Tiskane izdaje
Na Pungertu, kranjskem »balkonu« na skrajnem južnem koncu starega dela mesta, se je v petek, tako kot vsako poletje zadnjih deset let, začelo dogajati. Do prihodnje nedelje bo tam in na še nekaj prizoriščih v mestu odzvanjal džez v različnih odtenkih in spremljal zdaj že tradicionalno druženje priznanih glasbenikov, »vajencev« in privržencev te glasbe.
Potem ko se je v petek čez dan približno pol stotnije ukaželjnih glasbenikov potilo v družbi priznanih evropskih mentorjev in se izpopolnjevalo v igranju džez in pop glasbe na najrazličnejših glasbilih – učenju je desetdnevni Jazz kamp Kranj pravzaprav namenjen –, je bil že prvi koncertni večer privlačna paša za ušesa in oči. Polglasno kramljanje je namreč hitro potihnilo, ko se je na odru pojavila svetlolasa Ana Soklič in ob spremljavi dobrepoljskega Big banda Dom napolnila svež večerni zrak s svojim globokim glasom. Včeraj zvečer so »podžemali« mentorji glasbenih delavnic letošnjega Jazz kampa Kranj – cel kup jih je, in večina jih na Gorenjsko prihaja že skoraj od začetkov, med njimi je seveda priznani kitarist Primož Grašič, umetniški direktor, idejni vodja in pobudnik, da zadnje desetletje tudi Kranj za kratek čas postane prestolnica džeza.
Domače ozračje
»Deset let ... je neka prelomnica, ni pa, da bi človek zato delal posebne evidence,« pravi Primožev brat, Gregor Grašič, organizacijski vodja in nasploh deklica za vse, kar se dogaja pred in med džezovsko okupacijo kranjske prestolnice in po njej. »V začetku ne veš, kaj utegne nastati iz vsega tega, ampak mislim, da nama je s Primožem dobro uspelo povezati glasbene delavnice in džez festival v večdnevni dogodek, ki je lepo obiskan.«
Najprej je seveda namenjen publiki, »prednost vsega skupaj pa je, da druženje vseh – nastopajočih in mentorjev, 'študentov' in publike – poteka na zares neformalni ravni, v domačem ozračju, čeprav so med našimi gosti tudi vrhunski glasbeniki, kot sta pianista Emil Spany in David Gazarov. (V duetu klavirjev bosta zaigrala v sredo v letnem gledališču Khislstein, op. p.). Zato to niso zgolj koncerti, niti ne glasba v stilu 'tukaj že spet nekdo nekaj teži', kakor se ljudje radi odzovejo na džez. Seveda, kakšna različica brez melodije in sporočila res lahko zveni tako, a pri nas tega ni in ne bo. Glasba namreč mora nekaj povedati,« je izbor pojasnil Gregor, tudi sam glasbenik – trobentač.
Od »pleha«
Dokaj standarden, a vseeno ambiciozen program za privržence melodičnega džeza. In prav ta je po mnenju Grašiča tisti, zaradi katerega se obiskovalcem splača priti. »Pa vendarle je to dogodek, na katerem glavne besede nima le glasba, ampak druženje, tako da smo poskrbli za vse vrste zanimanja za zabavo: za tiste, ki želijo zgolj poslušati glasbo, so pred odrom stoli, za druge, ki pridejo na glasbeno pokušino in klepet, je prostor malo dlje od odra, medtem ko se na koščku Pungerta čisto zadaj zbirajo tisti, ki pridejo le zaradi druženja in jim je glasba le zvočna kulisa.« Pri tem, in tako je že vsa leta, ne gre brez kapljice rujnega. »Ker gre tisto, kar vidiš, slišiš in okušaš, zelo dobro skupaj,« je preprosto pojasnil Gregor Grašič.
Oživljanje in poživljanje
»Obiskovalcev je prostoru primerno, večerni koncerti so, skratka, lepo obiskani. Iz leta v leto je več tudi študentov, ki se želijo izpopolniti v igranju klavirja, bobnov, saksofona, kitare, trobente, trombona, kontrabasa ali bas kitare in v petju, pa tudi v improvizaciji, teoriji, harmoniji, ritmu in branju not, v igranju v različnih zasedbah. Delavnice potekajo vsak dan dopoldne in popoldne, koncerti – vsi brez vstopnine – se začenjajo okoli pol devete zvečer. »Končamo pa najpozneje do 23. ure, da ne motimo preveč meščanov, ki živijo v bližini.«
A ravno s tem se oživlja staro mestno jedro, tudi sicer jazz kamp popestri poletno dogajanje v mestu. »Kljub temu so težave s sponzorji iz leta v leto večje. Žal je vedno manj posluha za kulturo in žal tisti na vrhu pogosto ne znajo razbrati pomena takšnih in podobnih butičnih festivalov,« je menil Gregor Grašič. Letos so vseeno znova zvozili, je z zadovoljstvom ugotovil, a z mislimi je vseeno še pri tisoč in eni stvari, ki jih je treba opraviti tik pred zdajci.
»Zakaj s Primožem to počneva? Ker je Kranj že od nekdaj resnično glasbeno mesto – kranjska glasbena šola je že proslavila stoto obletnico ustanovitve –, dogajalo pa se je tudi pozneje; od godbe na pihala, kranjske 'ta velke', kar je bil big band, do kranjske 'ta male', kar je bil kranjski Dixieland, na glasbenem področju se je marsikaj dogajalo tudi v nekdanji kadilnici Prešernovega gledališča. Poskušamo, skratka, to tradicijo peljati naprej, na svoj način poudariti, da so bili džezisti od nekdaj del slovenske glasbene scene.«
