Poletno razkošje s kislim mlekom in žganci

Poletje na Pokljuki zaznamujejo znosnejše temperature, kislo mleko in žganci, krave na planinah, počitnikarji, ki se »izgubljajo« v prostranih gozdovih, ter nabiralci vseh vrst dobrot. Pokljuka je zlasti narava, mir, tišina, kar tam iščejo številni, ostaja pa tudi priljubljeno izhodišče za planinske ture.

Dober glas seže v deveto vas, pravi stari slovenski rek. In je segel do Češke, od koder so na Pokljuko prišli počitnikarji. Zdenek Stupka je še s tremi prijatelji Pokljuko izbral po priporočilu prijateljev. Skrivnosti, ki so skrite v tamkajšnjih gozdovih, na planinskih poteh, v gorah, v pestrem rastlinskem in živalskem svetu, gastronomski ponudbi, bodo poskušali odkriti na trekingu, med planinskimi pohodi, v osvajanju vršacev Julijskih Alp, je povedal češki turist. Prišli so za tri dni in bodo v tem času bivali v pokljuškem hotelu Šport, kjer smo jih srečali.

Hotel na Goreljku se ponaša z 80-letno zgodovino, in kakor pravi Tjaša Šterk, ki ga vodi, ga za svojo počitniško destinacijo radi izberejo obiskovalci gora, družine, saj imajo sobe z do šestimi ležišči, priljubljen je tudi med starejšimi, ki se pred visokimi temperaturami radi umak­nejo v hlad pokljuških gozdov.

Jelka po novem hotel

Hotel Šport so pred leti obnovili, po nedavnem odprtju hotela Jelka, ki je oddaljen le slab streljaj in se ponaša z nekoliko višjo ravnjo ponudbe, pa skupaj ponujata namestitev za vsak žep. Hotel Šport privablja malo bolj varčne turiste, ki jih, denimo, ne moti, da v sobah ni televizorja, pravi vodja hotela. To je potrdila družba dveh štiričlanskih družin z majhnimi otroki, ki so s Primorskega pripotovali na največjo gorenjsko (in slovensko) planoto. Sem so pravzaprav prišli na dvodnevni izlet, prenočili bodo enkrat, je razložila ena od mamic in dodala, da so Šport izbrali zaradi ugodne cene. Prenočiti je namreč mogoče že za 38 evrov, kar je manj kot v sosednji Jelki (od 48 evrov naprej). Cene so dosti nižje kot na Bledu, je razložila Primorka.

Razlik med gosti za mizo ni opaziti; kislo mleko, ki ga pripravijo iz mleka, namolzenega na Pokljuki, prija vsem. In tudi nam je teknilo, ko nam ga je ponudila Saša Pazlar, vodja hotela Jelka. Po treh letih, odkar so nekdanji penzion zaprli za prenočevanje, in leto po zaprtju gostinskega lokala je tako Jelka spet oživela. Stari objekt so podrli in na njegovem mestu postavili hotel, ki se ponaša z novo, Pokljuki primerno podobo. Odet je namreč v les, ki daje pomemben pečat tudi notranjosti, saj ustvarja prijetno, toplo ozračje.

Za zdaj hotela nista polno zasedena. Hotel Jelka si mora po nedavnem odprtju spet priboriti nekdanjo prepoznavnost in obiskovalce, v Šport hotelu pa vrhunec pričakujejo avgusta. Za zdaj rezervacije kažejo, da bo zaseden do 90-odstotno, se je pohvalila Tjaša Šterk.

Oba hotela sta si blizu, tudi lastniško (večinski lastnik obeh je Družba za spodbujanje razvoja TNP), kar je eden od raz­logov za sodelovanje, pravi Saša Pazlar. Kljub temu so k sodelovanju povabili še hotel Center na biatlonskem stadionu na Rudnem polju, saj je prav, da Pokljuko kot turistično destinacijo tržijo skupaj, je prepričana Pazlarjeva. Vsebinsko si ne konkurirajo, ampak se dopolnjujejo, je razložila in dodala, da na Rud­no polje prihajajo predvsem šport­niki. Skupaj so že nastopili na sejmu v Zagrebu, na Dunaju in v Beogradu, pa tudi na slovenski turistični borzi. V Šport hotelu in hotelu Jelka skupaj ponujajo najem koles, s katerimi je mogoče to območje odkrivati nekoliko hitreje.

S kolesom čez planoto

Pokljuka je namreč 20 kilometrov dolga in prav toliko široka planota (z nadmorsko višino najmanj 1200 metrov), zato jo je peš težko na hitro spoznati. Kolo je torej primernejša izbira. Za novost v ponudbi se med obiskovalci še ni razvedelo, saj kolesa v najem turistom ponujajo šele nekaj tednov. Upajo pa, da bo dobro sprejeta in da na obisk ne bodo prihajali le sezonski nabiralci gob in borovnic (ki jih zdaj sicer še ni), ampak tudi kolesarji.

Ena od prijetnih kolesarskih poti nas je pred nekaj dnevi vodila po glavni cesti od Goreljka do Mrzlega studenca ter po gozdni cesti proti Kranjski dolini, mimo planine Javornik do Rudnega polja in po glavni cesti nazaj na Goreljek. Števec kilometrov se je po končanem izletu ustavil pri slabih 20 kilometrih, kolesarjenje pa kljub nekaj krajšim vzponom ni bilo preveč zahtevno. V dolini bi se kolesar te dni zaradi vročine temeljito prepotil, v senci pokljuških gozdov pa je prijetno, skoraj vsak trenutek se je mogoče ustaviti v senci, si odpočiti ali si ogledati katero od znamenitosti, ki so označene s posebnimi obvestilnimi tablami. Nedaleč od hotela Jelka, denimo, je visoko šotno barje, pomembna naravna vrednota. Tik ob glavni cesti nedaleč od Mrzlega studenca je mogoče izvedeti nekaj o pomlajevanju pokljuških gozdov, ob gozdni cesti proti Kranjski dolini pa stoji tabla s podatki o savski obrambni liniji, ostanku iz zaledja soške fronte iz prve svetovne vojne, in še bi lahko naštevali.

Mleko, skuta, sir ...

Poleg stoletnih gozdov, miru in čistega zraka k prepoznavnosti Pokljuke zagotovo prispevajo krave, ki jih kmetje iz doline čez poletje pošljejo na pašo. S tem obiskovalcem ne približajo zgolj domačih živali, ampak tudi tradicionalno dejavnost – paš­ništvo, predelavo mleka in pridelavo hrane. Kislo mleko, skuta in sir, ki so najbolj znani mlečni izdelki, so stalnica tamkajšnje ponudbe. Na našem malem kolesarskem izletu smo zavili še na planino Javornik, kjer so nedavno odprli sirarno in ki je namenjena ohranjanju tradicionalne dejavnosti (pašništvo, sirarstvo), oživljanju pokljuških planin in ne nazadnje promociji zdrave hrane. V novi sirarni (eni od 19 na turistični sirarski poti na zgornjem Gorenjskem) imata poleg 25 krav molznic to poletje glavno besedo Fanika Pogačar in Martin Sodja, ki sta še lani sir pridelovala na Zadnjem Voglu. Fanika Pogačar naše vedoželjnosti ni bila pripravljena zadovoljevati, saj je imela obilo dela z obiskovalci, ki so se na izletu po Pokljuki želeli potešiti lakoto. Bolj zgovoren je bil Martin Sodja. Čeprav so si naročila za sir, ki ga pridelujejo, sledila drugo za drugim, si je vzel čas, razkazal sirarno in ponudil košček za pokušino. »Ta sir pa še ni dozorel,« sem ugotovil. Povpraševanje je tolikšno, pojasnjuje Sodja, da vsega skoraj takoj pokupijo, tako da časa za zorenje nima. Najstarejši hlebec je star komaj 15 dni, je povedal.

»Najhuje je, da pridem z gore na kakšno planino, pa nimajo mleka,« je pri sosednji mizi razlagala gospa, ki ji je Fanika na mizo postavila skledico kislega mleka in koruznih žgancev, njenemu naročilu pa so sledili še drugi. Tudi moj želodec se je začel oglašati in k sreči sem odzval še v pravem trenutku, saj je Fanika predme postavila prav zadnjo skledico koruznih žgancev ta dan. »Naredim jih toliko, kolikor imam posode,« je razložila in me s tem spomnila, da se v planinah z naročilom hrane ne sme odlašati. Kljub naravnemu razkošju, ki ga ponuja Pokljuka, so nam­reč viri na višini omejeni.