Čeprav nova evropska direktiva o podeljevanju koncesijskih pogodb v EU neposredno ne omenja privatizacije vode, se te dni po Evropi in tudi pri nas v zvezi s tem dviga veliko prahu. Več slovenskih strank zahteva nujno sejo odbora za kmetijstvo, gozdarstvo, prehrano in okolje ter odbora za zadeve EU za širšo vsebinsko razpravo. Skupnost občin Slovenije vladi očita, da pred podelitvijo soglasja k direktivi ni o tem vprašala niti lokalnih skupnosti niti zainteresirane strokovne javnosti ter državljank in državljanov, medtem ko je mednarodno pobudo Right2water podprlo že več kot 1,1 milijona Evropejcev.
Konec februarja bo minilo leto dni, odkar je slovenska vlada podprla predlog direktive evropskega parlamenta in sveta o podeljevanju koncesijskih pogodb – sicer z zadržki, pa vseeno –, njegova vsebina pa je začela po Evropi odzvanjati šele zdaj. Poznavalci menijo, da je na morebitnega »hudiča, ki tiči v podrobnostih« – nekaj drobnih, a mogoče zelo pomembnih besed med sicer več tisoč drugimi, ki jih vsebuje besedilo o podeljevanju koncesij –, moral opozoriti nekdo od znotraj.
(Strokovna) javnost je postala pozorna tudi zato, ker se je razširila informacija, da so pri nastajanju besedila direktive, ki bi poenotila podeljevanje koncesij v EU, med drugim za črpanje pitne vode, sodelovali tudi ljudje iz velikih korporacij, ki bi lahko tako s (postopno) privatizacijo vodnih virov uresničili svoje lobistične interese.
Številni menijo, da je podeljevanje koncesij oz. javno-zasebno partnerstvo na področju preskrbe prebivalstva s pitno vodo lahko škodljivo, pri čemer se opirajo zlasti na slabe izkušnje, ki jih imajo nekatere evropske države, odkar so vodovodno omrežje predali v roke zasebnim upravljavcem (higiensko oporečna in/ali dražja voda, velike vodne izgube, višje cene storitev, ustavljeno vlaganje v obnovo vodovodnega omrežja), zlasti pa jih skrbi novost predloga direktive, po katerem bi lahko koncesije in tako lažji dostop do virov pitne vode pridobile tudi zasebne gospodarske družbe iz drugih držav EU.
To bi v praksi pomenilo, da bi se lahko za koncesijo za preskrbo s pitno vodo v neki slovenski občini ali mestu potegovalo tuje podjetje oz. mednarodni koncern, in ne le slovensko, kakor velja zdaj (koncesijo ima dobrih 30 slovenskih družb, npr. Petrol Energetika za preskrbo s pitno vodo v Ravnah na Koroškem, Pivovarna Laško v Laškem, Kostak v Krškem …).
V Skupnosti občin Slovenije opozarjajo, da se javna podjetja, ki v Sloveniji skrbijo za preskrbo s pitno vodo, na globalnem trgu ne bi mogla boriti z mednarodnimi korporacijami: »Te praviloma ne vlagajo v osnovno infrastrukturo in tako te stroške prelagajo na lokalne skupnosti in lokalno prebivalstvo.«
Razlika je v cilju
Čeprav koncesije po novem ne bi bile obvezne oziroma se bodo o njih odločale občine, ki so izključne nosilke vodne pravice in hkrati tiste, ki so dolžne zagotavljati preskrbo prebivalstva z vodo, se pomislekom ne bo mogoče izogniti, vsaj do marca ne, ko naj bi tudi glasovali o direktivi. »Ta je še v povojih in po besedah evropskih uradnikov menda ne bo omogočala oz. vodila do privatizacije vodovodnih omrežij ali vodnih virov,« je pojasnil Krištof Mlakar, direktor Javnega podjetja Vodovod-Kanalizacija.
»A če bi ta možnost res obstajala, bi bilo to lahko moralno sporno in nevarno. Bistvena razlika med javnim in zasebnim podjetjem je namreč v cilju: javno je ustanovljeno z namenom, da služi javnemu interesu, medtem ko zasebnim podjetjem vlada logika trga, zato je njihov glavni cilj dobiček. Ne trdim, da je to pravilo, a ponekod imajo z zasebnimi podjetji, ki se ukvarjajo z dobavo pitne vode, zelo slabe izkušnje. Problem je, ker bi voda utegnila postati socialni dejavnik, in ne več javna dobrina; na primer, če nekdo ne bo imel dovolj denarja za plačilo računov, mu bodo vodo lahko preprosto zaprli, in sicer s ciljem povečanja dobička oz. zmanjšanja potencialnih finančnih izgub.
Poleg tega je vprašanje, ali bo zasebnik vzdrževal omrežje s takšno skrbnostjo kot neko javno podjetje. Mi na primer dnevno nadziramo kakovost vode; ne le v omrežju, ampak tudi vodne vire, kakovost vode v vodohramih, vodarnah, pri končnih uporabnikih, tako da ves čas zagotavljamo zanesljivo in varno preskrbo s pitno vodo, vlagamo v obnovo omrežja, ves čas ga ustrezno vzdržujemo.«
Dejstvo je sicer, da je velik del vodovodne infrastrukture v Sloveniji potreben obnove, kar zahteva znatna sredstva, in tudi zato bi se številne občine utegnile odločiti za javno-zasebno partnerstvo s podelitvijo koncesije domačemu ali tujemu zasebnemu podjetju, pri čemer pa je, kakor so pokazale izkušnje iz tujine, vprašljiv nadzor in moč vplivanja na izvajalca storitev.
V Sloveniji je sicer cena komunalnih storitev regulirana in je zato po mnenju ministrstva za finance ni mogoče nenadzorovano poviševati, a Mlakarja še bolj kot to skrbi dejstvo, da so koncesijske pogodbe ponavadi sklenjene za 10 ali 20 let, infrastruktura za vodo pa je infrastruktura na dolgi rok, od 50 let in več. »Poraja se vprašanje, ali bo nekemu zasebnemu upravitelju v interesu, da vlaga v kakovostne cevi z daljšo življenjsko dobo, če po 20 letih to ne bo več njegova skrb? S slabim vzdrževanjem in slabimi materiali je mogoče vodovodni sistem porušiti že v nekaj letih, takšen sistem vrniti na prejšnjo raven pa utegne trajati desetletje in več,« je dodal.
Javno (še) cenjeno
Kaj pa, če bi sprejeli vseeno direktivo v obliki, proti kakršni se je sprožil vseevropski revolt? »Obstaja nekaj varovalk, ki bi lahko preprečile pretirano izkoriščanje vodnih virov. Direktiva formalnopravno res odpira vrata tistim, ki bi jih tak posel zanimal, vendar je naravnana tako, da se bodo lokalne skupnosti lahko same odločale, ali bodo zamenjale upravljavca vodovodnega omrežja.
V Ljubljani župan zagovarja sedanjo ureditev, ker je prepričan, da javna podjetja bolje opravljamo svojo službo kot marsikatero zasebno. Ne glede na to, kakšno bo končno besedilo direktive, po mojem Ljubljana ne bo šla v koncesioniranje, kakšna manjša lokalna skupnost pa bi že lahko bila v skušnjavi zaradi velikih pričakovanj, ki bi jih koncesionar z veliko denarja morda lahko uresničil: od vlaganja v infrastrukturo do odpiranja novih delovnih mest in podobno.«
Iz Bruslja te dni prihajajo zelo spravljivi glasovi, ki vedno znova poudarjajo, podobno kot na ministrstvu za finance, da direktiva ne bo prinesla bistvenih sprememb v pravni red evropskih držav, ampak naj bi zgolj zagotovila boljši dostop gospodarskih subjektov do koncesijskih trgov, večjo preglednost in enakopravno obravnavo. »Nikakor ne zapoveduje privatizacije vodnih virov, saj ti po podeljeni koncesiji ne postanejo last koncesionarja, ampak ta le upravlja z njimi, glede na določila koncesijske pogodbe,« pravijo v EP.
Kakor komentira Mlakar, se pojasnilo evropskih uradnikov sicer lepo sliši: da je treba vsem omogočiti enake pogoje, a »ponekod izkušnje kažejo, da se koncesioniranje lahko tudi izkoristi. Če ponazorim zgolj s primerom iz Bolivije, kjer so vodovodno omrežje oddali zasebnemu koncesionarju. Ta je ceno vode tako povišal, da so mesečne položnice znašale več od mesečnega družinskega proračuna. Ljudem so začeli zapirati vodo, brez te pa, kot vemo, ne moremo. Zasebniki se pač ne menijo za javni interes, ampak težijo k zaslužku, zato je prav, da se v zvezi z direktivo pojavljajo pobude po javni razpravi. Kaj se bo dejansko zgodilo, pa bo jasno šele marca na glasovanju – morebiti se utegne besedilo v kakšnem delu še spremeniti.«
Tiskane izdaje
