Tiskane izdaje
Mateja Kožuh Novak, zagovornica pravic starejših
Ne dajmo se, seniorji! Tudi vročino se da preživeti, če lahko stanovanje ali vsaj kakšen del pred vročino zaščitiš, če veliko piješ, v vročini ne hodiš ven, greš sem in tja pod tuš ali se hladiš z mokro cunjo, če prihraniš žgance, ocvirke in meso za jesen in če televizor zapreš, ko se začnejo politiki obmetavati z obtožbami in lastniki kapitala jadikovati, kako ne morejo zagnati gospodarstva, ker jim socialna država vse pobere. Od kod potem dragi avtomobili, vile in ladje in počitnice na Havajih ter denar v davčnih oazah? In kaj še – od kod vile in posestva, ki so jih darovali sorodnikom in jih obtežili z dolgovi? Zakaj so že naredili dolgove? Morda bi le vprašali seniorje, kdaj se lahko človek zadolži. Torej: držimo se, tudi vročine bo kmalu konec.
Jure Apih, publicist
Še najbolj morda pomaga pomisel, da bo že prvi avgustovski dež ohladil deželo. Prima pioggia d'agosto refresca mare e il bosco, vedo Italijani. In bo takoj jesen. Potem ko smo preživeli tri stoletne suše v zadnjih desetih letih, nas bržkone čaka še nekaj stoletnih poplav, neurij, zmrzali in zapoznelih pomladi. Sanjali bomo o poletju, o svetlobi v avgustu in o vročem soncu, ki pregreje kosti. Tretji kamen od Sonca, na katerem drvimo skozi vesolje, ima nagajivo naklonjeno os, ki nam menjuje letne čase, toploto in hlad, prebujanje in pokoj. Da se ne naveličamo, da ne obupamo.
Igor E. Bergant, novinar
Sodim med tiste srečneže, ki s prenašanjem vročine nimajo težav. Še več, rad jo imam. Zato v njej preprosto poskušam čim bolj uživati. A kaj, ko so vse pogostejše podnebne skrajnosti pri nas tudi posledica kratkovidnega delovanja ljudi in vpliva našega načina življenja na okolje. Nisem zagovornik histeričnih napovedi podnebnih katastrof, a vztrajno bagateliziranje vsestransko utemeljenih ugotovitev vrhunskih znanstvenikov glede globalnega segrevanja in izrazitejših vremenskih ekstremov (ki se seveda ne kažejo le v vročinah in sušah) je hitrejša pot v pogubo. Torej: v vročini niti ne morem prav uživati, ker ledenim ob strahu pred človeško malomarnostjo, poniglavostjo, zanikrnostjo in neumnostjo.
Diana Zajec, novinarka
Tudi pri premagovanju vročine se, tako kot pri kuhi, držim svojih starih, preizkušenih, dokazano dobrih receptov. Na vročem soncu, naj bo to v gorah, na morju ali takrat, ko zaradi službe po dolgem in počez obhodim razbeljene ulice Ljubljane, si na glavo nadenem slamnik s širokimi krajci, pri sebi imam vedno plastenko vode, med hojo pa poskušam najti čim več zavetja v naravni senci. Absolutno prednost pred pihanjem klime dajem naravni osvežitvi. V četrtek popoldne sem se tako za daljšo temo o teku, ki bo objavljena v Poletu fit, s sogovornico namesto v prostoru, hlajenem s klimo, sestala v lokalu na prostem, v senčnem zavetju drevesne krošnje. Čas je minil, kot bi mignil – pa čeprav se je pozneje izkazalo, da je temperatura dosegla rekordnih 40 stopinj Celzija.
Dušan Jovanović, režiser
Pred leti sem v tunizijskem delu Sahare doživel peklensko vročino: 56 stopinj Celzija. Na prostem. Pihalo je kot iz martinove peči, razbeljen zrak sem dihal skozi usta. Po nasvetu domačinov sem pil topel sadni čaj. In je pomagalo.
Luka Novak, publicist in pisatelj
Ni ga hujšega kot nesezonsko vreme. Če je v celinskem podnebju poleti suho in vroče, potem je letošnje poletje po pravilih. Spomladi sem se že spraševal, zakaj tako dolgo ni vročine, pozimi pa, zakaj je preveč snega. Tudi jesen mi je bila sumljiva, saj se je poletje predolgo vleklo. Ni mi všeč, če je maja vlažnih 23 stopinj, ko bi jih moralo biti vendar suhih 18. Prav tako mi gredo na živce mile zime: februarja naj bo minus 10 in kolesarji naj ostanejo doma. Hladnih poletij ne bi komentiral, saj nismo na Atlantiku, res pa je, da je tole zdaj že malo prevroče, a vsaj soparno ni; še bolj zoprno je, če je pretopel september, kaj šele soparen oktober, da o kakem martinovskem jugu novembra ne govorim. Takrat se pač nosijo plašči.
Ivan Štuhec, teolog
Vse je odvisno od tega, kje živimo. Tisti ob vodi imajo manj težav kot tisti, ki so v mestu in daleč od vode. V tej vročini lahko delaš zgodaj zjutraj. Le pod klimo lahko ves dan. Torej če klime ni, začeti ob petih in tja do desetih in zvečer po deveti. Vmes pa počivati, piti vodo, se čim manj gibati in naprezati. Kdor si lahko privošči izlet, pa naj vsak dan gre na nadmorsko višino čez tisoč metrov, h kakšnemu gorskemu potoku, tam se preživi tudi z delovno literaturo v roki. Upajmo, da po 15. avgustu ne bo več tako vroče, saj je običajno v tem času vremenski preobrat, ko zadiši po jeseni. Če kaj velja stoletna pratika, se bomo jeseni pritoževali čez preobilen dež.
