Tiskane izdaje
Njene uspešnice niso niti najmanj podobne šansonom Carle Bruni, soproge prejšnjega francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja, njen odrski nastop pa prav z ničimer ne spominja na razgaljeno kostumografijo Angélice Rivere, ki bo čez kakšen dan zaplula v zakonske vode z mehiškim predsednikom Enriquejem Peñom Nietom. Peng Liyuan bi kot pevko lažje primerjali s severnokorejsko prvo damo Ri Sol Ju; ta je pozornost mladega vodje Kim Džong Una pritegnila med neko prireditvijo. Po odprtosti, preprostosti in dostopnosti pa ji je še najbliže ameriška Michell Obama.
Kdo nam žanje
Kljub globokemu nezaupanju do žena voditeljev, ki se ponašajo z močno osebnostjo in neodvisno kariero – rodilo se je iz izkušnje z Mao Zedongovo igralko, koreografinjo in odločno političarko Jiang Qing –, Kitajci vendarle pričakujejo, da bo Peng Liyuan prispevala nekoliko človekoljubja v življenje njihovega vodstva. Morda se bo manj pojavljala na odrskih deskah in na televiziji, verjetno pa se bo še naprej ukvarjala s človekoljubnim delom; nesebično se mu posveča že kar nekaj časa. Po svoje ljudje bolj pričakujejo to, da bo njena navzočnost prinesla spremembo v splošnem vzdušju v Zhongnanhaiju (rezidenci najvišjih voditeljev), kot da bo njen mož reformiral sedanji partijski sistem.
Peng Liyuan bo svoj petdeseti rojstni dan 20. novembra že proslavljala kot žena generalnega sekretarja CK KPK in morda si bo ob tej priložnosti nadela vojaško uniformo z epoletami generalmajorja civilnega reda, kar je čin, ki ga podelijo uglednim kulturnim delavcem v vrstah Narodnoosvobodilne vojske (NOV). Kitajska vojska namreč niso zgolj oborožene sile, temveč zajema tudi široko pahljačo umetnikov in ustvarjalcev, katerih orožje so pesmi, ples, književno pero ali slikarski čopič. Popolnoma naravno je, da je na repertoarju Peng Liyuan veliko pesmi, posvečenih »ljubljeni vojski« in »nam tako ljubi partiji«. Ne glede na očitno propagando, kot je tista v pesmi: »kdo nam žanje zreli ječmen – ljubljena armada, draga partija, kdo nam daje čisto perilo – ljubljena armada, draga partija«, pa je treba priznati, da ima nova prva dama čudovit sopran in prepeva v resnici lepe melodije, izvirajoče iz folklorne tradicije različnih kitajskih območij.
Zmenek v vojaških hlačah
Medtem ko sta se Peng Liyuan in Xi Jinping »dogovarjala glede ljubezni«, kot se na Kitajskem imenuje tisti stari običaj, ko se par spoznava s pomočjo prijateljev, nato pa se postopoma zbližuje, ne da bi pri tem imela kaj dosti neposrednih stikov, je njen oče, uslužbenec nižjega ranga v Shandongu, odločno nasprotoval temu, da bi se njegova hči poročila z visokim partijskim funkcionarjem.
Xi je bil takrat namestnik župana Xiamena v pokrajini Fujian in je za seboj že imel propadli zakon s Ke Lingling, elegantno hčerjo kitajskega veleposlanika v Londonu, s katero sta se ločila že po treh letih skupnega življenja. Začutil je nezaupanje bodočega tasta, zato mu je mirno pojasnil: »Tudi moj oče je kmečkega rodu, preprost in dostopen človek,« je opisal svojega očeta Xi Zhongxuna, enega od ustanoviteljev kitajske Rdeče armade in Mao Zedongovega tesnega soborca, v osemdesetih letih pa enega najbližjih sodelavcev Deng Xiaopinga. »Vsi v naši družini se poročajo z otroki iz ljudstva.«
Do takrat je Liyuan že preizkusila svojega bodočega moža, in to tako, da je na njuno prvo srečanje prišla v najgrših vojaških hlačah. Hotela je videti, ali bo zanj pomembno to, kako je videti, ali to, kar ima v glavi in srcu. Bila je presenečena, ko je videla, da si je tudi Xi nadel skromno obleko. Ko jo je nato, namesto da bi ji postavljal običajna vprašanja, ki so ji bila neskončno zoprna (kaj je zdaj moderno ali koliko honorarja dobiš za en nastop), vprašal, koliko slogov petja takšnih pesmi obstaja, se ji je v hipu priljubil.
Potem ko sta se 1. septembra 1987 poročila, je Xi Jinping Liyuan priznal, da je že po 40 minutah poznanstva vedel, da je ženska njegovega življenja. »On je najboljši človek na svetu!« je dejala ob neki priložnosti in poudarila, da je prepričana, da je Xi v očeh vseh žena zgled idealnega moža. In ni ji bilo težko, je pripovedovala, da mu je z lastnimi rokami sešila odejo, ko je delal v Fujianu, ker na kitajskem jugu nimajo gretja, pozimi pa je tudi tam včasih zelo mrzlo. »Tam si je lahko kupil samo nekakšno kratko odejo,« je pripovedovala, »Jinping pa je visok, zato ga je ves čas zeblo v prste na nogah.« In ravno ko je bila odeja končana, je imela koncert na severu države, tako da je z velikim svežnjem v naročju potovala z vlakom na sever in nato znova na jug, pri tem pa poslušala pogovore potnikov v kupeju. »Ta ženska je podobna Peng Liyuan,« je dejal eden od potnikov. »Oh, ti se šališ! Menda Peng Liyuan ne bi z odejo v naročju potovala na koncert?!«
Hči na Harvardu
Govorilo se je, da si je bil Xi Jinping prav v času, ko je bil v Fujianu, blizu z neko televizijsko voditeljico, a so govorice kaj kmalu zamrle. Peng Liyuan je prepričala javnost, da niti v sanjah ne bi mogla narediti takšne kariere – dosegla pa je status državne umetnice prvega reda, profesorsko mesto na dveh glasbenih akademijah in še vrsto drugih zvenečih naslovov –, če ne bi živela v srečnem zakonu.
»Želela sem si sina, Jinping pa je upal, da bova dobila hčerko,« je pripovedovala Peng Liyuan. »In na koncu se je izpolnila njegova želja. Najina hči je ne le zelo podobna očetu, temveč sta si z njim tudi zelo blizu.« Edinko Mingze starša ljubkovalno kličeta Muzi. In čeprav v kitajskih medijih poudarjajo, da je odraščala »kot otroci v vseh normalnih družinah«, se ve, da pod drugim imenom študira na Harvardu.
Odkar je Xi Jinping leta 2007 postal član stalnega komiteja politbiroja in odkar je postalo jasno, da bo prevzel najvišjo funkcijo v državi, je Peng Liyuan zmanjšala število estradnih nastopov in se bolj posvetila otrokom z virusom HIV in aidsom. Najpogosteje so to otroci, katerih starši so bili okuženi, sirote, odrinjene na rob družbe in brez vsakršne perspektive za prihodnost. Bo Liyuan svojemu možu navdih za vizijo o pravičnejši družbi? Ga bo popeljala s seboj, da bo videl otroke, ki jih celo sirotišnice nočejo sprejeti? Bo Kitajska s takšno prvo damo postala vsaj malce drugačna? Peng Liyuan bi se ob vseh teh vprašanjih nasmehnila in zapela svojo pesem: »Imam eno ljubezen ...« Za domovino? Za generalnega sekretarja? Od generalice z ljubeznijo.
