Tiskane izdaje
Na pogovor zamuja, po predavanju namreč podpisuje knjige: mehko različico ponatisa Meta skrivnosti (Filargo Publishing), ki je izšla leto po izidu izvirnika, leta 2011, ko je tudi prvič obiskal Slovenijo. Meta skrivnost je prevedena v 39 jezikov in govori o modrosti vesolja kot sistemu, ki ga lahko dojame tudi človek. Mel Gill je producent filma z istim naslovom, priljubljen ameriški motivacijski govorec, psihoterapevt, življenjski trener in NLP-mojster. Zadnje dni se je mudil v Mariboru, Ljubljani in na Ptuju, kjer je vodil seminarje. Napisal je 156 knjig, od tega jih je v spletni knjigarni Amazon na voljo 44. Pred izidom je slovenski prevod njegove prve uspešnice Uncommon Sense, Nenavadni um, zdaj pa že končuje nadaljevanje knjige The Meta Secret.
Njegov nastop spominja na uveljavljen ameriški performans, ki je retorično izmojstren, lahkoten po eni strani in poveden po drugi, ko pa ljudje zapuščajo prostor, so videti dobre volje in izpolnjeni.
Običajnemu vljudnostnemu vprašanju sledi odgovor, ki ga od Američana nekako pričakujemo, a njegov zveni pristno: »Slovenija je čudovita, sem pod vtisom hribov in gora, nekatere lahko vidim od vznožja do vrha. Vse se zdi tako starodavno.«
Slovenija je od vašega prvega prihoda starejša za tri leta, v tem času so se poglobili vsesplošna skrb za preživetje, nezadovoljstvo, resignacija … Kaj je tokrat drugače?
Nekatere stvari na delavnicah osvežim, nato se postopoma premaknemo do mojih novejših spoznanj, ki sem jih napisal v drugi knjigi The Meta Secret, ki je že skoraj dokončana in govori o osmem zakonu – zakonu enotnosti.
Osmi zakon? Povejmo, da v Meta skrivnosti razgrinjate sedem hermetičnih, univerzalnih zakonov, kot naj bi jih bil napisal egipčanski filozof Hermes Trismegistus, ki so ga za življenja primerjali z božjim poročevalcem: to so zakon vzajemnosti, misli, polarnosti, vzroka in posledice, spolov, vibracije in ritma.
Osmi zakon pravi, da teh zakonov ni. Zakon polarnosti nam pove, da je nekaj dobro in nekaj slabo, vroče ali hladno, primora nas v primerjanje in ustvarja dualistično mišljenje. Zakon enotnosti pa prinaša spoznanje, da ni vroče ali hladne vode, je le voda. In kozarec ni napol poln ali napol prazen, je le kozarec. Imamo torej kozarec in vodo. Sklepajmo naprej: kar se nam zgodi v življenju, ni ne dobro ne slabo, je le nekaj, kar se nam zgodi. Zato bi vse, kar se nam dogaja, morali bolj ceniti, kajti to so izkušnje, za katere bodimo hvaležni. Kot sem jaz zdaj dejstvu, da sem živ (pred mnogimi leti je ob hudem padcu izgubil roko in doživel obsmrtno izkušnjo, na kateri je potem zgradil drugačen pogled na življenje; pogum, ki ga je za to potreboval, pa je vtkal v svoje delo, op. p.), da sedim tu in govorim z vami, da lahko predavam v Sloveniji. Prav je, da se trudimo pogledati na stvari take, kot so, in da poskušamo življenje dojeti kot niz priložnosti in čudežnosti.
Z zakonom enotnosti sem želel stvari poenostaviti zaradi lažjega razumevanja. Človeku omogoči, da se laže premakne v mišljenju. Verjamem, da v prihodnosti teh zakonov ne bo več, kajti zakon ritma pravi, stvari gredo gor in dol, v resnici pa gori in doli ne pomeni razlike. Ljudje nenehno primerjamo: recimo, vi ste bogati v primerjavi z ljudmi v Bangladešu, a ste revni v primerjavi z Donaldom Trumpom. Ko pa enkrat primerjave ne potrebuješ več, nisi ne bogat niti reven, samo si. Vse, kar imaš, dobiš, ko potrebuješ za namene nekega trenutka. Če si zmanjšaš potrebe, zmanjšaš tudi navezanost na svoje dosežke v življenju. »Ah, nisem dobil povišice, kako sem jezen!«, »Ta človek mi je zapravil denar, kako sem iz sebe« in tako naprej. Začnimo take stvari črtati iz svojega življenja! In če si mojstrimo občutek za hvaležnost, potem nam stvari postanejo dosegljive. To želim povedati v knjigi o osmem zakonu.
Na delavnicah po korakih predstavljate pot za osebnostni napredek. Recimo, pet korakov, kako postati voditelj, deset načinov za vzdrževanje zdravja, dvanajst korakov za spremembo prepričanj, ki nam uničujejo življenje … Zveni praktično, kot vzorec za memoriranje.
Ne verjamete, da res obstaja toliko škodljivih prepričanj? V kognitivni psihologiji govorimo običajno o desetih generalnih kognitivnih popačenjih. To pomeni, da vidimo stvari miselno nepravilno. Primer je posploševanje, recimo Kitajci so nemogoči vozniki. Stereotip lahko prenesemo tudi na situacijo pri sebi: napisal sem slabo knjigo, zato me bodo imeli za slabega pisca, čeprav so druge knjige dobre. Ljudje skonstruirajo splošno sodbo na posameznem dogodku in to je popačenje.
V čem je skrivnost vaše Meta skrivnosti?
V njeni praktičnosti. Knjiga Skrivnost (Rhonde Byrne) govori o zakonu privlačnosti, ki nam pomaga pri uresničitvi naših hotenj. Govori o tem, da ko zamenjamo negativne miselne vzorce s pozitivnimi, dobimo moč, da lahko spremenimo svoje življenje. Vendar zakon privlačnosti ne deluje vedno. Namreč, tistega, kar misliš, da potrebuješ, morda v resnici sploh ne potrebuješ. Pogosto se sploh ne zavedamo, kaj resnično potrebujemo za svoje življenje, niti ne vemo, kaj je za nas dobro. Želite si, da bi se v vas zaljubil Brad Pitt, podzavestno pa vas um svari pred množico težav, ki bi vam jih to povzročilo.
Dobro je, da se sprašujemo o smeri, v katero želimo kreniti. Bolj ko se tega zavedamo, bolj specifičen postaja naš cilj. Navsezadnje lahko celo ugotovimo, da naša želja ni bila prava in smo jo prerasli; tudi če je bila misel nanjo še tako privlačna, nam vpogled v našo globljo strukturo pokaže, da smo se motili.
Bolje bi bilo, da bi se osredotočili na svojega psa, namesto na Brada. Just kidding!
Zakaj je sebe tako težko spreminjati?
Ker smo leni in ker je laže ne spremeniti se. Namreč spreminjanje vedno vsebuje drugačen način mišljenja, to pa je za večino trd oreh. Raje rečemo: rad bi bil to, kar sem.
Kako uriti možgane, ko smo starejši? Kako jih ohraniti vitalne?
Starejši? V primerjavi s kom? Če se primerjate z mlado žensko, 15- ali 20-letnico … hm … Jaz pravim, da smo petdesetletniki še vedno vitalni in da so naši možgani mladi. Nevrološka znanost govori o plastičnosti in sposobnosti obnavljanja možganov – ti se lahko spreminjajo, prilagajajo, razvijajo nove in nove nevrone. Vemo, da je vse odvisno od tega, ali jih uporabljamo. Vemo, da česar ne uporabljamo, izgubimo. Če možganov ne uporabljamo za določeno stvar, bo ta del začel opravljati neko drugo funkcijo ali pa bodo drugi deli nadomestili določeno funkcijo. Pozorni bodimo torej na tisto, kar želimo, razmišljajmo o možnostih. Ko to uresničujemo, spreminjamo nevrološko mrežo. Stvari začnemo gledati z radovednostjo, vidimo, kako se približujemo svojim željam.
Naši možgani se lahko odločijo, ali bodo pesimistični ali optimistični. So končni obračun naših misli. In če smo življenjsko utrujeni, če si želimo več sreče in veselja, več pozornosti, ljubezni itd., potem naši možgani zavzamejo odnos iskanja, hotenja in radovednosti.
Slišite, celo cerkev se strinja z mano. (Opozori na zvonjenje iz bližnjega zvonika, ki napoveduje mrak, op. p.) Moja mama bi rekla: O, zvonovi zvonijo, postaja temno! Kidding!
Tudi če smo čustveno prizadeti, nam to lahko zamegli zdravo razmišljanje, nas ovira pri vsakdanjem delu. Daljše obdobje žalosti vpliva na delovanje možganov.
Imamo dve vrsti depresije. Organsko, ki je povezana s kemijo možganov; uravnamo jo z zdravili, morda bo pomagala dieta. Obstaja pa še funkcionalna depresija, ki je posledica načina mišljenja, naših misli in dogodkov: smrti ljubljene osebe, izgube službe … Saj ne da bi morali biti ves čas srečni, in vendar, preveč svojega časa zapravimo z žalostjo, preveč časa se ukvarjamo s tem, ali smo visoko učinkoviti ali samo učinkoviti, pohablja nas misel, da ne moremo biti aktivni …
Zdaj nastopimo psihoterapevti. Če ti um ne dela, kot bi moral, je iti k terapevtu najboljša odločitev, čeprav on ni tvoj prijatelj.
Potrebujemo pa tudi nasvet za mladostnike in mlade ljudi. Prepogosto zadnje čase od njih slišimo odgovor »ne vem«. Kako jih motivirati, kako iz njih izvabiti ustvarjalnost, kako pri njih doseči zavzetost?
Tega, kar želi današnji mlad človek, ne smemo enačiti z njegovo motivacijo za nekaj. On se sicer želi več zabavati: obiskovati zabave, imeti ljubezenska razmerja, posedati ob pijači, zahajati ven in se lepo imeti. Vse to je že doživljala generacija mladostnikov pred njim. Motivirati mlade pomeni zapeljati jih proti določenemu cilju. Nekateri med njimi se že zavedajo namena svojega življenja, ki je lahko postati bogat, morda širiti določeno filozofijo, idejo, religijo, postati umetnik … Tudi postati dobra mama ali srečen, ustvarjalen meščan je velik namen. Če je dovolj močan, se tudi strast za namen še povečuje. Tako lahko začnemo uživati življenje, biti zadovoljni na delovnem mestu … Rečemo, da smo motivirani. Postati motiviran pa ni tako preprosto in sam poskušam iz različnih perspektiv, ko želim pri nekom doseči motivacijo. Na današnjem predavanju sem za motiviranje slušateljev porabil kar dve uri. Ne vem, ali mi je uspelo, če pomislim, da smo imeli na razpolago pet ur.
No, več časa ko preživimo s psihoterapevtom, bolj motivirani postajamo, več ko ga preživimo z babico, bolj se zavedamo, kako se delajo otroci, več ko ga preživimo z novinarjem, bolj jasne nam postajajo stvari!? Just kidding!
Zasledila sem, da spretnosti motivatorja preizkušate tudi v uspešnih podjetjih, recimo v Applu.
Ne, ne, jabolka (ang. apple) ne potrebujejo motivatorja, sama ne morejo popadati z dreves, pač pa ga potrebujejo pomaranče … Ah, oprostite, v resnici niste tega mislili, kajne?
Hotela sem vprašati, kakšna je razlika med biti motivator za velikane in motivator za posameznika?
Zame je motivirati posameznika veliko teže kot pa tisoč sedečih v dvorani. Ampak to je hudičevo dobro vprašanje. Preprosto čutim, da sem boljši, ko delam v večji skupini, namreč ko delam z eno osebo, se to delo prelevi v psihoterapijo. Terapevt postane osebi grožnja, saj se tihotapi v njene misli, v dušo. Pred psihoterapevtom je težko skriti karkoli.
In ko se nam na delovnem mestu zgodijo razočaranja?
Ko se nam v službi godijo neprijetnosti, nas to boli bolj. A tu ni kaj, normalno je, da boli, stvari se pač dogajajo in ni zagotovila, da se ne bodo. Ni mogoče, da bi šlo kar gladko samo od sebe. Izziv je imeti pravi odnos, da lahko preživimo. Če bi padli v deročo vodo, bi poskušali obdržati glavo nad gladino, a o tem bodo odločale tudi naše telesne spretnosti. Prenesimo to v situacijo v službi: tu držimo glavo nad vodo v čustvenem pomenu in poskušamo prebroditi nevihto. Pravzaprav že to, da smo v nekem razmerju, je samo po sebi nevihtno. Skrivnost je v tem, da obdržimo glavo nad vodo in za to v sebi poiščemo vse svoje znanje in spretnosti.
Ste vedeli, da vaš diktafon sploh ni snemal? Just kidding!
