Tiskane izdaje
V trenutku, ko se na otvoritveni slovesnosti zimskih olimpijskih iger v Sočiju ena od petih velikih snežink ni hotela spremeniti v olimpijski krog, s čemer je ljubko opomnila, da so šele napake potrditev popolnosti, sem se v mislih vrnila v Peking leta 2008.
Ustvarjalci pekinške olimpijske pravljice si niso dovolili takšnega spodrsljaja. Vse so prekrili z visokotehnološkim plejbek posnetkom. Ko so se, denimo, 8. avgusta ponoči v okviru televizijskega prenosa odprtja iger na nebu od Trga nebeškega miru do veličastnega stadiona Ptičje gnezdo pojavili velikanski odtisi stopal, ki naj bi bili narejeni z mojstrskim ognjemetom, smo v resnici gledali računalniško-grafično montažo, dolgo natančno 55 sekund, ki jo je vodja skupine za vizualne učinke Gao Xiaolong ustvarjal leto dni, nato pa jo v pravem trenutku vdelal v celotno sliko bleščeče slovesnosti. Milijardam televizijskih gledalcev po vsem svetu ni niti za hip dovolil, da bi podvomili o popolnosti olimpijske predstave. Tudi Rusi so za globalno občinstvo pravo sliko neubogljive snežinke hitro nadomestili s televizijskim posnetkom generalke in tudi tokrat je bilo vse videti popolno.
To, kar neposredno povezuje Peking in Soči, je prav ta silovita želja po tem, da se s popolnimi olimpijskimi igrami pokaže, kam na geopolitičnem zemljevidu sodita ti dve veliki državi, dve bleščeči civilizaciji v današnji kulturi in dve svetovni sili na skupnem gospodarskem prizorišču. Športni spektakel je bil za njiju veliko več od tekmovanja. Še najbolj je bil podoben zrelostnemu izpitu, ki so ga Kitajci takrat, Rusi pa zdaj sebi postavili kot dopolnitev identitete, ki se je malce izgubila v prejšnjem stoletju tragičnih nemirov in ki je še vedno nesorazmerno upoštevana znotraj njihovih meja in na svetovnem prizorišču.
Romantične sanje
Čeprav sta bili otvoritveni slovesnosti olimpijskih iger po slogu zelo različni – kitajska je bilo vsa v ravnih vrstah in podkrepljena z močjo deset tisoč vojakov z veličastnimi bobni, ruska pa je bila poetično-patetična z baletnimi prizori iz Vojne in miru ter veliko veličastne klasične glasbe –, je med Pekingom in Sočijem veliko podobnosti. Obe mesti in oba naroda so izrabili priložnost, da svoje sanje odsanjajo v najlepših barvah in jih simbolično položijo v otroško srce – v Ptičjem gnezdu je bila to ljubka deklica, ki je s sanjskim glasom odpela Odo domovini (resda tudi tokrat na plejbek in z glasom, ki so si ga izposodili od druge deklice z boljšim posluhom, ki pa ni bila tako ljubka), na stadionu Fisht pa deklica, ki je na otroškem zmaju v nedolžnih sanjah preletela vso Rusijo.
Kitajci in Rusi so podobno odprli športne igre: svet so spomnili na čase, ko so bili veliki in močni, ko so osvajali nove svetove in odkrivali daljne celine. In povsem enako so čutili, da niso deležni razumevanja zahodnega sveta, ki je – vsaj tako se jim je zdelo – komaj čakal na to, da bi šlo nekaj narobe in da bi lahko sprejeli končno ugotovitev, da avtokracija ni dorasla demokraciji in da je bilo vse to v Pekingu Potemkinova, ne pa olimpijska vas, tako kot je tisto v Sočiju Putinkinova izmišljotina, ne pa realna slika današnje Rusije.
Popolnoma enako ogrožene so se Kitajci leta 2008 in Rusi leta 2014 počutili zaradi lastnih teroristov in podobno so bili zaradi tega ujeti med potrebo po tem, da igre potekajo v popolni varnosti, in očitki, da so si grožnje z bombami zaslužili s trdo politiko in omejevanjem manjšinskih svoboščin. In povsem enako sta oblasti v Pekingu in v Sočiju odredili »območja protestov«, pri tem pa pazili, da ni nihče dobil dovoljenja, da bi jih izkoristil, kajti olimpijske igre, pa naj bodo zimske ali poletne, morajo biti posvečene samo preštevanju kolajn in proslavljanju splošnega uspeha.
Tudi v športnem delu so imeli Kitajci in Rusi dovolj razlogov za medsebojno razumevanje. Podobno kot je kitajski tekač čez ovire Liu Xiang, od katerega so pričakovali zlato kolajno, zastokal že na startu in odskakljal na eni nogi – na drugi mu je počila ahilova tetiva, tako so ruske hokejiste, o katerih je prevladovalo prepričanje, da bodo gotovo ostali v boju za kolajno, v četrtfinalu porazili Finci.
Okrepljena samozavest
A Soči ima kljub vsemu nekaj, česar Peking ni imel. Vanesso Mae. To je bila prava uresničitev sanj »nore stare ženske«, kot je samo sebe poimenovala 35-letna violinistka, potem ko je na veleslalomu prepričljivo zasedla zadnje mesto, 50 sekund za Tino Maze in 11 sekund za Kitajko, ki je bila predzadnja oziroma 66. Kritiki so znova polemizirali o tem, da je bil njen nastop na stezi, rezervirani za vrhunske športnike, večji korak nazaj za žensko smučanje kakor korak naprej za razigrano glasbenico, vendar je Vanessa Mae pod tajvansko zastavo športnim bojem vrnila tisto, na kar so na olimpijskih igrah že zdavnaj pozabili: radost zaradi same udeležbe. Na koncu sem se v pričakovanju zaključne slovesnosti v Sočiju domislila še ene morebitne podobnosti s Pekingom. Kitajska po olimpijskih igrah ni postala demokratična država, pa tudi ne bolj svobodna družba, si je pa pridobila samozavest, s katero zdaj bolj enakopravno stoji ob drugih svetovnih silah, in to ne le na športnih igriščih. Opazovala je, kako so igre leta 2010 organizirali v Vancouvru in leta 2012 v Londonu, in po vsem tem si je lahko prišepnila: »Tega smo sposobni tudi mi. Vsaj enako dobro kot razvite države.« Morda celo bolje.
