Jezdec dolgih desk

Ko si je Žiga Komperšek z Raven na Koroškem pred petimi leti na počitnicah v Španiji prvič sposodil longboard, nekakšno podaljšano rolko, ga je vožnja na njem popolnoma prevzela. Ni minilo dolgo, ko je domača lesena vrata snel s tečajev in iz njih naredil kalup za eno svojih prvih desk.

Zdaj njegove ročno izdelane longboarde vozijo mnogi slovenski longboarderji in longboarderke, nekaj pa jih je prodal tudi v tujino. Z Žigo sva se na prijetnem popoldanskem soncu srečala v ljubljanski kavarni Bi Ko Fe, kjer si je poleg postaj v Murski Soboti, Celju, Kranju, Piranu, Mariboru in v ljubljanskem Kinu Šiška te dolge rolke za vožnjo po mestnih ulicah mogoče brezplačno izposoditi.

Longboardanje je šport, ki se je menda razvil, ko so hitrosti željni rolkarji ustvarili desko, podobno rolki, le daljšo in z drugačnimi mehanskimi sposobnostmi. Z njo so se približali deskanju na snegu in vodi. Tudi Žiga je bil med tistimi, ki so si želeli drugačne vožnje z leseno desko na štirih koleščkih. »Ko sem se vrnil iz Španije, sem začel razmišljati o tem, da bi si longboard izdelal sam. Povezal sem se z ljudmi iz Slovenije in tujine, ki se ukvarjajo s tem športom, in od njih dobil nekaj koristnih nasvetov, kako se lotiti dela. Poletja je bilo hitro konec, prišla je zima, jaz pa sem se zaprl v delavnico. Moj prvi longboard je nastajal več mesecev. V izdelovanju sem zelo užival, večino privarčevanega denarja sem takrat porabil za orodje,« o svojih začetkih razlaga 24-letnik.

Ročno delo

Njegove prve deske so preizkusili prijatelji in bili navdušeni. To je študentu tretjega letnika zgodovine dalo pogum in voljo za naprej. Večino prvih desk je podaril, kmalu pa se je beseda o mladem izdelovalcu začela širiti. Tudi v tujino. Čeprav Žiga o svojem delu govori zelo skrom­no, z njegovimi izdelki že tekmujejo slovenski jezdeci dolgih desk, vozijo pa jih tudi italijanski, hrvaški in avstrijski longboarderji. Nedavno so stik z njim navezali tudi športniki iz Španije in Amerike. V Sloveniji je več izdelovalcev, toda Žiga je menda edini, ki se na Koroškem s tem ukvarja profesionalno, od drugih pa se razlikuje tudi po popolnoma ročni izdelavi. Sam si je naredil prešo in tudi kalupe oblikuje ročno. Ne uporablja strojev, temveč z rokami uresniči vsako idejo od načrta do končnega izdelka za prodajo. Zato tudi dve deski nista povsem enaki, poudari. »Da izdelam en kalup, traja približno mesec dni. Ko je pripravljen, se lotim dela in deske začnem sestavljati. Več plasti lesa zlepim skupaj in odtisnem v kalup. Lahko bi se igral z materiali, a najraje uporabljam naravne. Najpogosteje izberem kanadski javor in baltsko brezo. Uporabljam tudi furnir. Ta je primeren za dekoracijo deske. Na žalost večina izdelovalcev furnirja nima posluha za manjše količine, ki jih potrebujem jaz. Zato se moram znajti drugače in ga iskati drugje. Srečo sem imel, da me je pred dvema mesecema poklical mizar s Koroškega. Pri njem sem dobil nekaj čudovitega furnirja, ki zdaj čaka, da ga uporabim. Vsekakor bi si želel še več takšnih klicev,« pripoveduje umirjeni sogovornik. Sicer pravi, da se pri vožnji z longboardom ni še nikoli poškodoval, hujša nesreča pa se mu je zgodila med delom. Prerezal si je prste in dobil šestnajst šivov.

Delovni vikendi

Z dekletom Majo in triletnim sinom Borom živi v Ljubljani, a se vsak konec tedna vrača v delavnico na Ravnah, ki si jo je uredil v taščini kleti. Tam se od petka popoldne do nedelje zvečer praši in glasno pojeta žaga in ročna brusilka. Tam je dobil tudi vzdevek Murksli, po katerem ga poznajo mnogi. »Beseda izhaja iz nemščine in lahko bi jo prevedli kot šušmariti. Ko sem začel izdelovati deske, me je tašča vedno v smehu spraševala, kaj murkslam tam spodaj v njeni delavnici. Domači so me začeli klicati Murksli. Navadil sem se na to ime in postalo je del moje zgodbe. Tako sem poimenoval tudi svojo blagovno znamko,« z nasmeškom pripoveduje kreativec. Želi si, da bi imel delavnico v Ljubljani, a si je zaradi visokih najemnin ne more privoščiti. »Sanjam o delavnici kje bliže domu. Super bi bilo, če bi lahko ustvarjal kje v Ljubljani, saj bi tako lahko ob vikendih več časa preživel z družino. Predvsem pa pri delu ne bi bil omejen le na petek, soboto in nedeljo, kar pomeni, da bi v enem tednu lahko dokončal tudi več desk,« razmišlja. Osnovna ročno izdelana stane osemdeset evrov, drugače pa na ceno vplivata oblika in količina uporabljenega materiala. Čeprav zgolj z izdelovanjem longboardov Žiga še ne more preživljati družine, si želi, da bi to postal njegov glavni vir dohodka.

Murksli po naročilu

Idej za obliko desk mu ne zmanjka. Najpogosteje izdeluje pet različic – cruise, freeride, downhill, special in skate deske. Razlikujejo se po velikosti, obliki in uporabi. »Cruiserke so namenjene za vožnjo po mestu, freeriderke za manjše spuste, downhillke pa za doseganje velike hitrosti. Večino izdelam po naročilu, saj si vsak long­boarder želi drugačno desko, ki jo, potem ko je končana, opremi tudi z grafiko po lastni izbiri,« razkrije simpatični sogovornik, ki pravi, da ima izkušnje z vsemi vrstami desk, toda najbolj pri srcu mu je še vedno tista, ki si jo je pred leti izdelal iz ostankov materiala. »Uporabljam jo predvsem za vožnjo po mestu. Hitro in preprosto pridem z enega konca Ljubljane na drugega. Longboardanje pa zame ni le vrsta prevoza, ampak mi daje tudi občutek svobode.«