Inovatorska neodvisnost pri malem Parizu

»Že res, da smo v raju, a ga je bilo treba narediti,« poprime 62-letni gospodar 150-letne kmetije Marjan Nagode. »Moj stari oče Valentin Valentinčič je bil z velike, najviše ležeče kmetije na Poreznu,« a je pogorela. S 15 leti je šel za gozdarja v Romunijo, ko se je vrnil, se je priselil, »priženil v Podbrdo, leta 1921 dokupil svet, zrihtal staro žago, ki je delala 24 ur na dan«. Pod Italijo je ded trgoval z lesom, podjetnik, posestnik, »leta 1924 je za celo vas naredil elektrarno, vse sam sfinanciral, vsaka hiša je imela svoj števec, moja mama Felicita je hodila okoli odčitavat«. Ja, že tedaj je v Podbrdu svetila javna razsvetljava. V časih, ko se marsikomu sanjalo ni, kaj je elektrika. Ded je umrl leta 1936.

Odvekomaj voda

Pri Ruscu se je vedno vodo izkoriščalo, imeli so mlin, »zidanega, zaradi varnosti«, nevarni pa so bili tako narava kot tatovi, »kruh je bil samo iz črne moke, nikdar ni bilo mlinskega kolesa«. Vedno je turbina mlin in stope na dva bata gnala, če sem prav razumel. Tudi inovator je bil Valentinčič, z vrha Porezna je v Hudajužno speljal dve žičnici, da ni bilo treba lesa na roke dol spravljati, »z žičnico je bilo hitreje in 30-krat ceneje«. Nad njihovo domačijo se združita Petrobrdski in Zapajliški potok, postaneta Mlečni potok, do izliva v Bačo.

Romunija – medtem ko so ob nedeljah Valentinovi kameradi hotnice obiskovali, se je on z italijanskim patrom branja in pisanja učil. Žena, Marjanova stara mama Katarina, »ga obišče v Romuniji in tam povije mojo mamo«.

Še malo naj pripovedni slap nazaj teče. »Moj oče Jože je iz Novega Sveta pri Hoteršici, mama mi nikoli ni povedala, kako sta se spoznala.«

Grof, izgnanstvo

Marjanovi starši, oče lesni trgovec, so se preselili v Slovensko Bistrico, »oče je delal pri grofu Attemsu, se po Pohorju za les pogajal, leta 1935 se je rodil moj brat Jože, leta 1942 so bili izgnani v Ćuprijo.« Doma, mimogrede, vse načrte za pohištvo jima je Plečnik zrisal, so jim vse izropali, po vrnitvi iz izgnanstva »se oče in mama vrneta v Podbrdo«. Je bilo uboštvo, malo je oče kmetoval, Marjanov sterejši brat je postal gozdar, mlajši Franc šofer, sogovornik je elektrotehnik.

»Poklicno šolo sem delal na Jesenicah, kjer je včasih padal rumen, včasih rdeč dež,« nato v Gorico, srednja šola, šport, kolo, tekaški maratoni, hribi, petje v zboru, »ko oče leta 1977 umre, brata sta pa v Tolminu, se dogovorimo, da se vrnem«.

Po potresu leta 1976 je bila bajta v razsulu, vse zaraščeno, »vse je bilo treba postaviti na novo«. Ker Italijani v dolini niso dovolili dveh elektrarn, je Marjanov oče staro moral podreti. »Leta 1985 obnovim jez, leta 1994 vodovod, če je bil prej vodni padec 20, je po novem 125 metrov, postavimo 500 metrov cevovoda.« Približno leta 1994 zaživi tudi nova, Marjanova elektrarna, postavijo transfornmator. Danes? »Kolikor potrebujem, porabim zase, druga elektrika gre avtomatično v omrežje.«

Vse se spreminja, a če je volja naraščala, narava usiha: »Včasih smo imeli 12 litrov na sekundo vodnega pretoka, zdaj včasih manj kot liter, pozimi elektrarna stoji cel mesec, ob poletni suši je mirovala dva meseca.« V raju je tako, ko pade dež, je v Baški grapi takoj veliko vode, ki pa tudi hitro izgine.

V paradižu so tudi ribe, Marjan je pred dvajsetimi leti ribogojnico zgradil, s škrgaricami je zalagal skoraj celotno Gorenjsko, Bovec, Tolmin, je bilo hudo naporno. Zato je »ribi dodal vrednost, postavil sem gostilno. Zdaj imamo tretjino nekdanjih rib, zaslužimo pa enako ali več.« Goji zgolj šarenke. Upam, da veste, to je postrv.

Spodaj on, zgoraj ona

Brunarica, okrepčevalnica se imenuje po 20-metrskem naravnem slapu, njena gospodarica je Marjanova žena Marija. Tudi Slap je Marjanovo delo, »rad projektiram, pogruntam inovacije, če že kaj naredim, rad naredim sam.« Da ne bi bila v zraku, so morali nasuti več kot 15.000 kubikov materiala, še tako je del zažrt v trdno, drugi na nožicah, mojstrsko.

Raj pa včasih obišče tudi peklenšček. »Leta 1995 je bila pri nas huda poplava, se je nad Poreznom oblak utrgal, zaradi ogromnega zemeljskega plazu je bilo za 17 milijonov tolarjev škode,« spet je udarilo leta 2007, saj pomnimo, kajne, tokrat škode za 200.000 evrov. Prvič ni dobil povrnjenega niti ficka, pred šestimi leti sta Marjanu pomagali tako občina, Tolmin, kot država. Še dvakrat so bili vmes poplavljeni, »a nič hujšega«.

Če bi gromozanske vode spet pridrle in bi bil Noe blizu, bi na njegovo barkačo z enega brega pridirjale Marjanove ovce, z drugega koze. »Imam še kure, purane, ves čas iščem tržne niše, moj dom je majhna vas, imamo svojo vodo, elektriko,« neodvisni, na samem.

Polnilnica

Pred leti mu je znanka omenila električne polnilnice za motorna vozila, možak se vpraša, zakaj je ne bi imel tudi on. Jo ima, tri leta, prvo na severnem Primorskem, a svojega vozila pri njem ni napolnil še – nihče. Pa je priročna pogruntavščina, združek polnjenja ekovozila in želodcev, medtem ko avto priključiš na intenzivno polnjenje, se v Slapu okrepčaš. Polnilnica še ni registrirana, uradno bo odprta drugo leto, ob desetletnici brunarice. Ta je »pozimi odprta za vikende, drugače smo sezonski, veliko je motoristov,« Slap je do njih izrecno prijazen, »domačih in tujih turistov, tudi že stalnih obiskovalcev.«

Najbolj so znani po postrveh spod rok mojstrice Marije, »ponujamo tudi drugo, meso, pice, palačinke, ob lepem vremenu odojka spečem.«

Pa blizu, malo navkrebrno, je Turški križ, legenda pravi, kako so pred petsto leti zaradi turške grožnje domačini hlode nasuli, da bi sovraga ustavili, neki janičar, kot otrok ugrabljen v Davči, je prepoznal domače kraje in v skalo vklesal krščanski križ.

Bača, Baška grapa? Odkar je tekstilna tovarna »TVI Bača Podbrbdo v stečaju, je šlo vse navzdol.« Od predilnice in tkalnice je živela vsa dolina. »Če ne bi bilo doma starejših tako v Podbrdu kot na Petrovem Brdu, bi bilo še slabše.« Pa hvala bogu imajo železnico.

Nekoč Pariz

Turistično se Baška grapa gotovo razvija, a mladi večinoma odhajajo, ni delovnih mest, se izseljujejo, Podbrdo je spalno naselje. Pod Italijani so mu rekli Piccolo Parigi, mali Pariz.

Marjan in Marija pa – štiri otroke imata, mlajši sin je še doma, drugi ne, ena hči z domačinom iz Podbrda živi na Nizozemskem – vztrajata. »Včasih mi je žal, da sem ostal, včasih se mi zdi neumno,« se matra v tako mačehovski državi, vseeno pa, če ima človek svoj raj, bi bilo bogokletno, da bi se iz njega izgnal. Ako mu daje vse – kar je vanj vložil.