Harmonika velikanka: štirimetrski frajtonarski simbol v Prilozju

Martin Težak je svetovni prvak, 36-letnik iz Slamne vasi v Beli krajini. Pa hkrati porojevalec Festivala harmonike, sopoimenovanega V deželi harmonik. Prvič so ga pripravili predlani v Mirni Peči, v spomin na Lojzeta Slaka, od lani je v domačih krajih, v Prilozju, ni daleč od Metlike. Tridnevno čaščenje harmonike lahko še danes ujamete za rep.

Festival harmonike v Prilozju ima paleto opornih točk, kulinarična ponudba, zabaviščni svet, kjer se bo otročadi godilo, ne toliko godlo, danes še niste zamudili festivalskega večera, koncerta Fantov s Praprot­na, vedno je zgodovinsko obarvan, spominjaje se kakega godca, tokrat Slaka. Pa glasbeno-obrtni sejem in revijalna družabna olimpijada. Težak intonira predvsem prvenstvo Melodyada, igre melodij, izbirno, letos promocijsko (z zgolj diatoničnim godenjem) tekmovanje za Accordion Olympics, harmonikarsko olimpijado. To bodo predtekmovalno vkup spravljali v šestih državah, Hrvaški, Srbiji, Italiji, Avstriji, Nemčiji, šesto uganite, kajne, olimpijski veledogodek bo leta 2016.

Zelo razgledani ločimo frajtonarsko in klavirsko harmoniko, pa, pove Težak, to ni vse, na olimpijadi se bo godlo s tema dvema, pa še s kromatično, ustno, to so orglice, in organettom. Olimpijada bo premierna, »moj cilj je promovirati Slovenijo kot deželo z največ harmonikarji na število prebivalcev in velikost ozemlja.

Absolutni svetovni prvak z diatonično harmoniko leta 2010 igra od osmega leta, je samouk, leto pred Martinovim štetjem je njegov oče Anton kupil harmoniko, »mi že zelo zgodaj začel tipke kazati, jaz pa kmalu igrati«.

Martin ima svojo šolo harmonike, »poučujem od leta 1997«, podjeten je v glasbeno-umetnostnem razvoju. »Ukvarjam se z razvojem harmonike, možnosti igranja. Po mojih smernicah so izdelali diatonično harmoniko, ki omogoča popolnejše igranje.« Izsledke preverja z igranjem v skupini s svojimi učenci, Maestro For Te.

Velesimbol

Unikatnost tridnevnega festivala, ki gleda tudi v svet, je predstavljanje Slovenije kot dežele harmonike in si zasluži razpoznavni znak. In tu si je Težak postavil težak projekt. Pred tremi meseci si je zamislil harmoniko velikanko.

»Računali smo, da jo bomo hitro naredili, najbolj smo tuhtali, kako, iz česa naj bo.« Karton, kovina, les?

Ja, tri dni pred festivalom so še vedno finese dodajali: »Konstrukcija je iz železa, večina, če tako rečemo, ohišja je iz lesa, vezane plošče, pa blago je tudi, za mehovje seveda. Pa plastika, umetne mase.«

Pa saj veste, če ne, vam izdam, na frajtonarici poznamo diskantno in basno stran. Če se vam igranje inštrumenta zdi prehud izziv, vas potolažim, da gre pri vsem skupaj za to, da s tipkami odpiramo pretok zraka iz meha, ki je med tipkovnicama.

Nazaj k izdelavi: »Glavni je bil Anton Butala,« orodjar, brat Martinove žene Silvije, »ki je velikanko skiciral, pripravil material, švasal, brusil, daleč največje delo, 85 odstotkov, je on opravil.« Za leseni del umetnine pa je poskrbel mojster Jani Guštin. Na prvi pogled ogromnici v primeri z originalnimi liliputankami ne manjka nič, tako verno je izdelana, znotraj pa, »ohoho, koliko delcev ima prava harmonika«. Martin mi nekako med govorjenimi vrsticami namiguje, da bo ta velika nekoč igrala ... Pa saj je že letos, na poseben način.

Tri mesece tuhtanja, predelav, popravkov, izboljšav, kaj je zraslo? Inštrument, dolg skoraj pet, visok tri metre in pol, če bi ga lahko gor spravili, pa bi tehtnica pokazala približno 450 kilogramov. Harmonika velikanka, po potrebi osvetljena, je bila zamišljena kot vstop v festival, skoznjo je gost padel naravnost v pogostitveni šotor.

Ta glavni, 31-letni Anton: »Sestavili smo jo na prizorišču, tja odpeljali po kosih. Izdelava zame ni bila zahtevna, ker rad delam te stvari. Imam veliko svojega dela,« ta dodatek mu ni bil v breme. Le prenašati je bilo posameznosti težko. Pa če je med prevozom kaj s kamiončka padlo, tudi ni bilo fajn.

Eno-, dvovečernih harmonikarskih zabavljaštev je pod Alpami zelo veliko, ansambli pridejo, smeje se odigrajo, eden zmaga, drugi ne in tako naprej. Težak, se zdi, teži k pie­destaliranju inštrumenta. Letos z 250 nastopajočimi v Prilozju, pa z velikanko, ki bo drugo leto izpopolnjena, dokler ne bo od sebe spustila ... Martin mi je nekaj o durih in molih začel, pri sebi sem molil, naj neha, ker nisem nič razumel, najraje bi jo skozi duri podurhal. Razumel pa sem njegovo ljubezen do inštrumenta, ki je prirasel v njegov rod, in željo, da bi ga, tako kot on, če že ne obvladali, pa radi imeli tudi drugi. No, vsaj največ glede na število prebivalcev. Njegov 13-letni sin Blaž je že na varnem, odlično igra, enoinpolletni Nejc pa verjetno še ne ve, da je nadarjen. Desetletna Tina igra klavir in poje. In oče nima nič proti, še dobro se mu zdi.