Tiskane izdaje
Lani so centri za socialno delo po Sloveniji iz različnih vzrokov odvzeli skupaj 86 otrok in jih zaupali v varstvo in vzgojo drugim ljudem, na podlagi presoje, da je ta skrajni ukrep v največjo korist otroka. Številne otroke namestijo v rejniške družine, po podatkih iz preteklih let pa je rejništvo v povprečju trajalo dobrih sedem let, pri čemer se je domov vrnilo v povprečju zgolj okoli pet odstotkov otrok.
Vzroki za lanske odvzeme otrok so bili različni: od družinskega nasilja, zanemarjanja do različnih težav staršev, zaradi katerih niso sposobni skrbeti za otroke oziroma so opustili starševsko skrb. Nekateri primeri so bili javno zelo odmevni, pri čemer so navadno na tnalu centri za socialno delo. Ker je odvzem otroka tako skrajen ukrep, se pogosto ugiba, ali je bil res potreben, pod drobnogledom so okoliščine in način odvzema, če se starši pritožijo, se vključi tudi socialna inšpekcija.
»Dokler pa starši ne posežejo po pravnih sredstvih, te pristojnosti nimamo,« je povedal Peter Stefanoski, inšpektor za socialne zadeve na Inšpektoratu RS za delo. »Nato pregledamo predvsem, ali je center pred izvršitvijo odločbe staršem res ponudil vse možnosti, da bi se izboljšale razmere v družini. Za uspeh centra se namreč šteje dejstvo, da ne odvzame otroka, ampak da prepreči sporno ravnanje z otroki na druge načine, kot so svetovanja, terapije, delavnice ipd.«
Odvzemi potekajo po natančno določenem protokolu, pri katerem (skorajda) ni odstopanj, je potrdil Stefanoski. »To so težke situacije, kljub protokolu je vsako treba obravnavati individualno: v družinah, kjer starši ali vsaj eden od njih uvidi, da je začasen umik otroka v bolj varno okolje v njegovo korist, je seveda normalno, da se ob odhodu poslovijo drug od drugega. Če pa obstaja zgolj verjetnost, da bi bil ob odvzemu v nevarnosti kdo od vpletenih, potem se mora odvzem izpeljati tako, da se to tveganje čim bolj omeji,« je pogost očitek, da socialna služba dobesedno ugrablja otroke, komentiral socialni inšpektor.
Začasnost,
Ko se odloča, kam se bo začasno namestilo otroka, socialna služba upošteva predvsem dva kriterija: kakšne so razvojne potrebe otroka – majhnih otrok načeloma ne nameščajo v krizne centre ali zavode, saj v ranem obdobju potrebujejo enega človeka, ki skrbi zanje –, drugi kriterij pa je ocena, koliko časa bi utegnil začasni ukrep trajati. Če se oceni, da bo to dlje kot mesec dni, otroke ponavadi namestijo v rejniške družine, otroci od 15. leta starosti pa se običajno najraje odločajo za namestitev v posameznih kriznih centrih.
»Starost petnajst let je nekako tista zakonska meja, po kateri se otroka ne more več siliti v situacijo, ki si je ne želi,« je pojasnil socialni inšpektor. Koliko se v teh postopkih sicer upošteva mnenje otroka, mlajšega od 15 let, na primer, da bi se rad vrnil v družino ali da se vanjo ne želi vrniti, je znova odvisno od primera do primera. »Socialna vloga družine je v tem, da se otrok čim prej nauči samostojnosti in lahko živi brez nje, je pa jasno, da otrokove želje ne bomo nujno tudi izpolnili. To lahko storimo šele, ko se prepričamo, da ni več okoliščin, zaradi katerih bi bil lahko spet ogrožen.«
Po podatkih iz preteklih let je rejništvo v povprečju trajalo razmeroma dolgo, dobrih sedem let, pri čemer se je pogosto končalo zaradi otrokove polnoletnosti, zaposlitve ali drugih razlogov ali zaradi vrnitve otroka v matično družino. Najbolj sveži podatki so iz leta 2012, ko je bilo pri rejnikih 770 otrok, 39 otrok od skupaj 170 zaključenih rejništev v tem letu pa so vrnili staršem. Novembra lani pa je bilo v rejništvu 1011 otrok oziroma oseb, od tega 261 v rejniških družinah sorodnikov, do konca leta so centri izvedli skupaj 86 odvzemov.
Kot so povedali na MDDSZ, je trajanje posameznega rejniškega razmerja odvisno od koristi otroka, ki jih je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej, in to je naloga centrov za socialno delo. Ti morajo ustrezno poskrbeti za posameznega otroka, ki je nameščen v rejništvo; med rejniki, ki imajo dovoljenje, morajo izbrati tisto rejniško družino, ki ustreza potrebam otroka, včasih jih namestijo tudi k sorodnikom, zlasti če so bili ti že prej vsaj delno vključeni v skrb za otroka, če jim to omogoča njihovo psihofizično stanje ali če niso s starši v prevelikem konfliktu oziroma ne stanujejo v neposredni bližini.
Nadzor otrok in sodelovanje s starši
Socialna služba mora po odvzemu sestaviti individualno projektno skupino (IPS), katere naloge so načrtovanje ustreznega ravnanja z otrokom, strokovna obravnava ter neposredno spremljanje otroka v rejniški družini – zlasti v začetku so ti obiski zelo pogosti. V ta namen je treba za vsakega otroka pripraviti načrt, prilagojen starosti oziroma stopnji njegovega razvoja ter potrebam z opredeljenimi cilji, ki se po potrebi dopolnjujejo in spreminjajo. Pri tem je seveda zaželeno sodelovanje staršev. »Na tej podlagi se namreč med drugim ugotavlja, ali se lahko otroka že vrne v družino: strokovni tim ugotavlja, koliko so se starši pripravljeni prilagoditi oziroma ali so se razmere že izboljšale,« je pojasnil Stefanoski.
V času, ko so otroci pri rejnikih, je treba urediti stike s starši oziroma se dogovoriti o njih. »Cilj je, da se ti čim prej uredijo in je otroku ves čas jasno, kdo so njegovi starši, kdo pa rejniki. Tisti, ki rejnikov nimajo za konkurenco, lahko zelo lepo sodelujejo in ostanejo v stikih tudi po vrnitvi otrok v matično družino, žal pa pogosto ni tako idealno. Vsekakor se dela na tem, da otrok ne bi začel razmišljati oziroma se sam odločati, s kom bi raje bil.« Če se starši in center dogovorijo o stikih, rejnik nima pri tem nobene vloge oziroma vpliva; je namreč zgolj sodelavec centra in izpolnjuje njegove naloge. »Če pa se center ne strinja s stiki, ki jih zahtevajo starši – pogostost in druge zahteve –, lahko zaprosi, da te odredi sodišče. Do takrat velja, da drži tisto, kar reče CSD, in to vse, dokler sodišče ne odloči drugače.« Se pa, kot je dejal Stefanoski, prvi stiki, ki so pod nadzorom in bolj redki, največkrat hitro sprostijo – tukaj je spet vse odvisno od staršev.
Za vrnitev otroka podobno kot za odvzem
Poleg tega je center za socialno delo zakonsko zavezan, da si po oddaji otroka v rejništvo prizadeva odpraviti vzroke, zaradi katerih je bil otrok oddan v rejništvo, oziroma zagotoviti vso potrebno (strokovno) pomoč staršem. Pri odločanju o vrnitvi otrok je postopek enak kot pri odvzemu. »V tem primeru se namreč v okviru presoje koristi otroka ugotavlja tudi sposobnost staršev za prevzem vzgoje in varstva otroka ter zagotavlja postopen prehod v matično družino,« pojasnjujejo na ministrstvu.
A podatki (glej tabelo) kažejo, da se v matične družine vrne dokaj nizek odstotek otrok. Stefanoski pojasnjuje: »V 60., 70. letih prejšnjega stoletja so, na primer, v skupni državi izvedli veliko odvzemov otrok, a se jih je tudi precej vrnilo domov. Najprej so namreč otroka umaknili iz družine in nato ponudili pomoč staršem, danes pa se pred odvzemom poskuša storiti in ponuditi vse, kar je mogoče, da bi se le opolnomočilo starše in odvzem ne bi bil potreben. Ko se torej ta zgodi, žal pogosto ni velikega upanja, da se bo kaj izboljšalo, če za to že prej ni bilo zanimanja. A čudeži se vseeno dogajajo.«
Če se strne vse, v kar je socialna služba vpeta od trenutka, ko zaradi (ne)anonimne prijave vzame pod drobnogled družino – zbiranje informacij od vseh vpletenih služb (policija, zdravstvo, izobraževalne institucije …) in članov družine, strokovna pomoč, priprava poročil in mnenj, in če se zgodi odvzem, namestitev v rejniško družino, nadzor otrok in rejnikov, urejanje stikov, pomoč in sodelovanje s starši –, je jasno, da že ukvarjanje z eno samo družino zahteva ogromno dela, rezultat pa ni vedno najbolj navdušujoč: odnosi med socialnimi delavci in družino so namreč ponavadi hladni, če že ne konfliktni, kar utegne še dodatno ovirati dobro sodelovanje.
Odslej družinska sodišča?
Številna vodstva centrov za socialno delo in strokovni delavci zlasti zadnja leta pozivajo, da bi o ukrepih za zaščito otrok, kamor sodijo tudi odvzemi, v prihodnje odločala sodišča, ker da so ti ob vseh nalogah, ki jih morajo socialne službe opravljati, velik strokovni in časovni zalogaj. To, da sme CSD odvzeti otroka staršem in ga dati v varstvo in vzgojo v rejniško družino ali zavod, ima sicer pravno podlago v zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih že od leta 1976, a ministrstvo in strokovni delavci si prizadevajo, da bi v prihodnje o nekaterih dejanjih, tudi na primer o odvzemu otroka, namesto CSD odločala družinska sodišča, kar je predvideval že družinski zakonik leta 2010, ki pa je pred dvema letoma padel na referendumu.
A kot so ravno pred kratkim napovedali, bo eden ključnih projektov ministrstva v tem letu prav priprava družinskega zakonika, katerega osnovni cilj bo ščititi interese otrok v družinskih razmerjih, hkrati pa naj bi izpeljali še reorganizacijo centrov za socialno delo, s čimer želijo doseči, da bo njihova strokovna pomoč na visoki ravni, hitra, celovita in učinkovita.
S tem, da bi odločbe o ukrepih za zaščito otroka prenesli na sodišča, se socialni inšpektor Peter Stefanoski niti ne strinja. »Sodišča presojajo zgolj na podlagi zakonov, kar utegne biti v situacijah, kot so družinska razmerja, precej nerodno. V teh primerih gre za strokovna mnenja, izkušnje, sklepe, na podlagi informacij in dejstev, ki jih zbirajo strokovni delavci. Poleg tega jim zakonodaja omogoča, da kadar se ne čutijo dovolj kompetentne, zaprosijo za pomoč sodnega izvedenca. A po mojem mnenju je večina socialnih delavcev strokovno dovolj usposobljena tudi za težje primere. In pogosto se izkaže, da v majhnih centrih pri postopkih nastaja manj napak kot v večjih, saj imajo omejen kader, zaradi česar so vsi vpeti v večino zadev, imajo širino, poleg tega pa tudi veliko več informacij, saj v majhnih krajih dobesedno živijo z ljudmi in bolje poznajo tamkajšnje razmere. Menim, da stroga specializacija kadra ni najbolj modra, saj potem vsak obvlada le ozek segment in na situacijo težko gleda celostno.«
