Jadran Krt je za vedno odložil pero

Sue Townsend, pisateljica, ki je milijonom bralcev z vsega sveta v srce za vedno položila Jadrana Krta, je umrla v četrtek ponoči v krogu svojih najbližjih. S knjigama Skrivni dnevnik Jadrana Krta in Rastoče težave Jadrana Krta je v začetku osemdesetih predstavila povprečnega britanskega najstnika, ki je nase gledal kot na od vseh spregledanega intelektualnega genija.

Vse življenje je hrepenel po svoji srednješolski ljubezni Pandori Poročak, zelo mlad pa potem zaplodil Sharon Bott. Tisto Sharon Bott, ki jo je peljal na kotalkanje in želel v zameno za kilogram grozdja otipati njeno oprsje. Kasneje je imel še dva otroka, enega z nigerijsko princeso, drugega pa z Daisy, s katero ga je družila velika spolna privlačnost, dokler se nista poročila in zdolgočasila, ona pa ga je zapustila zaradi drugega moškega.

In to je le delček Jadranovega življenja, ki ga je Townsendova razprostrla v osmih knjigah. Zadnjo, Jadran Krt: Leta ponižnosti, je izdala leta 2009. Na oblasti je bil Tony Blair, Jadran pa je bil star 39 let in četrt, delal je v knjigarni, živel s starši in bil bolan za rakom na prostati.

Jadran Krt je sicer živel v vzhodnem Midlandsu, Townsendowa pa se je kot najstarejša izmed petih sester rodila v tamkajšnjem Leicesterju. Njen oče je sprva delal v tovarni reaktivnih motorjev in se kasneje, ko se je ta zaprla, zaposlil kot poštar, mati pa je poleg gospodinjenja delala tudi v kantini očetove tovarne. Townsendowa ni znala brati do osmega leta in prav mati ji je predstavila zbirke kratkih zgodb Just William, ki jih je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja pisala Richmal Crompton. Te humoreske so bile tudi inspiracija za Jadranov lik, je povedala v kasnejših intervjujih.

Kot najstnica je kadila eno cigareto za drugo in se oblačila v črno, iz službe v trgovini z oblačili pa so jo vrgli, ker je brala Jetniško balado iz Readinga Oscarja Wilda. Od 14. leta je pisala naskrivaj, pri 18 se je poročila in do 22. leta rodila tri otroke. Po sedmih letih jo je mož zapustil zaradi mlade hipijevke, ona pa je ostala sama in delala tri službe, »za vsakega otroka po eno«, je dejala v enem od intervjujev. Tistih časov kasneje ni podcenjevala. Tudi ko se je drugič poročila, imela četrtega otroka in z Jadranom Krtom zaslužila milijone, je poudarjala, da ga ni balzamičnega kisa ali Pradine torbice, zaradi katerih bi pozabila, kako je biti reven.

Poleg osmih nadaljevanj Jadrana Krta je pisala tudi gledališke igre, leta 2001 je izdala zbirko kolumn Javna priznanja ženske srednjih let, stare 55 in ¾, ki jih je pisala za Sainsbury's Magazine, in napisala šest romanov, zadnjega, Ženska, ki je šla v posteljo za leto dni, je izdala leta 2012.

V devetdesetih je začela izgubljati vid in ga leta 2001 tudi dokončno izgubila. Težave z zdravjem je imela vse življenje, pri 23 so ji diagnosticirali peritonealno tuberkulozo, pri 30 je preživela srčno kap, imela je artritis, zaradi katerega je bila zadnja leta na invalidskem vozičku, sebe pa je opisala kot »najhujšega diabetika na svetu«. Pred sedmimi leti so ji odpovedale ledvice in po dveh letih čakanja na darovalca ji je eno podaril kar njen najstarejši sin Sean, tudi pisatelj, ki je po njenem nareku zapisoval njene zadnje knjige. Novinarka Telegrapha jo je pred dvema letoma v enem redkih intervjujev vprašala, ali ima sin ob zapisovanju kakšne pripombe. »Včasih zavzdihne,« ji je odgovorila. »Ko ga vprašam, kaj je, kaj je, odgovori, da ni na njem, da bi mi karkoli sugeriral. Potem vseeno kaj pripomni, ampak kaj res preprostega, na primer: 'Po mojem bi morala tukaj postaviti vejico.'«

Priznala je tudi, da o Jadranu ne razmišlja, kadar o njem ne piše. »Vidim ga kot človeka s svojim življenjem, ki počne stvari, o katerih ne vem in o katerih mi ne govori. Že nekaj časa ga nisem videla.«

Jadranove poroke ni bilo

Vseeno pa je razmišljala o devetem nadaljevanju zgodbe Jadranovega življenja, ki bi najbrž imelo naslov Jadran Krt: Kraljeva poroka, star 45 let. O Jadranu je namreč rada pisala, kadar so se v Veliki Britaniji zgodile velike in pomembne spremembe. »Čeprav bi založnik gotovo želel kakšen bolj varen naslov, na primer Jadran Krt: leta tviterja ali kaj podobnega,« je priznala. Bi torej Jadran v knjigi, ki na žalost zaradi bolezni Townsendove ni ugledala luči sveta, imel svoj ne tako skrivni blog? »Blogal bi in tvital,« je povedala, »a skrajno nesposobno.«

In kaj je o Townsendovi menil Jadran? V uvodu Izgubljenih dnevnikov je zapisal takole: »Ti dnevniki so se predhodno pojavljali v Guardianu, ker jih je ukradla neka prevarantka z imenom Sue Townsend. To, da se je predstavljala z mojim imenom, je bilo zanjo kar dobičkonosno. Vem, kje živi – bil sem že pri njeni hiši in tudi zvonil pri vratih, pa noče priti ven. Enkrat sem jo skozi sprednje okno tudi videl. Velikanska postava je sedela v kotu temačne sobe in nagibala steklenico, ki je bila videti kot ruska vodka Stolichnaya. Njen vrt je bil popolnoma zaraščen in njena hiša je obupna. Očitno ji ne gre prav dobro. Ne morem reči, da mi je zaradi nje hudo. Predolgo je bila parazit moje pisateljske kariere.«