Tiskane izdaje
Koliko festivalov službeno obiščete na leto in kateri so vaši najljubši?
Vsako leto obiščem 15 do 20 festivalov po vsej Evropi, pogosto skrbim za stike z javnostjo, pripravljam program in pomagam osebju ali pa sem član žirije, včasih opravljam kar vse naloge hkrati. Vedno poskušam obiskati vsaj »velike tri« festivale v Cannesu, Berlinu in Benetkah, rad pa obiskujem tudi manjše, a skrbno programirane dogodke, denimo Viennale, Crossing Europe in IndieLisboa, s katerimi tudi tako ali drugače sodelujem. Večkrat sem obiskal Liffe in Kino Otok v Sloveniji, v prihodnje pa bi si rad ogledal več festivalov zunaj Evrope, recimo BAFICI v Buenos Airesu, saj sem o njem slišal veliko dobrega.
Kdaj ste prvič prišli v Ljubljano na Liffe?
Liffe sem prvič obiskal leta 2002, ko sem bil član žirije skupaj z Anno Karino in slovenskim režiserjem Igorjem Šterkom. Lepo je videti, kako se Liffe vsako leto bolj razvija, hkrati pa ohranja svojo »domačnost« in si nabira zvesto občinstvo.
Koliko filmov si torej ogledate vsako leto?
Lani sem si jih v kinematografih ogledal približno 400. Seveda jih gledam tudi na devedejih, vendar jih precej raje vidim na velikem platnu. Za katero so bili ne nazadnje narejeni.
Lahko med temi 400 filmi naštejete nekaj vam ljubih naslovov, ki jih bomo videli tudi letos na Liffu?
Brazilsko dramo Nekoč sem bila jaz, Veronika (Era Uma Vez Eu, Verônica) Marcela Gomesa. Film ni tako znan, kakor bi si zaslužil, čeprav je eden najboljših južnoameriških filmov tega desetletja. Film, ki se na podoben način posveča nenavadni ženski junakinji, je tudi Frances Ha režiserja Noaha Baumbacha. Na začetku leta sem si ga ogledal v Veliki Britaniji in me je resnično navdušil. Greta Gerwig je odlično odigrala svojo vlogo, film pa je nekaj posebnega tudi iz drugih vidikov. Resnična mojstrovina!
Pred nekaj tedni sem si na Dunaju ogledal Teater ubijanja (The Act of Killing), dokumentarec Joshue Oppenheimerja (in drugih), ki raziskuje genocid v Indoneziji v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in se ga loteva izjemno tvegano na več ravneh, vendar zelo uspešno. Je eden najbolj hvaljenih filmov tega desetletja in tokrat je glasna hvala v medijih upravičena.
Ne smem pozabiti tudi na film Jaz bi tudi Alekseja Balabanova, zadnji film ruskega odpadnika, ki je letos prezgodaj umrl. Lahko bi ga opisal kot parodijo Stalkerja Tarkovskega, vendar je film, prežet s črnim humorjem in zajedljivostjo, precej bliže knjigi, ki je navdihnila film Tarkovskega, in sicer Piknik na robu ceste bratov Strugacki.
Se vam zdi, da letošnji program dobro predstavlja svetovno filmsko ustvarjalnost?
Poleg novih filmov, ki po mojem mnenju dobro predstavljajo sedanjo ustvarjalnost, močno upam, da si bodo ljudje vzeli čas tudi za sekcijo Mladi in drzni, saj predstavlja veliko klasičnih filmov na 35-milimetrskem traku; od filma Nor na orožje (Gun Crazy) iz štiridesetih let do filma Zadeti in zmedeni (Dazed and Confused), ki je bil posnet v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Sam se bom v Ljubljani posvetil predvsem takim filmom, saj si jih je dandanes žal le redkokje še mogoče ogledati na celuloidnem traku.
V fokusu je letos novi avstrijski film. Se vam zdi, da lahko upravičeno govorimo o posebni estetiki, morda celo o novem valu?
V Avstriji snemajo dobre filme že več kot desetletje, njihovi dosežki so presenetljivi za tako majhno državo. Vendar je treba vedeti, da je Avstrija vedno pomembno vplivala na kinematografijo, zlasti z izseljenci, kot sta bila, denimo, Fritz Lang in Billy Wilder. Uspehi Hanekeja in Seidla so seveda poskrbeli za to, da je avstrijski film mednarodno uveljavljen, vendar ne bi smeli pozabiti na zelo bogato eksperimentalno dediščino Kubelke, Tscherkasskega, Schreinerja, Mattuschke in na zanimive mlade režiserje Johanna Lurfa, Siegfrieda Fruhaufa, Aarona Arensa in Bernda Oppla. Njihova dela niso tako znana kakor filmi Hanekeja in drugih, vendar si jih je vredno ogledati.
Na katero državo bi po vašem mnenju morali biti v prihodnje še posebej pozorni? Kje lahko pričakujemo naslednji velik preboj, podoben tistemu v romunski in grški kinematografiji izpred nekaj let?
Quebec sicer ni država, vendar so na seznamu mojih desetih najljubših filmov leta 2013 kar štirje filmi francoskokanadskih režiserjev. To so Vic in Flo sta zagledali medveda (Vic + Flo ont vu un ours) režiserja Denisa Côtéja, Diego Star režiserja Frédéricka Pelletierja, Tom na kmetiji (Tom à la ferme) v režiji Xavierja Dolana in ameriški izdelek Zaporniki (Prisoners), ki ga je posnel Denis Villeneuve. Režiserji iz tega dela sveta so zelo samozavestni in zanimivo bo spremljati, ali jim bo pozornost uspelo zadržati tudi v prihodnje ali pa se bo izkazalo, da je bil to samo kratkotrajen preblisk. Vic in Flo sta zagledali medveda si bo letos mogoče ogledati tudi na Liffu in ga toplo priporočam, vendar lahko prizori v drugem delu filma zlasti »občutljive« gledalce preveč pretresejo.
Zanimivi se mi zdijo tudi ruski filmi, saj trenutne politične razmere verjetno navdihujejo režiserje, da izražajo svoje radikalne poglede s filmskim jezikom.
Lani je na festivalu Liffe zmagal precej radikalen srbski film Klip režiserke Maje Miloš. Letos pripravljamo retrospektivo v sekciji Mladi in drzni, ogledali si bomo tudi nekaj novih, ki se ukvarjajo s podžanrom, imenovanim »teensploitation«. Ali lahko pričakujemo nova kinematografska in tematska odkritja na tem področju?
Kinematografijo že dolgo zanimajo sporne teme, povezane z najstniškim življenjem. Dokler bodo mladi režiserji hoteli izražati svoje ideje skozi te teme, lahko pričakujemo, da bodo snemali filme o njih. V Evropi in drugod je veliko mladinskih filmskih festivalov, ki spodbujajo ustvarjalnost zelo mladih filmskih ustvarjalcev. Pred nekaj leti sem bil član žirije na enem takšnih na severu Norveške in bil sem prijetno presenečen nad kakovostjo številnih predstavljenih izdelkov, saj so nekatere ustvarili režiserji, ki so še v najstniških letih. Med filmi, ki spadajo v podžanr »teensploitation«, mi je najljubša lanska ameriška komedija Projekt X (Project X), ki jo je pogumno režiral Britanec, akademik Nima Nourizadeh. Mnogi kritiki ga ne marajo, jaz pa vedno z veseljem stopim njegovemu filmu v bran.
Ste tudi filmski kritik. Kako bi opisali dogajanje na tem področju, v času, ko kritika in recenzije vse bolj izginjajo iz dnevnih časopisov in jih objavljajo le še v specializiranih filmskih revijah ali na spletu?
Internet je seveda izjemno močno vplival na filmsko kritiko. Še nikoli ni bilo tako lahko izraziti svojega mnenja in ga predstaviti toliko ljudem, a hkrati še nikoli ni bilo težje opravljati dela poklicnega filmskega kritika. Na splošno se je filmska kultura zelo demokratizirala, tudi zaradi uveljavitve angleščine kot globalnega jezika v zadnjih dvajsetih letih. To je pravzaprav dobro zaradi precej hitrejšega pretoka idej na spletnih straneh in družabnih omrežjih. Le kje bi bili brez twitterja?! Mimogrede, spremljajte me na @jigsawlounge.
Ste se zato tudi sami odločili za medmrežno »kritiziranje« in vzpostavili svojo filmsko spletno stran z recenzijami, intervjuji in članki o filmih?
Jigsaw Lounge je pravzaprav sestavni del širše spletne revije, ki sem jo skupaj s prijateljem začel urejati že leta 1999. Hoteli smo ustvariti prostor za moje filmske kritike, ko nisem imel dostopa do drugih tiskanih ali spletnih revij. Več let sem že pisal o nogometu, hkrati pa sem hotel napisati recenzijo prav vsakega filma, ki sem si ga ogledal, in spletna stran se je zdela primeren forum za takšno početje. Zdaj je na tej strani (www.jigsawlounge.co.uk) na voljo več tisoč filmskih recenzij, intervjujev, predstavitev in festivalskih poročil, med drugim tudi poročil s festivalov Liffe in Kino Otok v Izoli.
Kako pa financirate to svojo dejavnost?
S spletno stranjo nič ne zaslužimo, vendar tudi vzdrževanje strani ne stane prav veliko. Večino spletnih recenzij poskušam napisati kar sam, včasih pa na strani gostujejo tudi drugi. Jigsaw Lounge zdaj deluje predvsem kot arhiv tega, kar sem nekoč napisal. Zadnjih pet let si kruh služim s pisanjem za druge revije, kot je Hollywood Reporter.
Kakšna je torej po vašem prihodnost filmske kritike?
Mislim, da imamo še vedno na voljo veliko tiskanih filmskih revij, pa tudi v številnih resnih časopisih je mogoče prebrati premišljene članke o filmu, vendar je jasno, da so se elektronski mediji dokončno uveljavili. Žal je tako! Če sem odkrit, moram priznati, da sem še vedno precej staromoden glede teh stvari. Lahko bi se reklo, da sem ludist.
