Tiskane izdaje
Brnik – Vroče poletno jutro je, brez oblačka na nebu, kot nalašč za gore.
Pod njimi, v senci hangarjev na Brniku, čakata dva helikopterja in dve letalsko-zdravniški ekipi. Ne samo na tiste, ki bodo imeli na ta dan nesrečo v gorah, ampak tudi na takšne, ki jim bodo visoke temperature kdo ve kje daleč od cest stisnile srce ali bodo imeli v poletnem vrvenju prometno nesrečo.
Helikopterja vzletita vsak dan nekajkrat in prepeljeta bolnike in ponesrečence v bolnišnico.
»Mnogi rečejo, da je helikoptersko reševanje drago v primerjavi s ceno avtomobilskega prevoza. Pri tem mislijo na ceno ure letenja, ki stane pri nas 2578 evrov s policijskim helikopterjem (A 109 in AB 212/412) in 2630 z vojaškim helikopterjem (B 412). A v vseh razvitih državah vedo, da je dražje, če helikopterskega sistema za reševanje nimaš, kot če ga imaš, saj pomenijo stroški helikopterske intervencije dva odstotka, 98 odstotkov pa zdravljenje, ko gre za poškodovane. Helikopterska nujna medicinska pomoč odloča na primer o tem, ali bo nekdo paraplegik, če ne bo ustrezno oskrbljen, ali ne. Švicarji so izračunali, da dve ustrezno oskrbljeni poškodbi hrbtenice, po katerih se lahko človek vrne na delo, odtehtata letne stroške delovanja enote helikopterske nujne medicinske pomoči,« pove zdravnik Uroš Lampič, specialist urgentne medicine, vodja enote helikopterske nujne pomoči v Sloveniji.
Helikoptersko nujno medicinsko pomoč (HNMP) imamo v Sloveniji natanko deset let. Sprva poskusni pilotni projekt se je leta 2006 iztekel; takrat so ugotovili, kaj deluje dobro, koliko je prispeval k zdravniški oskrbi in zdravstveni varnosti prebivalcev ter kje so njegove pomanjkljivosti, kaj bi bilo treba izboljšati – nato pa je ostalo skoraj vse enako do danes. Vmes je bil za mesec in pol vključen v prevoz zasebni Flycom, a se je Slovenija leta 2007 odločila ostati povezana s policijo in vojsko.
Neenakomerna dostopnost
Mnogi so v desetih letih po zaslugi helikopterske pomoči preživeli, veliko pa je tudi takšnih, ki je niso dobili, čeprav bi jo potrebovali. Bistvena pomanjkljivost helikopterskega reševanja pri nas je, da ni dostopno vsem ljudem v državi. V severovzhodni Sloveniji in na Koroškem helikopterja tako rekoč ne rešujeta, ker je Brnik predaleč in ne bi bilo časovno učinkovito, prav tako ne letita na Dolenjsko, ker ju od tam ne kličejo. Težava je tudi neoptimalna organiziranost dispečerske službe pri nas. Pomanjkljivosti je še nekaj in negotovo je, ali bosta sedanja helikopterja jeseni 2014, ko bodo začeli veljati novi evropski letalski predpisi, še sploh lahko letela, pripoveduje sogovornik. Toda pojdimo po vrsti.
Helikopterja na Brniku si delijo štirje uporabniki. Vojaški je prvenstveno namenjen za gorsko reševalno službo, policijski pa za nujno medicinsko pomoč, poleg tega še nujnim medbolnišničnim prevozom in prevozom novorojenčkov v UKC Ljubljana iz drugih bolnišnic. Če je helikopter nujne pomoči (policijski) zaseden na primer s prevozom dojenčka, ne more na nujno reševanje ponesrečenca v prometni nesreči. Ne glede na to, da so razdalje, merjene s helikoptersko hitrostjo, v Sloveniji majhne, bi bilo treba v tem primeru precej dolgo čakati, saj bi bilo treba vmes zamenjati opremo helikopterja. Oprema za prevoz novorojenčka namreč ni enaka opremi za prevoz poškodovanca. Tako je čas izgubljen. Na splošno ima reševalna helikopterska ekipa na Brniku ravno zaradi večnamenskosti helikopterja večino potrebne opreme za različne priložnosti v nahrbtnikih. V trenutku nujnega klica je treba pograbiti ravno pravi nahrbtnik in tudi zamenjati drugo opremo, če je treba, poudari sogovornik.
Razlika med obema helikopterjema in reševanjem je v praksi to, da gorska reševalna služba leti z vojaškim helikopterjem na terene, kjer niti helikopter ne more pristati, in se iz njega spustijo reševalci s pomočjo vitla, s katerim ponesrečenca nato dvignejo v helikopter. Nujna medicinska pomoč pa uporablja policijski helikopter tam, kjer helikopter lahko pristane. Tako lahko na primer policijski helikopter rešuje na Kredarici, čeprav je to v gorah, ker tam lahko pristane. Gozdnega delavca, ki ga je pod seboj pokopalo drevo na ravnem terenu, pa pride reševat vojaški helikopter z gorsko reševalno službo, ker se v gozdu ali blizu njega ne da pristati.
Ekipa za gorsko reševanje z vojaškim helikopterjem je v stalni pripravljenosti 90 dni v letu, ekipa helikopterske nujne medicinske pomoči pa vse leto. »Če se v sedanji organiziranosti reševalne službe nekdo januarja poškoduje na Storžiču, ki je od Brnika oddaljen samo deset minut s helikopterjem, ga lahko pridejo reševat le gorski reševalci, a ker ta služba pozimi ni v stalni pripravljenosti, je treba ekipo šele sestavit z naključno dostopnimi reševalci. Helikopter jih pobira po njihovih domovih, če so doma in če je to mogoče, s čimer je po nepotrebnem izgubljen čas in to je tudi dražje. Zato bi bilo dobro, da bi tudi ekipa HNMP, ki je v stalni pripravljenosti vse leto, dobila dodatnega reševalca za delo z vitlom.«
Helikopter nujne medicinske pomoči vzleti na leto 300-krat. »Približno 80 odstotkov je intervencij s terena, 20 odstotkov pa nujnih medbolnišničnih prevozov v primeru možganske kapi, srčnega infarkta in drugih nujnih bolezenskih stanj, ki zahtevajo zdravljenje v kliničnem centru. Velikokrat se zgodi, da bolnika odpeljejo z reševalnim avtomobilom najprej v najbližjo bolnišnico, kjer pa ga v takšnih razmerah ne morejo ustrezno oskrbeti, zato ga nato s helikopterjem odpeljemo do kliničnega centra. Tako je po nepotrebnem izgubljen čas, večji so tudi stroški. Večkrat apeliramo na vse zdravnike na terenu, naj pokličejo helikoptersko nujno pomoč takoj, če je potrebna,« pripoveduje Uroš Lampič. Primer?
»Če gozdarja, ki ga je pokopalo pod seboj drevo v Bohinju, odpeljejo najprej na Jesenice, šele potem pa v UKC Ljubljana, kot smo prebrali pred časom v časopisu, to ni optimalno. Prav tako, če zadene nekoga možganska kap v Trenti, je najhitrejša in najustreznejša pomoč s helikopterjem. Res je, da je časa za raztopitev strdka do tri ure in pol, toda dlje ko ni raztopljen, bolj so lahko prizadeti možgani. Če gredo po bolnika najprej z avtom in šele potem pokličejo helikopter za prevoz v Ljubljano, se izgubi ogromno časa. Če pokličejo takoj helikopter, pa je bolnik iz Trente v UKC Ljubljana v 20 minutah. Vsaka minuta je pomembna. Bolje bi bilo, da bi helikopter poklicali hkrati z reševalnim vozilom, ne pa, da gre zdravnik najprej do težkega ponesrečenca z avtom in šele potem pokliče helikopter. Tako se po nepotrebnem izgubi tudi do pol ure. Dobro bi bilo, če bi bila dispečerska služba organizirana tako, da bi bil na telefonski številki – zdaj je to 112 – neposredno dostopen zdravstveni delavec,« spomni sogovornik na pomanjkljivost dispečerske službe, na katero opozarja združenje zdravnikov urgentne medicine že nekaj let, a se nič ne spremeni.
Kako poteka reševanje?
Pri reševanju življenj je zelo pomembna vsaka minuta. Aktivacijski čas, to je čas od nujnega klica do vzleta helikopterja, je na Brniku za helikopter nujne medicinske pomoči od deset do 12 minut. Mednarodni standard je, da bi reševalni helikopter lahko vzletel v treh do petih minutah, da bi bili letalska in zdravniška ekipa v istih prostorih (pri nas nista) ter da bi bilo glede na število prebivalcev helikopterjev več in bi bili drugače razporejeni, kot so zdaj v Sloveniji.
»Helikopter zmanjšuje razlike med prebivalci bolj oddaljenih krajev in mesti. Je trikrat hitrejši od reševalnega vozila, a se kljub temu zdaj časovno ne izplača leteti z njim na Pohorje, v Prekmurje. Tako ponesrečenci v teh krajih zdaj nimajo enakih možnosti kot na Pokljuki ali v Idriji. Optimalno bi bilo, če bi imeli tri baze helikopterske nujne medicinske pomoči – poleg Brnika še v Mariboru in v Postojni,« pripoveduje Lampič.
Če bi imeli tri baze samo za helikoptersko nujno medicinsko pomoč (HNMP), bi bili primerljivi z Avstrijo, ki ima 35 helikopterskih reševalnih baz. Dobro razvito helikoptersko reševanje imajo seveda tudi v Švici, Nemčiji, Angliji, našteva sogovornik. Načini organizacije so različni. Tako v Angliji skrbijo za helikoptersko reševanje donatorji po območjih – kakor da bi pri nas na primer imeli helikoptersko pomoč posebej organizirano za Gorenjsko. Povsod pa imajo za helikoptersko reševanje več virov financiranja.
»Zelo dobro je, da imamo nujno medicinsko pomoč s helikopterjem, a radi bi jo organizirali po evropskih standardih. Trkali smo že velikokrat na vsa mogoča vrata, a nekako ne gre in ne gre. Menimo, da zato, ker za dejavnost ne skrbi eno ministrstvo, ampak več ministrstev in ni pravega osredotočenja. Bojimo se, da po novih letalskih predpisih leta 2014 ta dva helikopterja ne bosta več ustrezala. To je sistemsko vprašanje in zanj ne moremo biti krivi ne policisti, ne vojaki in ne zdravniki,« pojasnjuje vodja helikopterske nujne medicinske pomoči v Sloveniji Uroš Lampič.
