Iz prve roke o cunamiju in življenju med budističnimi menihi

Deset let ji je bilo, ko je v rokah prvič držala analogni fotoaparat. Tudi nekaj desetletij pozneje, ko je analogno fotografijo že izpodrinila digitalna, Keiko Sato še vedno rada poseže po fotoaparatu s filmom. Pravi, da je v njenem nahrbtniku vedno prostor zanj, razlika je le v tem, da ga zdaj uporablja le še ob posebnih priložnostnih.

Japonska fotografinja je pretekli konec tedna pripotovala v Slovenijo, da bi kot predstavnica Japonske mednarodne fotografske zveze, katere podpredsednica je, v Škofji Loki podelila priznanja osmega mednarodnega fotografskega salona Lumen 2012, ki se ga je udeležilo 468 razstavljavcev iz 52 držav. A ni bila le gostja v Škof­ji Loki. Le nekaj dni pozneje je na povabilo fotografa Vasje Doberleta in Fotografskega društva Janez Puhar gostovala tudi v Mestni knjižnici Kranj. Širši javnosti je predstavila niz fotografij, posnetih na Japonskem po katastrofalnem cunamiju 11. marca 2011. Deloma so njeno avtorsko delo, deloma pa njenega prijatelja, enkrat­nega fotografa Kuičija Sakuraia.

O cunamiju iz prve roke

Potem ko je njeno domovino prizadela naravna katastrofa, v kateri so tudi številni Keikini prijatelji izgubili svoje najbližje, se je odločila, da bo ljudem s svojimi fotografijami poskušala vliti nekaj upanja v lepšo prihod­nost. »Še več mesecev po cunamiju nisem mogla fotografirati njegovih posledic. Preveč hudo je bilo. Nesreča je s površja izbrisala hiše, ceste, gozdove, celo nekdaj zelo obiskane letoviške obale ni več. Izginile so trgovine, knjižnice, restavracije, pod seboj pa je uničujoči cunami pokopal ljudi in živali ter opustošil velik del države. Grozljivo je bilo. Ne poznam človeka, ki ni v tej nesreči izgubil vsaj enega sorodnika ali prijatelja,« z žalostjo na obrazu pripoveduje sogovornica. »Tudi sama sem si želela s fotoaparatom posneti dogodek, ki je spremenil ljudi in deželo, a sem odlašala. Na kraj tragedije sem se vrnila šele maja lani, po dobrem letu. Posledice cunamija so še vedno vidne,« pove. »Precej časa sem razmišljala, kako bi lahko pomagala, in naposled le prišla na idejo. Razstavila sem fotografije, ki niso povezane z nesrečnim dogodkom, temveč so preprosto pozitivne in lepe. Želela sem, da bi na obraze ljudi vsaj za nekaj trenutkov privabile nasmešek in jih spodbudile v veri, da bo prihodnost svetlejša. Veliko sem jih podarila šolam in drugim ustanovam, saj je kultura pravzaprav edino, kar je mnogim na žalost še preostalo.« Keiko, ki je začela pogosteje obiskovati te kraje, ugotavlja, da ljudem, ki so pretrpeli veliko hudega, najbolj pomaga pogovor. »Prijazna ušesa za njihovo izpoved so zdravilo. Pogosto se z ljudmi pogovarjam ure in ure. Fotoaparata ne uporabim vedno, ker nanj pozabim ali pa trenutek ni primeren za fotografiranje.«

Med budističnimi menihi

Ponosna je na svoje delo v dokumentarni fotografiji, kjer je pustila pomemben pečat. »Dokumentarna fotografija je zapis nekega dogodka, zato je zelo pomembna. Gre za odslikavo nekega časa in kulture,« pravi Japonka, katere priimek menda pomeni pokrajina. Njeno fotografsko delo je močno zaznamovala serija podob budističnega meniha, ki ga je spoznala pred štiridesetimi leti. »Na Japonskem so menihi izjemno spoštovani, in če nisi del njihove skupnosti, se je z njimi zelo težko povezati. Njihovo življenje je prepovedano fotografirati. Toda imela sem veliko srečo, saj je menih, ki sem ga fotografirala, eden najbolj spoštovanih, k sodelovanju pa me je povabil sam. Ni hotel, da bi ga fotografiral kateri drug profesionalni fotograf, temveč je želel, da njegov vsakdan v svoj objektiv ujamem prav jaz. Fotografije, ki sem jih posnela v vseh teh letih, po svoje prikazujejo osebno zgodovino tega človeka. Zdaj je star 95 let in še vedno se nekajkrat na leto srečava, da na fotografije zapišem življenje budističnih menihov za zaprtimi vrati samostanov, ki ga ima le redkokdo priložnost videti,« pripoveduje Keiko, ki tudi sama verjame v načela budizma.

Na Japonskem in po svetu

Fotografinja, ki je članica japonske, novozelandske in danske fotografske zveze ter ameriške PSA, je za uspehe na fotografskih razstavah doma in v tujini prejela priznanje mednarodne zveze za fotografsko umetnost FIAP, ki ga podelijo najboljšim fotografskim mojstrom. Najraje ima dokumentarno fotografijo, zelo rada fotografira pokrajine, vse raje pa tudi portrete. A na Japonskem je to težko. »Pravzaprav je grozno! Težko je narediti dobre portrete, saj se ljudje ne želijo fotografirati. Posebej težko je v večjih mestih. Ko sem pred časom potovala v Turčijo, sem bila sprva malce v skrbeh, ali mi bodo ljudje dovolili, da jih fotografiram. Nisem hotela, da bi pozirali. Nato sem v svoj objektiv vendarle ujela nekaj odličnih podob. Oči ljudi povedo največ. Na številnih mojih portretih so še posebno izrazite.« Fotografije ni študirala, pravi pa, da je imela v življenju veliko srečo. »Spoznala sem se z odličnimi fotografi z vsega sveta in se od njih veliko naučila. Največkrat sem se zgledovala po nekaterih angleških in japonskih kolegih, predvsem pa veliko hodila na razstave in si ogledovala različna fotografska dela.«

Na kratko se med pogovorom dotakneva tudi japonskih fotografov. Slovenijo vsako leto obišče veliko Azijcev, med njimi so številni Japonci. Nemalo jih ima s seboj najnovejše fotoaparate in drago fotografsko opremo, toda Keiko opozarja, da so to večinoma ljubiteljski fotografi. »Na Japonskem je ukvarjanje s fotografijo zelo priljubljeno. Ljudje lovijo podobe z mobilnimi telefoni, tabličnimi računalniki ali pregrešno drago fotografsko opremo. Kakovost fotografij ni nujno vedno sorazmerna s kakovostjo opreme. Veliko je slabih fotografov, veliko pa tudi zelo dobrih. Ti so pogosto preveč samozavestni in ne sprejmejo nikakršne kritike. Veliko je tudi fotografskih združenj, a med seboj ne sodelujejo, kar je za japonsko fotografijo zelo slabo. Mladi so drug drugemu konkurenca. Dobro bi bilo, da bi se povezali z mednarodno japonsko fotografsko zvezo, saj bi nadarjeni fotografi tako veliko lažje sodelovali med sabo,« razloži Keiko, ki je nad Slovenijo naravnost navdušena. »Slovenija je čudovita! Veliko zanimivih motivov je tu. Najbolj všeč so mi gore in prekrasne pokrajine.«