kongresnemu turizmu. Valvazorjeva topografija (1676) jasno kaže na vhod v grad na južni strani, dostopen po dvižnem mostičku. Rado Hribar je dal vhod premakniti na sever; zagotovo je bila to pragmatična odločitev, verjetno pa tudi stališče esteta, za kakršnega je veljal in ki si je natančno predstavljal, kako za svoje udobje in potrebe urediti posestvo in park. »Zdajšnji vhod je morda, glede na položaj gradu, celo malo neugleden,« meni arhitekt Aleš Hafner, ki vodi projekt prenove in nadzoruje gradbena dela, kot nekdanji konservator zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine zagotovo s posebnim posluhom in izkušnjami. Mimogrede, v njegovi projektantski skupini v podjetju Gea Consult so med drugim izdelali dokumentacijo za prenovo gradov Jable, Turjak, Snežnik in Pišece, južnega stopnišča na Blejskem otoku, Prešernove rojstne hiše v Vrbi in spominske kapele ruskih vojnih ujetnikov na Vršiču, zdaj pa nadzorujejo obnovo gradu Rajhenburg v Brestanici.

Bršljan za romantiko

Stojimo na širokem dovoznem dvorišču, obrnjenem proti stavbi, pred nami vhodni portal s kamnitim grbom, ki ima vrezani začetnici R. H., za nami je podporni zid, ki ločuje park z visokoraslimi drevesi, tudi cipresami, tisami ter listavci, ki tu ne bi mogli rasti samoniklo. Fasada je bila na tem delu popolnoma porasla z bršljanom, se začetka obnove spominja Hafner: »Hribar je ta del zunanjosti zasadil z bršljanom in glicinijo in to je bila takratna romantična predstava, ki je verjetno spominjala na ruševinaste gradove. Fasada spodaj je bila uničena in smo jo popolnoma obnovili.« V osmih letih, od nakupa leta 1936 do začetka leta 1944, je Hribar imel čas, da dvorec s posestvom spremeni v razkošno podeželsko bivališče, v to, kar je še danes, in v njem užival s svojo ljubljeno.

Strmol, tako kot je za gradove značilno, na nekaterih mestih pokaže na različna obdobja. Njegov začetek je bil verjetno utrjen stolp, ki ga je renesansa obdala z obzidjem in stražnimi stolpi – turški vpadi in kmečki upori ter njihovo prenehanje so na gradnjo vplivali po svoje –, sledila je faza baroka in uvedla dinamiko, blišč ter bogate strope in niše, Hribar pa je s centralno kurjavo in modernimi kopalnicami dodal udobje. Zdajšnja prenova uresničuje želje bodočih razvajenih gostov, željnih miru in bivanja v idili podeželskih plemičev. Vsak od lastnikov je na Strmolu pustil svoj pečat: zvrstile so se bolj ali manj znane rodbine, med njimi Strmolski, Raini, Hussensteini in Zoisi, v devetnajstem stoletju pa je posest prešla v last neplemiških Dietrichov, Urbančičev ter domačinov Jenka in Fuchsa. Zgodovinarka dr. Maja Žvanut je proučevala nekatere lastnike natančneje in ugotavljala povezavo Valvasorjevega botra barona Konrada Ruessensteina s Strmolom in alkimisti. Valvasor se je o Strmolu precej razpisal; v času Konrada III. se je gradu držal sloves, da je »hudič tam povsem brez moči«, po drugi strani pa, da rado straši, da se iz ribnika dviga modrikasta para, ponoči pa se da opaziti goreče meteorite nad hribi. Območje je menda bogato z minerali, Konrad pa je menda odkril celo zlato žilo; njegov sin Henrik je bil dokazano alkimist, za očeta se ne ve zagotovo, piše Žvanutova v časopisu za slovensko krajevno zgodovino Kronika (2006). Henrika je prav alkimija spravila v hude denarne težave, tako da je moral grad prepustiti upniku.

Po odstranitvi uničenih ometov ob začetku prenovitvenih del leta 2009 so se na severnih stolpih pokazale navzven odprte ozke line, za katerimi so bili stražarji dovolj varni. Romansko zasnovo, če ta obstaja, morda skrivajo debeli zidovi osrednjega grajskega jedra. Plemeniti Strmolski se v zapisih s tega območja, kjer je domnevno stalo kar dvanajst srednjeveških dvorov, od katerih se je ohranil le Strmol, prvič pojavijo konec 13. stoletja. V času turških vpadov je utrdba pridobila pomen, v tridesetih letih 20. stoletja pa je bil dvorec – daleč od modernih železniških prog – nezanimiv, razmišlja Gojko Zupan v Kroniki. Arhitekt Miha Osolin je imel veliko dela, dvorec je bil v slabem stanju, ko je dobil naročilo za prenovo.

Ksenija in Rado

Novi lastnik Rado je izhajal iz pomembne ljubljanske družine slovenskega tiskarja, industrialca, politika in slovanofila Dragotina Hribarja, mati Evgenija, rojena Šumi, je bila iz meščanske družine lastnikov tovarne slaščic. Dragotin, daljni sorodnik in prijatelj znanega ljubljanskega župana Ivana Hribarja, je v Celju ustanovil Društveno tiskarno, odprl knjigarno in papirnico, pozneje ustanovil »Prvo kranjsko mehanično avtomatično tvornico pletenja in tkanin«, trikotažo Pletenina. Rodilo se jima je trinajst otrok, Rado pa je podedoval podjetnost in sposobnost obeh, s poroko z odlično izobraženo in uglajeno Ksenijo leta 1926 pa je priženil še bogato doto. Ksenija je namreč izhajala iz družine Gorup pl. Slavinski in bila vnukinja najbogatejšega Slovenca tistega časa. Njen ded je bil industrialec in trgovec. V rojstni Slavini (pri Postojni) je zgradil šolo, postavil več stanovanjskih zgradb v Ljubljani in pomagal ustanoviti ljubljanski dekliški licej.

Skozi glavni vhod vstopimo v zdaj najstarejši renesančni del. Neravne sveže pobeljene stene zaokrožujejo stropni oboki. Ni smisel prenove stene zravnati, reče Aleš Hafner. Vhodno avlo bo, ko bodo vse predmete in opremo vrnili na svoje mesto, stražil nagačen krokodil. O njem in njegovi lastnici je znana nenavadna zgodba: Ksenija, ekstravagantna in svobodomiselna, je v času, ko je še živela v Ljubljani, imela za domačega ljubljenčka krokodilčka, ki ga je kot psa na vrvici vodila po Tivoliju; žal je žalostno končal nagačen, potem ko je Rada ugriznil med skupnim kopanjem v kopalni kadi. Ksenijo so opisovali kot preprosto, čeprav elegantno, kot lepotico z obilo topline in notranjega žara. Za zunanji blišč ji menda ni bilo mar, ni bila nečimrna, uživala pa je v vožnji z avtom, postala celo prva jugoslovanska pilotka z izpitom in imela svoja konja. Ježe jo je učil srbski konjeniški oficir Glišić. Omenjati gospodarico in ne povedati o družinski skrivnosti bi bilo izpustiti srčiko Ksenijine nravi, tudi bistvo »njunega Strmola«. Rado je grad kupil v njeni odsotnosti. Nekaj let je namreč živela z Glišićem v Valjevu. To je bila, po pripovedovanju zaposlenih, nikoli izpeta ljubezen med človekoma, ki pa jima ni bilo usojeno ostati skupaj. Resnični naravi tega odnosa se je globoko približal Drago Jančar v svojem lani s kres­nikom nagrajenem romanu To noč sem jo videl. Ko se je Ksenija vrnila k Radu, sta se preselila na Strmol. Ob tem je treba povedati, da sta si bila zakonca, kljub omenjeni epizodi, globoko vdana. Grad sta napolnila z dragocenostmi in starinami z vsega sveta, s slikami, kipi in preprogami, z družinskim porcelanom, srebrnino in posodjem, ki nosi monogram RH ali JG – Josip Gorup. Tako je bilo ime tudi Ksenijinemu bratu slikarju; njegove slike v dvorcu predstavljajo zajeten del slikarske zapuščine.

Usoda brez epiloga

Naša naloga je bila, pravi Aleš Hafner, ohraniti zgodovinske odlike objekta, sobe pa posodobiti tako, da bodo pridobile standard, ki bo zadovoljil današnje zahteve po udobju razvajenega hotelskega gosta. Sanirali so strope, sobam ponekod dodali sanitarije, dopolnili kopalnice in v celoti posodobili kuhinjo ter restavrirali tlake, poslikave, stavbno pohištvo … Težava so bile tudi zastarele napeljave in protipotresna varnost objekta, ki so jo z vezmi in injektiranjem bistveno izboljšali. Mimogrede, že v času Hribarjevih so bile kopalnice najsodobnejše, hladilnik v kuhinji pa, po pripovedi tam zaposlene pred kratkim umrle Vilme Mlakar, čez vso steno, vanj so lahko spravili tudi celega srnjaka. »Ko sem prebral Jančarjev roman, sem marsikaj razumel drugače; stavba je pred mojimi očmi zaživela tudi z ljudmi,« se zamisli Hafner.

Notranje stopnišče vodi na zgornjo parkovno teraso. S pogledom se da zaobjeti spodnji del posestva s parkom in ribnikom ter vas Cerklje. Levo in desno sta obrambna stolpiča, na sredini bazenček – zagotovo je bil tudi ta narejen za ljubljeno. Zdaj je še prazen, a kmalu bodo na njegove robove vrnili bronaste vodne živalce, raka, želvo, žabo in kuščarja, v sredino pa ženski akt, vse delo akademskega umetnika Borisa Kalina. Model za akt je bila žena znanega športnika Vladimirja Pogačnika - Šimeta, morda pa kaže tudi posamezne poteze Ksenije, v Kroniki ugotavlja Vesna Kolar Planinšič. Park je leta 1937 zasnoval dunajski krajinski arhitekt Albert Esch. »Naročilo Eschu nedvoumno postavlja Hribarjeva v napreden družbeni sloj, odprt za nove ideje.« Lastnika pa sta bila seznanjena tudi s tehničnim napredkom in sta imela najnovejšo tehniko, kot so fotoaparati, avtomobil, letalo in podobno.

Tragična usoda Ksenije in Rada morda nikoli ne bo dobila svojega epiloga. Splet dogodkov usoda tke mimo človekove volje; verjetno sta prav na gradu preživela najlepše obdobje njunega skupnega življenja – ob gozdovih, pravšnjih za strastnega lovca, travnikih, kjer sta, oba pilota, lahko pristajala s športnim letalom, v dvorcu, kjer sta gostila znane in pomembne ljudi – vse dokler se ni v njuno sobivanje z naravo vmešala med vojno nastala nova politična struktura in odločila, da je bila njuna vloga izdajalska. »Tragedija na Strmolu,« zapiše Lidija Slana v že omenjeni Kroniki: »Ne moremo se izogniti primerjavi usod Rada Hribarja in tedanjega regenta Kraljevine Jugoslavije, Pavla Karađorđevića, ki je leto dni prej kupil grad in posestvo Brdo, komaj kakih deset kilometrov oddaljeno od Strmola. Oba sta bila poznavalca umetnosti, oba sta obnovila svoja gradova s posluhom za zgodovino in estetiko, v svojih gradovih sta zbirala dragocene umetniške predmete, oba sta bila poročena z lepoticama, oba sta sovražila vojno, in ne nazadnje, doživela sta podobno usodo.« Knez Pavle je bil ožigosan kot izdajalec in je umrl v pregnanstvu daleč od domovine, njegovega prijatelja Rada Hribarja so mučili in ubili. Po odločbi okrajnega sodišča v Ljubljani je Strmol 17. junija 1946 prešel v last Federativne ljudske republike Jugoslavije. Postal je državna last in objekt slovenskega protokola