Polna luna prinaša hrano, turistke domačinkam rdeča usta

Na cilj smo prišli ob štirih zjutraj. Kalav je bil z močnim pridihom nekdanje kolonialne Britanije na 1320 metrih nadmorske višine mrzel in zaspan. Avtobus je potem, ko je na cesti pustil skoraj dva ducata popot­nikov in vsaj toliko njihovih nahrbtnikov, odsopihal v noč. Mi pa smo iskali edino prenočišče, ki v tej noči še ni zaprlo vrat. In spregledali polno luno. Napaka, in to precejšnja. Burmanske običaje je takrat, ko se na nebu pokaže debelolična gospodična, pač dobro poznati. Še meniško življenje dobi prav posebne zakonitosti.

Prav ta luna je bila menda ena redkih, ko je bilo treba še posebej poskrbeti za tiste, ki sicer vsakodnevno prakticirajo zavezo skromnega in poduhov­ljenega življenja. Menihe. In tiste, ki se jim v učenju Budovega izročila, meditaciji ali molitvi občas­no pridružijo. V Burmi, katere prebivalstvo se približuje 55 milijonom človeških duš, je po zadnjih podatkih približno 50.000 samostanov, v njih pa živi več kot pol milijona menihov. Dečki, ki jih vzgajajo v budizmu – v tej azijski državi pripada budizmu kar 89 odstotkov prebivalstva, po štiri odstotke vernikov imata krš­čanstvo in islam, preostali delež pa predstavljajo animizem in druge religije –, vsaj nekaj mesecev preživijo v samostanih, medtem ko vsaj eden iz družine ostane menih vse življenje. Meniško življenje gre z roko v roki z odsotnostjo materialnih dobrin, za njihove skromne potrebe poskrbijo država in dobri ljudje. Ti največkrat ob ranih jutrih med bosonoge in obritoglave dečke ter može razdelijo pravkar skuhan riž in nekaj zelenjave. Ko je luna polna, daruje celotna vas, prejeto je največkrat obilnejše kot sicer. Po krajih se valijo dolge vrste menihov in dečkov, ki to utegnejo še postati: oboji nosijo v rokah posebne posode za hrano, v Kalavu pa so se med njihova temno rdeča oblačila pomešale še velike bele plastične vrečke. In se hitro polnile.

Do raja po enem voznem pasu

Dolga kolona in obred darovanja sta na ulicah ohromila promet. Treba je bilo počakati dobro uro, da smo se lahko premaknili proti izhodišču tistega, kar so nam obljubljali kot najlepše trekinško izhodišče v državi. Marsikdo bi v lokalnem prenočišču še malce zatisnil oko, saj je bila vož­nja do Kalava tako razburljiva, da za spanec ni bilo prav veliko časa. Bolje rečeno, marsikdo je na poti najbrž pošteno stisnil zobe, ko je avtobus sem in tja vijugal po strmi makadamski poti, ki je za nameček tu in tam ostala brez enega voznega pasu – cesta v gradnji, pač! –, zato se najnovejšemu prevoznemu sredstvu ni čudil nihče več. Smo se pa spraševali, ali se lahko motor, ki je svoje zlate čase najbrž doživel že pred desetletji, brez kakšnih večjih popravkov prelevi v recimo poltovornjak z deseterico pot­nikov. Očitno je mogoče. Če ne gre v klanec, je pač treba ljudi nekoliko premešati, da niso motorji preveč obremenjeni, še močneje pritisniti na plin, in zadeva je bolj ali manj rešena ... Violet, naši vodnici, so se ob prihodu njenih varovancev na start tridnevne pustolovščine usta razteg­nila v velik nasmeh. »Ne pozabite na vodo. Potrebujete vsaj dve steklenici na dan. Stranišče je v grmovju. Še kaj ni jasno? Gremo!« so se glasili zadnji napotki. Ni trajalo prav dolgo, da se je pred četico pohodnikov odprl čisto drugačen svet, kot smo ga doživeli v mestnem vrvežu Jangona ali Mandalaja.

Krasni novi svet bi lahko rekli tistemu, kar ugleda oko in z zahodno civilizacijo nima prav veliko skup­nega. Ne moreš se otresti vtisa, da se je časovni stroj pomaknil nekaj desetletij nazaj. Na poljih lesene volovske vprege in prav takšno leseno orodje v rokah pridnih domačinov. Decembra so terase, kjer bi poleti zelenela riževa polja, rjave. Na njih domačinke sadijo česen, a bi našli tudi kaj drugega, denimo sezam, ingver ali čili. Za Burmo sicer velja, da so velika državna posestva slabo obdelana. Veliko bolje skrbijo za svoja polja kmetje. Tropsko monsunsko podnebje zna biti precej radodarno, saj omogoča tudi do tri žetve riža na leto, vmesno sušno obdobje pa je kar pravi čas, da se nekatera polja obarvajo temno rdeče. Tukajšnji čili je izjemno cenjena blagovna znamka, saj ga skoraj v celoti izvozijo. Po nekaterih prepričanjih menda samo delavci vedo za skrivnost, kako majhni rdeči papriki za večno zapečatiti pekočo dušo. Prepričani so, da je sladka pekoča bolečina izraz čilijeve uporne duše, ki se prenese tudi na ljudi. Čim bolj izsušena zemlja, tem bolj pekoč čili. In jasno, čedalje več upornega duha v ljudeh.

Kulturna izmenjava ob luščenju česna

Ko med redko poseljene visokogorske vasice vkorakajo turisti, se živ­ljenje vsaj za nekaj minut postavi na glavo. Otroci se razveselijo igrač, na katere so njihovi vrstniki na drugem koncu sveta že davno pozabili, domačinke se pri obiskovalkah priprošajo za ličila, ki jih te že davno ne uporabljajo več, vaški staroste pa se ob vzklikih obdarovancev in močno našminkanih ženskih ustnicah le zadovoljno muzajo. Kmalu zatem sta zgornji nadstropji najimenitnejših lesenih hiš na prav takšnih nogah že rezervirani za namestitev in prenočevanje prišlekov. Gostitelji se, medtem ko hitijo pripravljati obilno in okusno pojedino, seveda diskretno umaknejo v »pritličje« svojih domov. Že res, da o elektriki, vodovodu v hišah ali, bognedaj, kakšni moderni kanalizaciji v vasi ni niti sledu, a družabno življenje prav v ničemer ne trpi. Po večerji so ob ognju zbrani predvsem ženske, mladina in otroci, ki jih pred zasluženim počitkom čaka še nekaj vreč česna. Iz njega je treba izbezati stroke, ki jih bodo naslednji dan posadili po strniščih riževih polj. In kulturna izmenjava ob luščenju česna se lahko začne: gostje za začetek večera predlagajo, da bi mogoče kaj zapeli. Ja, naša Kekčeva pesem bo kar prava izbira. Ampak gostitelji so na moč zadržani. Kljub temu njihov glasbeni nastop le dočakamo. Sledi podrobnejša predstavitev gostov, saj gostitelje nadvse zanima, kaj smo po poklicu. Občudujočim pogledom se pridruži precejšnje začudenje, ko odkrijejo, da so vsi gostje pri vsaj tridesetih še neporočeni in brez otrok. Pri njih gredo stvari pač po malce drugačni poti: vsaka družina ima štiri ali pet otrok, čeprav jih je bilo še pred nekaj leti precej več, ponekod tudi več kot deset. Potem pokažejo proti še dvema obiskovalcema, ki sta »po naključju« prišla v vas. Trgovca s česnom. Ampak, kdo ve, mogoče si bosta za ženo izbrala katero od tukajšnjih (najstniških) deklet ...

Še ena hladna noč. Od prejšnjih s pomembno razliko: naše prenočišče je brez vsakršne izolacije, temperature pa se nevarno približujejo ničli. Ne pomagajo niti spalne vreče, niti vsa garderoba, niti odeje domačinov. Grrrr... Odrešitev prinese šele jutro s prvimi sončnimi žarki. Pot nadaljujemo med terasami in lokalnimi cestami. Še več čilija. Drobne rdeče paprike povsod, do koder seže pogled. In potem obrane in prebrane na orjaških vrečah domačinov. Sledi novo obdarovanje in še več nasmehov. Ženski so, jasno, zapečateni s šminkami. Za Burmo pravijo, da je pravljična dežela sončnih ljudi. Takih, ki jim nasmeh sega do ušes. Ne, ne motijo se. In prijaznost tu ni zaigrana ... Sonce je medtem že visoko nad nami. Skoraj nepredstav­ljivo je, da je med dnevom in nočjo več kot trideset stopinj razlike. Celo Violet, ki je teh krajev (in podnebja) vajena, je vroče. Treking pod njeno taktirko ima veliko prednosti. Tudi privilegij, da lahko drugi večer prespimo v samostanu, čeprav turisti v njem praviloma niso gostje. A če si pri pravih ljudeh dobro zapisan, je pač kakšna izjema tu in tam dovoljena. Z nogami, ki morajo biti med počitkom vedno obrnjene proč od Bude – gre za aksiom tukajšnjega bontona –, utrujeni zaspimo. Zdi se, da nam med menihi še mraz ne more tako do živega kot na začetku dogodivščine. Čeprav vstanemo zarana, so nas mnogi že prehiteli. Menihi, jasno. Oni vstajajo pred sončnim vzhodom.

Po jezeru veslajo – z nogami

Nov dan preživimo na nogah, nekateri tudi s kakšnim žuljem. Ampak se splača. Že ko se spuščamo proti jezeru Inle, se zdi na 116 kvadratnih kilometrih kot jezero iz domišljije. Od blizu je realnost kot v pravljici. Ljudje živijo v vaseh na vodi, na plavajočih vrtovih sadijo zelenjavo, na ribolov se vozijo v drevakih, veslajo pa na prav poseben način – z nogami. In to zgolj moški. A so pri tem, to je treba priznati, nadvse elegant­ni. Čeprav imajo na noge privezana vesla, z rokami pa mečejo in vlečejo ribiške mreže. Jezero je sicer pravo zatočišče redkih živalskih vrst: več kot dvajset vrst polžev in devet vrst rib boste v državi našli le tu. Imeti pa morate resnično srečo, da vam jih kdo pokaže.

To pa seveda ne velja za nešteto kanalov po jezeru, lokalno tržnico ali katero od mini tovarn, v katerih izdelujejo vse mogoče, od svilenih šalov in rut do omamnih cigar. V njih se vonj tobaka prepleta tudi s tako nenavadnimi aromami, kot so tisti po indijskem datlju, medu in janežu. Za štiri evre jih dobiš polno škatlo. Seveda bodo šle z mano v Slovenijo. Tako kot nekaj strokov česna, s katerimi so se domačinke zahvalile za pomoč pri luščenju, ter vrečke posušenega in svežega čilija s plavajočih vrtov. Kdo ve, mogoče se bo z njimi vsaj drobec burmanskega duha naselil tudi v moj dom ...