Tiskane izdaje
Predvsem v letih krize se v družbi povečujejo skrajni odkloni. Najznačilnejši primer je Grčija, kjer se je ena skrajnih organizacij prebila v parlament. Pred kratkim pa je dokumentarni film Koalicija sovraštva novinarja Erika Valenčiča pokazal, da takšne skupine že dolgo delujejo tudi v Sloveniji in da se njihova moč v krizi še krepi.
Valenčič, novinar RTV Slovenija, in nekaj sodelavcev se je v dokumentarnem filmu ukvarjalo samo z desnim ekstremizmom, saj druge oblike skrajnih gibanj po njihovih ugotovitvah v Sloveniji ne obstajajo. Avtor se z desnimi skrajnostmi ukvarja že vrsto let. Kot najpomembnejše organizacije neonacistov je izpostavil Blood & Honour Slovenija, Headhunters Domžale – ti so trenutno najbolj organizirani in so ustanovili nekakšno izpostavo v Trbovljah –, Slovenske radikale in Avtonomne nacionaliste, med desničarske skrajneže pa uvršča še skupini Tukaj je Slovenija in Hervardi.
Zakaj je vaš dokumentarec Koalicija sovraštva dvignil toliko prahu?
To je bil njegov namen. Hoteli smo – majhna skupina sodelavcev, ki smo ustvarili oddajo – pokazati nekatere stvari, za katere smo vedeli, da bodo šokirale javnost, na primer nacistična zastava nad otroškimi igračami. Z dokumentarcem smo hoteli izzvati državne institucije; te bi morale skrajne organizacije nadzirati, pa jih ne. Nobenega nadzora na primer ni nad tem, da k nam organizirano prihajajo tuji nacisti. Veliko prahu je dvignilo tudi to, da direktor uprave kriminalistične policije Marjan Fank ni poznal keltskega križa. Ni vedel niti tega, da neonacisti preizkušajo cevne bombe. Dokumentarec je dvignil pritisk tudi tistim, ki so se v njem prepoznali, torej nekaterim desničarskim politikom. Da bi zamajali kredibilnost dokumentarca, so začeli napadati avtorja, torej mene, vsebine pa se niso dotaknili. Zaradi vsega dvignjenega prahu je oddajo videlo še več ljudi, kot bi jo sicer.
Ste pričakovali napade?
Smo, predvsem od Slovenske demokratske stranke (SDS). Že lani spomladi so me opozorili, da se je o pripravljanju oddaje razvedelo v političnih krogih in da nekateri ljudje budno spremljajo naše preiskovanje. Zanesljiv vir me je opozoril, da nas bodo poskušali diskreditirati. To nas ni presenetilo. Nas je pa razočaral odnos nekaterih institucij – šole, policije, vojske –, ker se ni nobena resno zganila. O podtikanjih, da sem hkrati islamski in levičarski skrajnež, pa sploh ne bi izgubljal besed.
Se vam zdi, da se poleg državnih institucij tudi slovenski mediji izogibajo temi ekstremizma?
K neodzivanju na ekstremizem je res treba prišteti medije. V njih je premalo poglobljenega preiskovanja skrajnih gibanj. Celovite slike tega pojava niso izdelali. Zato je bil namen Koalicije sovraštva tudi spodbujanje debate in poskus, da bi od institucij dobili vsaj odgovore na vprašanja, če že ukrepov ni mogoče pričakovati.
Zakaj se mediji izogibajo poročanju o ekstremizmu? Tema je za ljudi očitno zanimiva. Gre za strah pred skrajneži, pomanjkanje časa novinarjev, dejstva, da so te skupine precej zaprte?
Način delovanja medijev je gotovo najpomembnejši vzrok. Novinarji smo vedno pod časovnim pritiskom. Z oddajo o ekstremizmu sem se ukvarjal 14 mesecev. To sem počel ob vsakdanjem delu v zunanjepolitični redakciji Televizije Slovenije. Če bi se lahko posvetil samo ekstremizmu, bi oddajo lahko pripravil prej. Mediji so se posvečali predvsem posameznim incidentom, na primer napadu na aktivista Mitjo Blažiča, niso pa jih postavljali v širši kontekst. Incidentov ni nihče povezal in preiskal zadeve. Poleg tega veliko novinarjev meni, da ekstremne skupine v Sloveniji niso posebna težava in da gre za obrobno temo. Pri nas res ni takšnih težav, kot so v Grčiji ali na Madžarskem, vendar trditev, da ekstremne skupine niso težava, izvira iz nepoznavanja razmer.
Kdaj ste se srečali z ekstremizmom in kaj vas je pri tem pritegnilo?
Najprej sem se srečal z levim ekstremizmom, junija 2001, na demonstracijah proti zasedanju G8 v Genovi. Takrat sem videl, kaj pomeni tako imenovani black block, se pravi način demonstracij, ki vključuje tudi nasilno konfrontacijo s policijo. Z islamskim ekstremizmom se srečujem od leta 2003, odkar potujem kot novinar po Bližnjem vzhodu.
Z desnim ekstremizmom pa sem se srečal spomladi 2008. Takrat sem bil novinar Mladine in z različnih koncev Slovenije, predvsem s srednjih šol, smo dobivali informacije, da se med mladimi povečuje nestrpnost, da je čedalje več nasilja in da organizirajo tako imenovane domoljubne skupine. Spomladi 2009 sem šel tudi na most čez Dragonjo, kjer so se zbrale skupine, kot so Hervardi in Tukaj je Slovenija ter nekateri neonacisti. K proučevanju ekstremizmov me je pritegnilo, ker sem ugotovil, da je njihova rast pomemben kazalnik, da je neka družba v moralni krizi. Takšne pojave je treba spremljati in se proti njim boriti.
Zakaj ste se lotili desnega ekstremizma? Po znanem poročilu Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (Sova) obstajajo vsaj še leve in islamske skrajne skupine.
Sova v zloglasnem cenzuriranem poročilu obravnava vse tri ekstremizme bolj s splošnimi definicijami, v njem je zelo malo podatkov. Pri desnem ekstremizmu jih sploh ni, ker so jih vrgli ven. Desnega ekstremizma sem se lotil, ker nimam popolnoma nobenih dokazov, še indicev ne, da pri nas obstaja islamski in levi ekstremizem. Se pravi, da bi obstajale organizirane skupine, ki pretepajo ljudi, širijo sovraštvo in se na podlagi sovraštva povezujejo na mednarodni ravni. Levičarski ekstremizem nedvomno obstaja, vendar ne v Sloveniji. V ospredje postavlja ekstremizem predvsem SDS z Evo Irgl in Dragutinom Matejem na čelu. Menim, da poskušajo s tem preusmeriti pozornost z nikoli razčiščenih povezav stranke z neonacističnimi skupinami.
So desni ekstremisti samo neonacisti ali obstajajo še kakšne skupine?
Med desne ekstremiste sam uvrščam tudi skupini Tukaj je Slovenija in Hervardi, ki nista jasno nacistično usmerjeni. Sta pa gotovo rasistični, islamofobni, ksenofobni in sta imeli oziroma imata stike z neonacisti.
Kako ekstremno desne skupine novačijo nove člane?
Predvsem v srednjih šolah. Domnevno domoljubne, pa tudi neonacistične skupine, na primer Avtonomni nacionalisti, srednješolce prepričujejo, da je v učnih programih premalo domoljubja. Ponujajo alternativne, potvorjene razlage zgodovine. To lahko ponazorimo s stopnjevanjem sloganov. Mulci najprej nosijo majice Ponosen Slovenec, potem Slovenijo Slovencem, sledi pisanje grafitov, kot je Multikulturalizem je genocid nad belo raso in do neonacizma je samo še kratek korak. Po naših informacijah mlade nacionaliste v neonacistične organizacije usmerja predvsem skupina Tukaj je Slovenija. Za novačenje novih članov že dalj časa zlorabljajo tudi navijaško skupino Green Dragons.
Koliko članov pa imajo te skupine?
Težko je oceniti. Ljudje izstopajo, vendar prihajajo vedno novi. V Ljubljani naj bi bilo približno 300 neonacistov. Ocena je težka tudi zato, ker za nekatere še ni jasno, ali so še v Tukaj je Slovenija ali so že prestopili med neonaciste, v Blood & Honour, Headhunters Domžale, Slovenske radikale ali kaj podobnega.
Kje so središča slovenskega desnega ekstremizma?
V Ljubljani, Domžalah, Žireh, Mariboru, kjer so Hervardi, Trbovljah, krepijo se v Ajdovščini in na Obali. Žarišča so vsekakor srednje šole.
Kako nasilne so te skupine?
Odvisno. Neonacistične so kar precej nasilne. Stopnjo grožnje varnosti, ki jo te skupine predstavljajo, je policija ocenila kot nizko, kar pa ni nujno res. Njihovega nasilja ne zajema nobena statistika, saj ga policija ne ugotavlja posebej. Poleg tega žrtve, pogosto mladi, nasilja ne prijavijo, ker se bojijo. Vedno pa je vprašanje, česa so posamezniki v teh skupinah sposobni. Norveški primer Breivik [desničarski skrajnež Anders Behring Breivik je poleti 2011 z bombo v Oslu in potem s puško in pištolo na otoku Utøya lastnoročno pobil 77 ljudi] je pokazal, da za skrajno nasilje ni nujna organizacija, ampak je dovolj en norec.
So si desne ekstremistične skupine zavezniki ali konkurenti?
Na ideološki ravni so si naravni zavezniki pri širjenju sovraštva. Med njimi se občasno pojavljajo spori, vendar nepomembni. Večinoma sodelujejo, v različnih skupinah pa so zato, ker so organizirani na lokalni ravni. Vsaka vas ima pač svojega alfa samca. Poleg tega obstoj več skupin daje vtis, da jih je več, kot jih je v resnici.
Kakšne so dejavnosti skrajnih skupin?
Vse potvarjajo slovensko zgodovino in se zatekajo v mitologijo. Na spletu, različnih predavanjih, letakih, z dejavnostmi v srednjih šolah širijo sovraštvo. Včasih verbalno ali fizično obračunavajo z istospolno usmerjenimi, črnci, pripadniki drugih narodov in tudi drugače mislečimi. Vedno utrjujejo lokalno bazo, iščejo kraje, kjer bi se lahko družili. Ukvarjajo se s prodajo tako imenovane domoljubne robe, ob tem pa še marsičesa drugega, tudi nacističnih zastav in hladnega orožja. S tem se ta scena tudi kar dobro financira. Potem prirejajo razne koncerte in se udeležujejo dogodkov v tujini. To je sicer značilno za neonaciste, saj so Hervardi bolj lokalno, nacionalno usmerjeni.
Kaj počnejo člani skupin v življenju? Preprosto: kako se preživljajo?
Večina jih je mladih, najstnikov in v zgodnjih 20. letih, torej se še šolajo. Večinoma imajo krizo identitete, iščejo se in se najdejo v skrajno desnih skupinah. Če hočejo iz njih, imajo potem težave. Od starejših neonacistov, voditeljev scene, jih ima kar nekaj svoja podjetja, bolj na obrtni ravni. Vendar jim ne gre slabo. Na prvi pogled imajo urejeno življenje, družine, redno delo. To je nacizem navidezno idiličnih spalnih naselij za živimi mejami.
Kako pogosto v Sloveniji gostijo tuje desne ekstremiste, kar ste v dokumentarcu poimenovali kot neonacistični turizem?
Tako policija kot tisti, ki preiskujemo te stvari, ne vemo za vsa srečanja. Jih je pa veliko, z udeleženci iz Češke, Italije, Nemčije, Slovaške, Srbije in drugod. To vemo tudi po registrskih tablicah avtomobilov na njihovih shodih. V zadnjem desetletju se je namreč neonacistična scena v Evropi temeljito spremenila. Pred desetletjem so slovenski obritoglavci, ki so se odpeljali na obisk k obritoglavcem v Nemčijo, namesto dobrodošlice dobili batine kot pripadniki nižje rase. Danes arijski rod ni več pomemben, odločilna je bela rasa. Sploh srbski neonacisti so na mednarodnem prizorišču zelo ugledni.
Zakaj se je neonacistični turizem razvil prav v Sloveniji?
Kot sem že omenil, so nekatere skupine iz vzhodnih držav, ki so jih zahodni neonacisti v zadnjem desetletju začeli sprejemati kot enakopravne, precej ugledne. Slovenske še niso, lahko pa tujcem ponudijo Slovenijo. To brez težav počnejo predvsem zato, ker lahko računajo na ignoranco slovenskih oblasti oziroma pristojnih organov. Vedo, da se lahko tu zbirajo, družijo in jih pri tem ne bo nihče oviral. Kolikor vem, so tujci slovenskim neonacistom zelo hvaležni, državljani te države pa bi morali biti besni, predvsem na institucije.
Ste odkrili povezave med slovenskimi neonacisti in vojsko ter policijo, o čemer se je pred časom precej govorilo?
Ko sem med pripravo dokumentarca prvega kriminalista Fanka vprašal, ali so odkrili kakšne povezave med policisti in člani desnih ekstremističnih skupin, je povedal, da je šlo bolj za sorodstvene povezave, članstva v nekakšnih društvih in podobno. Vendar sem imel občutek, da policija svojega dela ni opravila najtemeljiteje. Za vojsko pa imamo celo fotografije, da so nekateri vojaki ali vsaj člani prostovoljne rezerve neonacisti. Iz več zanesljivih virov smo tudi izvedeli, da so vojaki izvajali urjenje neonacistov, in to na vojaških vadbiščih. Ko smo o tem povprašali Slovensko vojsko, so nam odgovorili, da dejavnosti, o katerih sprašujemo, ne spadajo v redne aktivnosti vojske, zato nam podatkov ne morejo posredovati.
Kaj pa povezave med desnimi ekstremisti in političnimi strankami?
V devetdesetih letih je neke stike z neonacisti razvijal Zmago Jelinčič, vendar on zdaj ni več omembe vreden dejavnik. Ni pa me niti najmanj presenetilo, ko sem dobil informacije in potem še dokaze, da so nekateri ljudje, povezani z nacisti, zelo povezani tudi s stranko SDS. Zdi se mi, da SDS namerno snubi razočarane mlade ljudi na skrajnem desnem polu, ki imajo za enega svojih idolov Janeza Janšo. To je jasno pokazala fotografija neonacista, kako zavzeto posluša Janšev govor na domobranski proslavi v Rovtah lani poleti. In ni bil edini neonacist tam. Ne bi me presenetilo niti, če bi preiskava neonacističnih izgredov med protivladnimi protesti leta 2012 v Ljubljani pokazala, da so imeli politično ozadje.
Povedali ste, da si država pred problemom ekstremizma bolj ali manj zatiska oči. Kaj bi lahko storila?
Obstaja dokument ministrstva za notranje zadeve, v katerem policija predlaga spremembe zakona o javnih zbiranjih, da skrajneži ne bi več mogli izigravati obstoječih predpisov. V njem predlagajo, da bi policija imela več pooblastil glede nadzora mednarodnih neonacistov pri nas. Želijo si pooblastila, da bi lahko prepovedali vstop na takšna zbiranja ljudem, ki tja nosijo nedovoljene zadeve – torej literaturo, namenjeno spodbujanju sovraštva, hladno orožje in podobno. Ministrstvu za notranje zadeve pod Gregorjem Virantom pa se takšna sprememba zakona ne zdi smiselna. Prepričan sem, da bi morale državne institucije uvesti vsaj nadzor nad tovrstnim dogajanjem, saj bomo drugače prišli v položaj, ko nam bo zares žal, da tega nismo storili.
Veliko več bi morale narediti tudi šole. Izjemna težava je, da po raziskavi vsak deseti slovenski dijak verjame, da so nacisti ustanovili koncentracijska taborišča zato, da bi nemški narod obvarovali pred judovsko zaroto. Naše srednje šole pa takrat, ko se pri njih pojavijo neonacisti, ocenjujejo, da gre za način oblačenja dijakov. Proti takšnim pojavom bi se morala povezati civilna družba – kot se je 27. aprila 2009 povezala v Fronto za svobodo sveta in preprečila napovedani shod Hervardov proti džamiji v Ljubljani – ter vzpostaviti ničelno toleranco do neonacizma, neofašizma in ksenofobije nasploh.
