Mitja Bokun − mojster modnih barv in črnila

Moda ga od nekdaj navdušuje, a ne z vidika kreacij, ampak »mašinerije« in umetnosti, ki je za tem. »Zame moda niso znamke in oblačila; Chanel mi ne pomeni nič. Na modo namreč gledam kot na neko zvrst umetnosti. Zanimive so zgodbe, ki so v ozadju. Prav zaradi tega mi je všeč Dolce & Gabanna. Všeč so mi lepe stvari,« pravi. Ob pogovoru o modnem svetu se spotakne ob dejstvu, da so umetniki in modni svet nasploh pretirano podvrženi ženski goloti. »Vsi hočejo v modo in modne fotografije vključiti seks, pripomočke in seksualne poze. Kot da ne bi imeli drugih idej, ampak tega je preveč. Poleg tega je to poniževalno do manekenk,« meni Mitja.

Z modnimi in portretnimi ilustracijami se je začel ukvarjati pred tremi leti. Takrat je prvič pomislil, da bi risal na slovenskem tednu mode, in ko je po spletu naključij dobil vstopnico za revije, je na Facebooku objavil svoje prve ilustracije. Javnost ga je opazila in to je bil povod, da je pozneje oblikoval vizualno podobo in video za ljubljanski teden mode, sodeloval pri slovenski izdaji revije Elle. S priznanim ustvarjalcem 3D-fotografije Matjažem Tančičem je sodeloval za kitajsko znamko Lenovo. Njuno delo je bilo razstavljeno v Pekingu, veliko poslov pa je takrat in tudi zdaj dobil kar po Facebooku, med drugim tudi za angleško modno oblikovalko Vivienne Westwood.
Lani je na svoj rojstni dan na povabilo tamkajšnjega mogotca, ki se sicer ukvarja s kavo, razstavljal v Ukrajini. Nad največjo evropsko državo in njeno gostoljubnostjo je bil navdušen, v okviru njegove razstave so namreč priredili tudi kviz o Sloveniji in nekakšno slikarsko tekmovanje. Razstav sicer ne pripravlja preveč rad, ker mu to povzroča veliko stroškov in vzame veliko časa. »Moje delo ni tako, da bi ga moral predstavljati na razstavi, rišem bolj za stranke,« pripomni. Veliko riše po naročilu in želje strank so po njegovih besedah včasih kar precej nenavadne.

»Prava moda v Sloveniji ne obstaja«

Ob to izjavo bi se marsikdo spotaknil, če upoštevamo dejstvo, da del kolača, čeprav zelo majhnega, v slovenskem modnem okolišu (ne moremo reči ravno svetu) prejme tudi on sam. Slovenci imajo po njegovih izkušnjah kot tipični podalpski janezki nekakšno skrito agendo, problem, s katerim se srečuje veliko uspešnih umetnikov. »Pri nas je značilno, da so vsi vseznalci in se vtikajo v vsako stvar. Velikokrat sem bil razočaran nad odzivi in zahtevami.« A vseeno obstajajo ljudje, s katerimi je razvil uspešno sodelovanje in pustil svoj umetniški pečat.

Eno takšnih uspešnih sodelovanj je sklenil z modnima oblikovalkama srbskih korenin, ki smo jih pri nas delno vzeli za svoji, Jeleno in Svetlano Proković. Njegovo delo sta spoznali po tiskanih majicah z njegovimi ilustracijami, ki jih še vedno tiska in ki so s podobo modne kritičarke, blogerke in nekdanje modne urednice francoskega Voguea Diane Pernet v Tokiu postale pravi hit. »Poleti je šla Jelena na obisk k sestri Svetlani v Srbijo, in ker ji vsako leto nese nekaj od slovenskih oblikovalcev, me je prosila, da bi zanjo narisal dve majici«. Od tam se je vrnila z idejo o skupni kolekciji - sledili sta dve, ki sta vključevali obleke z njegovimi ilustracijami.
Njegovi portreti so krasili tudi oblačila oblikovalke Sanje Grcić, za katero je ustvaril tudi katalog in s katero je prvič obiskal »veliko jabolko« ter potrkal na vrata velike modne industrije. »Sanja je svoj projekt prijavila prek ministrstva za kulturo, prijavila še mene in že smo šli v New York,« hiti razlagati, kako je tam spoznal Whitney Mercurio, s katero zdaj ustvarjata lastno umetniško revijo Reserved. Omejeno število izdaj publikacije, ki je še čisto na začetku, saj bo marca izšla šele druga številka, je na prodaj v New Yorku, po novem pa jo bo mogoče kupiti tudi na Danskem in v Tokiu. »V prvi številki smo imeli intervju z Miltonom Glaserjem, ki je ustvaril kultni logotip I love NY, za naslednjo številko pa se dogovarjamo z Robertom Downeyem, Jr.,« razlaga o vsebini in mimogrede v navdušenju navede še veliko zanimivih informacij, med katerimi ne manjkajo take o pomembnih ustvarjalcih in umetnikih, ki jih je spoznal, njihovih delih in zgodovinski podatki, s katerimi za trenutek odplava daleč stran od zgodbe. Z delom za revijo in po megalomanskih bogataših iz Connecticuta, od koder prihaja Whitney, je vzpostavil veliko novih zvez in poznanstev ter pred kratkim podpisal pogodbo z agentom Jedom Rootom, ki je leta 1989 ustanovil istoimensko agencijo.

Njegov prepoznavni slog pogosto kopirajo

Čeprav ime njegove butične revije v prevodu pomeni zadržan, sam ni takšen, prav gotovo pa je umirjen. Ne živi v devetih nebesih, ampak ostaja trdno na realnih tleh. Zaveda se, da uspeh ne pride čez noč in da je zanj treba trdo delati. Ko pripoveduje, se ne zdi, da v njem divja kaotična strast tipičnega umetnika. Nič pretresljivo kaotičen ni niti njegov ustvarjalni prostor, kakor ga opiše. Ustvarja vsak dan v posebnem kotičku, ki ga sestavljajo pisalna miza z računalnikom in nekaj pripomočkov. Vsake ilustracije se loti intuitivno, brez kakršnega koli sistema. Enako je z izbiro barv in papirja. »Barve izbiram na podlagi tega, kar imam trenutno na zalogi. Rišem od začetka do konca, slik ne delam po več kot en dan.« Besed mu ne zmanjka, prav tako tudi ne navdiha. »Inspiracija pride pri meni spontano,« doda. Ljudi, ki jih nariše, prav tako izbira po trenutnem navdihu, glede na dogodke. Včasih pa se zgodi, da mu kdo tudi namigne, koga naj portretira. Njegovo stanovanje krasi le okoli deset ilustracij. »Na steni imam portrete svoje družine, žene in obeh otrok, vendar so ti portreti že stari in mi sploh niso več všeč. Večino jih imam kar v škatlah,« pravi Mitja in doda, da nima nobene slike, ki bi zanj imela poseben pomen. Morda le ilustracija, ki jo poslal Grace Coddington (nekdanja manekenka in kreativna direktorica ameriškega Voguea), za katero se mu je osebno zahvalila.

Ni obremenjen s konkurenco, saj je, kot pravi, v Sloveniji niti nima, prav tako ni posebno kritičen do tistih, ki kopirajo njegov slog. S tem se ne obremenjuje. »Za nalogo sem si naložil, da bom risal vsak dan,« pove in pripomni, da ima zdaj več kot 700 slik.

Svojo ljubezen do umetnosti vzgaja že od malih nog, prav ljubezen je osrednja tema njegovega zadnjega projekta pri nas. Sodeluje pri novi resničnostni televizijski oddaji Zmenek na slepo, v kateri ustvarja portrete po navodilih sodelujočih. »Koncept je tak, da se kandidati tipajo v temi in mi opisujejo drug drugega, vendar jih nikoli ne zadenem,« pravi v smehu. Trenutno, razen svoje revije, na katero stavi veliko, in občasnih ilustracij za slovenske tiskovine ne pripravlja nobenega posebnega projekta. »Ne načrtujem vnaprej, projekti pridejo kar sami. Letos se mi je zgodilo zelo veliko. Težko rečem, kaj bo sledilo,« pojasni.