Kresnik 2013: Od Murinih mrtvic do rožniških kresnic

Kresnik je bil – ne glede na to, kako imenitno božansko poreklo ima ta staroslovanska mitološka prikazen – pred triindvajsetimi leti ustanovljen s precej zemeljskim namenom: da bi slovenski roman dobil svojo nagrado.

Do tedaj so namreč obstajale literarne nagrade predvsem za poezijo in dramatiko, leposlovna proza, dolga ali kratka, pa je ni imela. In ker je prav tedaj pisatelj Vlado Žabot, bil je v najlepših letih, široko zastavil svoje pisanje romanov in bil pri tem tudi uspešen, je bolj kot kdor koli pred njim razmišljal o tem, da potrebuje dober roman tudi ugledno nagrado. Tako je nastal kresnik, nagrada za najboljši roman leta, z njo pa tudi prireditev istega imena. In tako je Vlado Žabot postal »oče« obojega. In kot oče je pozneje tu in tam tudi vzrojil, kadar se mu je zdelo, da postaja dete svojeglavo, da se razvija v smeri, ki jih ni predvidel.

V Razkrižje in na Muljavo

V resnici so bila Kresnikova otroška leta nekoliko potepuška. Rojstvo leta 1991 je učakal v Razkrižju, ob Muri, ki je tudi Žabotov rojstni kraj. Takoj se je izkazalo, da je to sicer lepa, primerno omotična lokacija (o tem več na koncu), ampak predaleč iz Ljubljane, kjer so doma skoraj vsi, ki berejo in zlasti odločajo o slovenskih romanih. Tako se je že naslednje leto znašel na bližji Muljavi, kjer je – kot je znano vsem Slovencem, ki so kdaj povohali šolo – svoja mlada leta preživel že Josip Jurčič in je mnogo tistega, kar je videl in slišal okrog svoje rojstne domačije, uspešno prelil v povesti in romane. Ni torej vrag, da se ne bi nekaj iz te darežljive vasi prijelo tudi sodobnih romanopiscev – se je tedaj glasila misel Kresnikovih pokroviteljev. Toda ker je z vragom ali hudičem, kot vsi še predobro vemo, opravil že Krjavelj, je Kresnik na Muljavi zdržal le pet let. Imamo ga v prijetnem spominu; zaradi prijaznih domačinov, dobrih organizatorjev, hladne Jurčičeve sobe in Krjavljeve koče (četudi brez koze).

Na Rožnik!

Leta 1997 se je Kresnik popolnoma zatekel pod streho naše časopisne hiše. Prej mu je ponujala le vbogajme, kar pomeni, da je Delo honoriralo žirijo, organizacijskih stroškov in nagrade pa ne. Zdaj je torej imel vse, toda kako naprej in kam? Na Rožnik – je bila tako rekoč enotna odločitev, ki se tedanjima direktorjema, časopisnemu in oglasnemu, torej Titu Doberšku in Juretu Apihu, ni zdela ne premalo nobel in ne preveč potratna. Poleg tega je tam gori svoja zadnja leta preživel sam Ivan Cankar ... Tako se je Kresnik še istega leta zavihtel na ta najljubši ljubljanski hrib. Gor so se začele vzpenjati tudi množice, ki 23. junija, na šentjanževo, ko se nočne rože menda prepustijo spotakljivim dejavnostim, pričakujejo od življenja še kaj več kakor okroglo luno in lepo vreme. In res, Kresnik je na Rožniku zaslovel po marsičem, predvsem pa po golažu, potici in nagrajencih.

Ljubljanski grad

Toda ker skušnjavec nikoli ne počiva, se je nekaterim v Delovi hiši – bili so pač zlati časi – nenadoma zazdelo, da je od Rožnika boljša vzpetina Ljubljanski grad. Ne zato, ker je nižji, ampak zato, ker je imenitnežem, politikom in diplomatom, samim neljubiteljem literature, bližji. Pisalo se je leto 2003, ko je Kresnik na Gradu doživel prvo razočaranje, bilo je hladno, izbiranje nagrajenca se je neznosno vleklo, nobene prave štimunge in veselja. Potem se je izpisalo leto 2004, ko se je vse slabo tako prepričljivo ponovilo, da je svet modrecev na Delu sklenil, da je Ljubljanski grad sicer lepo obnovljena razvalina, toda še lepša sta golaž in potica (o drugih pritiklinah niso kronisti nikoli temeljito poročali) na Rožniku. In tako je Kresnik, čeprav je bil leta 2005 še adolescent, doživel konec svojega popotništva, ustalil se je in postal dobro vzgojen mladenič, ki ga tudi nekoliko skromnejša socialna podpora samo moralno krepi. Naj tako ostane!

Kdor je bil, kot podpisani, tako ali drugače zraven od začetka, se seveda spominja marsičesa, čeprav ne vsega z enakim veseljem. Spominja se sreče zmagovalcev, a tudi razočaranja nekaterih nominirancev (v vseh teh letih se jih je zvrstilo okrog sto, pri čemer se nekatera imena seveda ponavljajo), celo odkritega besa njihovih soprog. Spominja se literarnih stav, ki so spremljale odločanje žirije za zaprtimi vrati, pa navijanja založnikov in prijateljev, potem pa skupno nirvano ob pijači, ki »utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi«. Spominja se takšnih simpatičnih drobnarij, kot je na primer prizadevanje gospe Zore, soproge pisatelja Alojza Rebule, da bi z različnimi brezrokavniki konkurirala kvarnemu vplivu nihajočih večernih temperatur na pisateljevo telo.

A najbolj izstopajoča sta morda ta dva spomina. Prvi je povezan s prvim Kresnikom v Razkrižju. Bilo je le štiri dni pred začetkom vojne za Slovenijo, vsi smo vedeli, da se bližajo usodni dogodki. Oblaki so bili torej rdeči in organizacija kaotična, celo tako zelo, da se Lojzetu Kovačiču, prvemu dobitniku kresnika, ni uspelo pravočasno pojaviti na podelitvi nagrade, čeprav je bil v neposredni bližini. A ne glede na to je bil večer z dolgo nočjo »nepozaben«. Peklenska vročica nekje ob Murinih mrtvicah, mirijade komarjev, ki so pošteno opravljali svoje delo, mehka pesem Vlada Kreslina in Kociper bande tam nekje na megleničasti jasi, belo vino, ki je teklo hitreje od Mure, bližina vojne in novega življenja ... Kakor koli se je že pozneje drugače obrnilo, je bil to lep in velik začetek.

Drugi spomin je manj teatralen in povezan z muljavskimi leti. V Ljubljano smo se vračali pozno ponoči, razmerje sil med treznimi in s cvičkom blagoslovljenimi v avtu je bilo za silo nevtralizirano. Še najbolj miroljuben je bil pravzaprav zdaj že pokojni pesnik Dane Zajc, ki se je vsakega toliko časa prebudil iz zasluženega sna in nezmotljivo ter na ves glas zrecitiral zmeraj enaka verza iz bog ve katere ljudske pesmarice:

Krščenduš po cest' pelja,

hudiča ima za žlajfarja.

V teh verzih lahko vidimo kaj preroškega – ali pa tudi ne. Toda nikakor ne moremo prezreti osnovnega dejstva, da je Kresnik star toliko, kot je stara država Slovenija, da je z njo rastel in tudi grešil ter da je danes boljšega zdravja, kot je njegova bleda domovina.