Ne kloni, prešaj pamet!

Tudi bolj robato mislečim, popreproščenim, ki smo v življenju slišali za zidanico, je razumljivo, da iz zgradbe, postavljene ob vinogradu, izstopimo drugačni, kot smo vanjo vstopili. Spremeni se hoja, zamegli pogled, zmehča razum. Tudi 38-letni Gojmir Rudolf Južnič pravi: »V zidanico vstopamo različni, iz zidanice pridemo drugačni!« A pri njem je vino, grozdje zgolj primera.

»Ta zidanica je v družini od leta 1879, sedmega sedmega jo je kupil pradedek moje babice Franc Pintar, novomeški gostilničar,« Južnič opredeli svoj dom, v katerem je, tik cerkve vrh Trške gore, stalno trinajsto leto.

Trška gora? Znana romarska pot pri Novem mestu, Marijina cerkev, prešpikana s trtami in zidanicami je Trška kajpada prepojena s cvičkom, pa glasba je tam gori na gori doma, pač ne samo Slak, Henček, Potočar, tudi simfonična z Marjanom Kozino, »ki je imel tu zidanico«.

Zidanica? »Osnovni namen je predelava, pridelava vina, shranjevanje, občasno bivanje, zidaništvo je na Dolenjskem hobi,« zidanica je tudi posvečen kraj, kraj navdiha in prostor, kamor povabiš sorodnike in najboljše prijatelje. Zidanica, razlaga Gojmir Rudolf, nima jezikovne ustreznice v drugih jezikih, vse je opisno, takih hribčkastih je na Dolenjskem, v Beli krajini in delu Posavja, okoli Krškega, morda 15.000.

Do petnajstega

Prebivalec posvečenega kraja, ki je njegov dom postal: »Do 15. leta sem bil zdrav,« imel je ogromno energije, »tudi po deset ur sem bil na kolesu.« Ko se za veliko noč 1992. vse obrne, »nenadoma začutim bolečine, mravljince v roki, kot bi bil infarkt,« najprej pravijo, da je vneta mišica, nato se izkaže, »da mi pol pljuč ne deluje. Izmenoma se mi sesedajo.« Leto pozneje oktobra, spet hipoma, sredi branja božje besede v cerkvi, »izgubim vid, besedilo končam na pamet«. Ostane mu deset odstotkov vida, po sedmih letih mu v tujini operirajo roženico, »potem dobim razjede na obeh očesih«, zdaj vidi 60-, 70-odstotno. »A kljub temu sem končal štiri letnike teologije.«

Ni vida, ni dela

Leta 2000 je prekinil študij, dobil ponudbo za učitelja angleščine, a ne gre skozi zdravniške preglede, ima težave s statusom, gre na zavod, mu ponudijo program za invalide, zdravniki slednjič ugotovijo, »da ne zmorem delati, socialna potrdi, da sem pridobitno nesposoben«, torej invalid. Dobival je nadomestilo za invalidnost, imel plačano zdravstveno zavarovanje, upravičen je še do očetove penzije, »a so mi zato vzeli nadomestilo«. Jasno. Pa ni jokal križemrok, »od leta 1999 do 2004 sem pogodbeno učil angleščino na osnovni, srednji in zasebni šoli«.

Danes pravi: »Poskušam vzdrževati to stanje,« zdravstveno, skozi življenje hodi po ravnem in navzdol, domov, v strmal, na vrh, kjer je mir, spokoj, ga mora kdo pripeljati. »Dvanajst mesecev sem pogodbeno delal v proizvodnji v Angliji,« se je čutil izigranega, izkoriščanega, »pa še tri leta v ZDA.« Na križarkah, kot animator otrok, pa ne bogataških, srednjeslojnih, »po šest mesecev sem bil na ladji, dva na kopnem,« spoznal Severno do Aljaske, Srednjo, del Južne Amerike, Karibe, Skandinavijo, Sredozemlje, spoznal je svet.

Od kod pa angleščina? Gojmir, ki ima dve sestri in brata, pojasni: »Moj oče, že pokojen, je bil Novomeščan, mati je bila rojena in je živela v Južnoafriški republiki.« Doma so Južničevi govorili angleško.

Vprašanja

V letih 1993, 1994 je bil šest mesecev v bolnišnici. »Postavljalo se mi je vprašanje smisla življenja in trpljenja.« Kaj je naredil, da tako trpi, drugi pa žurirajo, se veselijo življenja. Vsi so mu pomagali, »a ni bilo bitja, ki bi mi razložilo, zakaj trpljenje«. Večkrat je pomislil na samomor. Tudi v nadstropju kliničnega centra.

Glas ga sprašuje: »Ali čutiš, dihaš, lahko poslušaš glasbo, imaš prijatelje, imaš to, ono, tretje?« Fant ugotovi, da so vsi odgovori pozitivni, »da imam vse. In da sem egoist. Vse so mi dajali, jaz pa sem bentil.« Imel je ogromno stvari, za katere je bil, bolje, bi moral biti hvaležen. In darovalci niso pričakovali, da jim karkoli vrne. »Dobroto je treba dajati naprej, če jo vračaš, se stvar sklene, zapre.« Pri 18 letih najde dar smisla življenja: »V mislih, besedah in dejanjih razdajati ljudem ljubezen, dobroto in veselje.« In trpljenje? Zgubi pomen.

Potem se vpraša, kot pravi, o skrivnostni sili, ki je Novomeščana in 27 let mlajšo Južnoafričanko združila na severu Portugalske, »da jaz sploh obstajam. To je Bog oče, Bog sin in Bog sveti Duh.« Z drugim odgovorom prejme »dar osebne vere«. Ne podedovane, izrodavrodne. Vseh zadnjih 20 let vsako jutro stori isto, zahvali se za novo priložnost, nov dan, da živi. In zahvali se tudi, preden zaspi. »Tudi če mi podnevi uspe narediti le eno dobro stvar, sem zadovoljen, pa če je vse drugo katastrofa.«

Rast z učencem

Možaka je nenadoma, a tokrat prijetno, ljubezensko, »zadelo 17. decembra lani, na silvestrovanju društva za ohranjanje kulturne dediščine Turškogorsko srce.« A to je zasebnost. Javno pa se, uživajoč veličasten trškogorski razgled, loteva projektov. Eden njegovih nekdanjih učencev, deset let mlajši Rudi Kirar, je napisal knjigo Nevrologična motivacija, o soočanju z izzivi in težavami, »ima podjetja v štirih državah, 130 zaposlenih«. Za knjigo mu Gojmir spiše par besed, objavljene so kot popotnica. S knjigo je avtor želel ljudem vrniti nekaj, kar je bilo njemu dano. »Ugotoviva, da rešujeva probleme na enak način, jaz predvsem na osebnem, on poslovnem področju.«

Odločita se za delavnico osebne rasti in ustvarjalnega razmišljanja. Za reševanje izzivov je treba razmišljati drugače, neustaljeno in zakaj ne v – popolnoma drugačnem okolju, v zidanici. In namesto brainstorminga, pojma think out of the box, Gojmir miselno pridela zvezo – prešaj pamet.

Ker je vse povezano, vzporedno: »Preden daš grozdje v prešo, ločiš zdravo od gnilega,« ja, kot izguba pljučne funkcije in vida. »Nato ločiš jagode od pecljevine, da izključiš grenkobo.« Odpravljanje spraševanja, zakaj trpljenje, kajne? Drozganje, mečkanje jagod bi ustrezalo mečkanju temnih, obupujočih misli. Prešanje, razkis, pretok oziroma žvepljanje, bistrenje mladega vina, zorenje, stabiliziranje, filtriranje, ustekleničenje. Zidanica je glava, pamet je preša, ugibam.

Odločita se za dva delavniška dela: »Skozi osebno zgodbo prikazati, da je usmerjenost pogleda, osebna naravnanost izhodiščna točka pri reševanju problema.« Dejansko je treba govoriti o izzivih, ne problemih. Drugi del je bil bolj kolegov, osredotočen na samo reševanje izzivov. Konkretnih. Ja, za zdaj je Gojmir bolj intro, od znotraj, Kirar ekstra, od zunaj, ohlapno rečeno kot teorija in praksa. Med tistimi, ki so v zidanico vstopili različni, izstopili drugačni, so bili študentka, dva upokojenca, brezposelni, delavec, podjetnik. »Vse, kar sva predstavila, sva sama doživela in preizkusila.«

Ni strmin

Receptov za osebno rast je na stotine, ne nazadnje, Gojmir pove, da je o tematiki prebral 200 knjig. A žene ga osebna izkušnja, žene ga lastno življenje, spoznanje, ki je zraslo, ko še ni imel 20 let, ko je malo manjkalo, pa ne bi nikdar imel nikakršnih spoznanj. Zdaj ve, zdaj dokazuje, da je tudi največje strmine mogoče premagati, pa čeprav zmoreš le po ravnem in navzdol. Če hodiš, misliš drugače, večtirno, neustaljeno. Ker: »Vsak vinograd upogiba in veže vinsko trto na drugačen način in v različne smeri, vsak trte asimetrično vzorči,« v skladu s pričakovanji najboljših rezultatov. Zatorej: »Misli kot trta.« Morda pri skorajšnjem novem projektu.