Pismo iz Pekinga: Kako je Phunwang spoznal Mesec

»Hvaležen sem tistim, zaradi katerih sem 18 let prebil v zaporu.« S tem stavkom me je presenetil Phuntsog Wangyal, ko sem ga septembra 1998 obiskala v njegovem stanovanju v središču Pekinga. »Celica je bila tri korake široka in sedem korakov dolga, tako da sem bil v tem prostoru ves čas osredotočen na svojo teorijo.«

Opozoril me je, da ne želi govoriti o politiki, saj se je očitno zavedal, da me bodo prav v to smer potegnile njegove fotografije v družbi z Mao Zedongom in dalajlamo, namesto tega pa mi je ta, takrat zelo postaven Tibetanec potrpežljivo tolmačil zemljevid, ki ga je narisal v zaporu in ki dokazuje, da na Mesecu obstaja voda, posledično pa tudi življenje.

Ko je Phuntsog Wangyal 30. marca letos v 92. letu preminil, ga je večina časopisnih osmrtnic pospremila tako, da je njegovemu imenu dodala atribut »tibetanski komunist«. Z živim spominom na Phunwanga, kot se njegovo ime izgovarja v kitajskem jeziku, se čutim dolžna pojasniti: to je bil mož v večnem iskanju skupne identitete, ki bi pripomogla k spravi med Hani (večinskim narodom, ki sestavlja 93 odstotkov kitajskega prebivalstva) in Tibetanci (ki jih je danes okoli 6,5 milijona). Iskal je filozofsko opredelitev nacionalnega obstoja, ki bi vsakomur dovoljevala, da ostane to, kar je, hkrati pa vsem skupaj širila prostor, da postanejo nekaj novega. In morda je zato v komunizmu prepoznal univerzalizem ter tako že v štiridesetih letih prejšnjega stoletja – torej veliko prej, preden je prišel na oblast Mao – ustanovil tibetansko Komunistično partijo. V njej je hotel združiti napredno tibetansko mladino in plemstvo, nato pa Tibet hkrati osvoboditi vladavine Kuomintanga (Čankajškove Nacionalistične stranke) in dalajlamove teokracije.

Phunwang je imel takrat komaj dvajset let. Phunwang, ki je bil vedno pionir in pogosto na meji med genijem in norcem, je dajal od začetka do konca vedeti, da je revolucionar navadno disident, in to tako v politiki kot v znanosti.

»Vesolje deluje kot letni časi,« mi je pojasnjeval. »Vsako obdobje začne v trenutku, ko doseže svoj vrhunec, preobrazbo v svoje nasprotje, ki ves ta čas že obstaja nekje na drugi strani univerzuma.« V zaporu je risal črte, ki so sledile procesom vesoljskih sprememb, in tako prišel do ugotovitve, da je, tako kot je Zemlja iz planeta, popolnoma prekritega z vodo, postala planet z veliko kopensko maso, tudi Mesec sredi popolnoma kopenske mase v nekem trenutku dobil tudi vodne površine. »To sem vedel kakšnih 30 let pred Američani,« mi je pojasnjeval brez kančka nadutosti. »In do te ugotovitve sem prišel brez teleskopa. Zgolj z dialektiko.«

Njegova knjiga Na Mesecu obstaja voda je bila objavljena šele leta 1994, in to skorajda v istem času, ko je Nasa objavila svoje odkritje, češ da je na temni strani Meseca v kraterju, katerega površina je 50 kvadratnih kilometrov, zamrznjeno jezero. »Lahko bi vprašali mene, namesto da so porabili 750 milijonov dolarjev za vse te raziskave,« se je smejal Tibetanec. »Dialektika je ključ, ki odpira vsa vrata. Samo uporabiti ga je treba.«

Malo je ljudi, ki so name med mojim bivanjem na Kitajskem naredili tak vtis, kot ga je v vseh ozirih naredil Phunwang. Popolnoma vseeno mi je bilo, o čem mi je pripovedoval, saj sta vsak njegov izraz in vsak njegov gib potrjevala superiorno integriteto človeka, ki natančno ve, kaj je po svojem rojstvu in kulturološki opredelitvi, kdo je v svoji glavi in po svoji ideološki opredelitvi, pa tudi v kakšni družbi si želi živeti kot svoboden posameznik, ki opazuje Mesec z dialektično logiko.

Potem ko je ustanovil Komunistično partijo v svojem rojstnem mestu Khamu, ki sodi zdaj v provinco Sečuan, je zanetil upor proti Kuomintangu. Ko se »kashag«, tibetanski ministrski svet, ni hotel vključiti v njegov boj za neodvisnost, saj so bili njegovi člani prepričani, da bo za Tibet najbolje, da si Japonska pokori Kitajsko, pač v upanju, da bodo kolonizatorji himalajsko območje pustili pri miru vsaj po budistični liniji, se je Phunwang obrnil na indijske, nato pa tudi na svetovne komuniste. V prihodu Maove vojske na »streho sveta« ni videl nevarnosti, temveč obljubo, da bo revščino nadomestila gradnja, nacionalizem in klerikalizem pa bosta morala odstopiti prostor etnični enakopravnosti in družbeni pravičnosti.

Ko ga je takratni poveljnik kitajske 18. armade Deng Xiaoping leta 1950 povabil v Chongqing na sestanek v zvezi s pripravljanjem prihoda kitajske vojske na Tibet, je Phunwangovo letalo naletelo na neurje in on je, ne da bi slutil, za kakšno simboliko gre, bruhal v svojo kapo z rdečo peterokrako zvezdo. A je nato minilo še osem let, da se je uresničila prerokba iz letala. Leta 1956 je bil še prevajalec 19-letnega dalajlame, ko se je ta sestal z Maom. Kitajskim voditeljem se je že takrat zdelo nenavadno, da je tibetanski ljudski odposlanec v narodni skupščini s celim telesom legel s trebuhom na tla pred dalajlamo, kot to počnejo lamaistični verniki. Phunwang je ostal ne le Tibetanec, ampak tudi lamaist. Za komuniste v Pekingu je bila to izdaja. Po v krvi zadušeni tibetanski vstaji leta 1959 so Phunwanga aretirali zaradi njegovih odkritih pomislekov do politike »velikega skoka naprej«, pa tudi zaradi kritik na račun etnične diskriminacije. Naslednjih 18 let je preživel v samici pekinškega zapora Qingcheng. Ves ta čas je proučeval Mesec, ki ga iz svoje celice brez oken ni mogel videti.

Tik pred smrtjo je v Hongkong skrivaj poslal 432 strani dolg rokopis z naslovom Dolga pot do enakosti in skupnosti. V tej politični oporoki, kot jo je poimenoval, partijski vrh opozarja, da lahko edino vrnitev dalajlame na Tibet vodi do sprave in odpravljanja nezadovoljstva, ki se je med Tibetanci tako zelo razširilo, da se jih je v zadnjih štirih letih okoli 130 javno zažgalo. S tem so pozornost sveta usmerili na svoje trpljenje in neuspešen boj za kulturni in etnični obstoj.

Istega dne, ko je Phuntsog Wangyal preminil, je dalajlama molil za njegovo »dobro reinkarnacijo« in napisal čustven nekrolog. »Vedno sem užival v njegovi družbi in upal sem, da se bova ponovno srečala. Ni nama bilo usojeno.«

Pa vendar obstaja med Phunwangom in dalajlamo nekaj, kar ju povezuje: prvi je izgubil svobodo, a je osvojil Mesec, drugi je izgubil Tibet, nato pa osvojil svet. Oba pa sta živela za svobodni Tibet, za katerega ni nujno, da je neodvisna država. Za Tibet, ki je samo tisto, kar je, ne da bi ga kdo spreminjal v nekaj, kar noče in tudi ne more biti.