Koga boste volili

Odgovor na vprašanje, koga boste prihodnjo nedeljo volili na predčasnih parlamentarnih volitvah, je preprost: kogar boste hoteli. Če se jih boste seveda udeležili. Pravo vprašanje pa je, ali veste, zakaj boste hoteli to, kar boste hoteli.

Te dni se je veliko govorilo o vesti, krivdi in grehu. Vprašanje je – lahko bi rekli, da pohvalno – »zakuhal« evropski poslanec Lojze Peterle, ki je, menda na facebooku, rekel, da bo volil stranko, ki je neki pridigar v cerkvi ni priporočil, brez občutka, da je grešil. V ozadju tega zapisa je bil dogodek pri sveti maši v cerkvi za ljubljanskim Bežigradom: gospod je menda vernikom svetoval, naj volijo stranko, ki ima predsednika v zaporu, če nočejo grešiti.

V tej neposredni zadevi je Janša za spremembo nedolžen. Šlo je za »odzadno« dejanje, ki je nagovarjalo religiozno oblikovano vest ljudi. Šlo je za nekaj, kar sega globoko v ideologijo slovenstva zadnjih dvesto let in se je začelo s posvetitvijo nacionalne pripadnosti, da bi kot narod preživeli germanizacijske načrte. Kot vedno, je bila tudi tu pot v pogubo tlakovana s tako imenovanimi dobri nameni, kajti nekdo, ki je ogrožen v svoji pravici do bivanja, se ima pravico braniti. Iskanju narodne pravičnosti je sledil boj za socialno pravičnost in bitko za slovenski socializem je zaradi ideološke prednosti večinoma prevzela slovenska katoliška cerkev (Krek), kar so ji slovenski socialdemokrati večkrat zelo zamerili.

Potem je zadeva vodila do prve osamosvojitve Slovenije po razpadu avstro-ogrskega imperija, v SHS, nato v prvo Jugoslavijo, v kateri so se pod grožnjo prve privatizacije dobrin in ob revolucionarni pospešeni industrializaciji države iz močnega interesa in pohlepa do skrajnosti razvnele strasti kulturnega boja. Leta 1929 je udarila velika svetovna gospodarska kriza, ki se je, podobno kot zdajšnja (zakuhana tudi iz pohlepa), zavlekla v vse naslednje desetletje. Rezultat je bil znan in visokooktanski: prišel je čas socialističnih in komunističnih revolucij, zadeve so vodile v nasilno poravnavo ideoloških in socialnih nesorazmerij in tu je zgodba krvave druge svetovne vojne, ki je v Sloveniji pomenila krvav ideološki spopad, temu pa je po spletu svetovne politične geometrije sledil komunistični socializem, ki je pridigal enakost med ljudmi in odpravo liberalno-klerikalnega pohlepa.

Socialno-ekonomske zakonitosti družbenega in političnega dogajanja pred drugo vojno so sprem­ljala verska gesla o boju dobrega proti zlu in takrat se je že govorilo o smrtnem grehu tistih, ki se ne bodo držali navodil Cerkve, podobno, kot so bili v stari Jugoslaviji pod smrtnim grehom vsi, ki so volili liberalce. Na koncu so imeli vsi prav in iz teh »dobrih namenov« se je skotila tragična poguba.

Ta ideologija in praksa je šla po vojni v purgatorij Titovega socializma in tedaj so bili pod smrtnim grehom (dobesedno v zaporih, celo krvavo usmrčeni) vsi, ki so se upirali »novi cerkvi« blaženega neposrednega proizvajalca v delavskem razredu, novega človeka. Sistem se je dobesedno sesedel vase in za seboj pustil neizmerno sovraštvo, zamere na eni strani, na drugi pa blaženo nostalgijo po iluziji, ki je trajala prekratko. Po letu 1991 se je logika obrnila, po dvajsetih letih smo spet v hudi ekonomski krizi, ki poraja krivice in povečuje socialne razlike, in spet smo v dvojnem izrednem stanju: enem, ki ga sproža gospodarska hektika sama, in drugem, ki ga kuri vzpon negativnih političnih praks, ki s standardnim podpihovanjem strasti išče svoje nemoralne koristi.

Ciljamo v ugotovitev, da je dvopolna ideološka razdelitev le standardna krinka za vzajemno spočeta in vzdrževana greha, napuh in pohlep, in da sta to prava greha vseh grehov dvajsetega stoletja, ki sta se v ojačeni obliki že pretihotapila v enaindvajseto. Ko slovenska katoliška Cerkev – tu pa se bistveno razlikuje od pontifeksa Frančiška – sodeluje pri vzbujanju strasti in ljudi obremenjuje z nadjazovsko slabo vestjo grešnosti, pravzaprav smrtno greši sama in tega greha, dobro vidnega iz letala, v zad­njih petnajstih letih (milijardna polomija, Rodetov napuh) ne vidi le tisti, ki tega noče videti.

Refleks voliti »drugi pol«, ki ustavlja džokerja v rokah te logike (Janšo), je prav tako napačen, vendar je v obeh logikah žal že prevzel predčasne volitve, še preden so se zgodile.

Naslednji refleks, namreč, vsi so enaki, zato ne grem na volitve, itak pa sem na dopustu, je zato razumljiv, vendar iz iste logike tudi predviden: prav na tak način se ta logika vzdržuje. Koga boste v izrednem stanju torej volili? Bravo, Borut Pahor!