Popotniški par: Dominika in Igor Osvald sta sedem let raziskovala svet in sebe

Želja po dolgem potovanju, na katerem izgubiš občutek za čas in te novi svetovi posrkajo vase, je bila skupna obema. Le da bi ona šla za leto dni, on pa je tuhtal o treh. Kompromis ni bil potreben, kajti na koncu se jih je seštelo sedem. Toliko časa sta bila v zadnjih osmih letih na poti Dominika in Igor Osvald iz Maribora. Počasi in z užitkom, v skladu z mislijo, da je pomembna pot, ne cilj.


Ko mi prihajata naproti med lokali ljubljanskega BTC, v vozičku pa drema njun sedemmesečni Kai, se zdijo kot običajna družina iz tega, potrošniškega sveta. A izkušnje, pridobljene v skromnosti zadnjih let in v tesnem stiku z raznolikimi kulturami, so ju izoblikovale v drugačna človeka. »Spoznala sva, kdo sva, kaj želiva in kako malo potrebujemo, da lepo živimo,« pripovedujeta soglasno. Čeprav sta doma že dobro leto, je v njunih besedah še vedno čutiti magičnost in toplino prepotovanih dežel, pa tudi osebnega zorenja. »Naučila sva se ceneje prehranjevati, kupovati rabljene stvari, za otroka sva vse, kar sva potrebovala, dobila od prijateljev. Znebila sva se predsodkov. Vsebina je za naju postala pomembnejša od oblike. Ne navezujeva se na stvari, za naju je hiša le beton in nič drugega. Dom pa je to, kar sva midva, kar je naša družina,« o spremenjenem pogledu naglas razmišlja 41-letna Dominika.

Zdaj ali nikoli

»Že prej sva veliko hodila po svetu, vendar ne za dlje kot dva meseca. V mislih sva vedno imela dolgo potovanje, a zdelo se nama je, da si ga zaradi dela ne moreva privoščiti. Več ko je bilo dela, manj je bilo časa. Na koncu vidiš, da tistega, kar zaslužiš, ne moreš porabiti tako, kot bi želel. Ničesar več nisem zaznaval. Nove izkušnje pa te prisilijo v dojemanje, in spet si kot otrok,« triinštiridesetletni Igor, po poklicu odvetnik, obuja spomine na to, kako je zorela odločitev. Dominika, tedaj še zaposlena kot živilska tehnologinja, pa dodaja: »Rekla sva si, zakaj ne bi enkrat v življenju naredila tako, kot si želiva? Verjamem, da ima marsikdo podobne sanje, pa morda njegov partner ni za to. Midva pa sva spodbujala drug drugega.« Igor je zaprl svojo odvetniško pisarno, Dominika je pustila službo, oddala sta hišo in poslovne prostore. Marca 2005, medtem ko so najbližji z dvomom spremljali njune poteze, se je zanju začela pustolovščina.

S časovne distance človek lažje strne vtise, a zdi se, da se jih v sedmih letih res zgosti preveč. Saj držav ni težko našteti in na zemljevidu sveta so z debelim flomastrom označene v dvoje prepotovane dežele: Turčija, Iran, Pakistan, Kitajska, pa ilegalni vstop v Tibet in 52 ur dolga vožnja čez več kot 5000 metrov visoke vršace, Burma z desetdnevnim molčanjem v vipasani, Tajska, Laos, Kambodža, pa Indonezija, Avstralija, Indija, pa Latinska Amerika od severa do juga, Egipt, Kazahstan, Azerbajdžan, Gruzija ... Vmes zaradi Igorjeve kile nekajmesečna vrnitev domov, ki je najbolj razveselila njegovega 92-letna dedka, prepričanega, da vnuka ne bo več videl. A zgodbe, simpatične, pretresljive, sem in tja pa tudi nevarne, so se pisale drugje, v samotnih pokrajinah, med le na videz surovimi domačini, med svetu neznanimi plemeni in s soncem obsijano tibetansko sveto goro Kailash. Ob spoznanjih, da so Avstralci neverjetno ekološko ozaveščeni, da je nekdaj nevarno Kolumbijo izpodrinila Venezuela, kjer je chavizem predvsem razklal ljudi, pa da se na severu Turčije gradijo takšne hiše, da človek misli, da je prišel v Avstrijo ...

Začelo se je seveda takoj na začetku, na vzhodu Turčije ob meji z Irakom, kjer je divjala vojna. Tik pred mejo, sredi popolne samote, ju je šofer vrgel iz kombija in odbrzel v daljavo. Rešitev je prišla s kurdsko družino, ki ju je odpeljala na varno, njihovo druženje pa se je nadaljevalo na velikanski poročni veselici. Manj gostoljubni so bili konservativni muslimani v Pakistanu, ki so dali Dominiki s kamenjem vedeti, da kratek rokav in kapa s ščitom nista del njihovega sveta. Saj ne, da bi bile vse njune izkušnje tako dramatične, a med dobrimi in slabimi gotovo prevladujejo prve. Mednje sodi tudi presenetljivo srečanje z alpinistom Tomažem Humarjem le malo po tem, ko so ga pakistanski piloti s helikopterjem rešili z Nanga Parbata. Igor in Dominika sta prišla v bazni tabor, kjer so domačini že pripovedovali zgodbo o »my very best friend Thomas«, in postala del praznovanja čudežne rešitve s peklenske gore. »Tomaž je povedal, da se počuti, kot bi se še enkrat rodil, in naju povabil: seveda bosta jedla z nami. Zvečer so v tabor prišli še pakistanski piloti.« Še ena od nepozabnih izkušenj.

Treba se je ustaviti

»Na pot se nisva odpravila zato, da bi čim prej prepotovala svet in videla čim več znamenitosti. Seveda se jim ne izogneš, in če si recimo v Peruju, ne izpustiš ogleda Machu Picchuja, pa piramid v Gizi, pa ... A pogosto te takšna mesta razočarajo. Preplavi jih masa ljudi, za domačine pa se spremeniš v denarnico,« z nekaj grenkega priokusa opisuje Igor. »Midva sva iskala bolj pristne stike z ljudmi. Za to pa se moraš ustaviti, si vzeti čas in vsaj malo živeti med njimi.« Vsak s svojim nahrbtnikom in enim parom čevljev sta večinoma potovala z javnim prevozom, spala pri domačinih, če so ju le povabili, in prav nikamor se jima ni mudilo. Večinoma pa sta za res majhen denar prenočevala v preprostih, včasih tudi zanikrnih, »res zanikrnih« sobah, kjer so se udomačile tudi stenice. »Potovalni proračun sva spravila na minimum. Zavedala sva se, kako velika razlika nastane v treh letih, če trošiš recimo pet ali pa deset dolarjev na dan. Sicer pa sva morala narediti velik preskok, da sva v revnih deželah začela gledati skozi njihove oči.« Dominika doda še svoj pogled: »Ne moreva reči, da sva se stvarem odrekala, sva pa začela ceniti skromnost in se je navzela tudi sama. Zaveš se, da je mogoče biti zadovoljen z malim, da je del razkošja že prelepa narava, ki se nam ponuja.« In še omeni, da v mestih nista rada bivala, saj je življenje drago, stik z domačini pa manj pristen.

Med popotniki sta spoznala precej takšnih, ki so se po svetu odpravili za leto dni, za dlje časa pa le izjeme. Poti so se jima večkrat prekrižale z Nizozemcema, ki vandrata že deset let, srečala sta tudi angleški par, ki z avtom potuje že 22 let, a sveta še ni obkrožil. A saj ne gre za to! Tudi Dominika in Igor sta si že ob okvirnem načrtovanju poti, za začetek od Istanbula do Avstralije, zaželela drugačnih popotniških izkušenj. »Hotela sva doživeti svet tak, kot je zdaj, v tem trenutku, ne pa imeti o njem izoblikovano podobo iz novic, ki tako ali tako dajejo le omejeno sliko. Želela sva si videti, kako živijo mali ljudje, saj iz tega nastaja zgodovina.« Ob počasnem ritmu se jima je ponujala množica priložnosti za navezovanje takšnih stikov, še več jih je bilo, kadar sta se namerno ustavila za več tednov. Na Kitajskem sta si vzela čas za učenje masaže in tai čija, v lokalnih okoljih sta se učila mandarinščino, španščino, ruščino, malajščino in arabščino. V Avstraliji sta po treh letih in pol prvič poprijela za delo. Vključila sta se v wwoofing, kjer v zameno za poceni hrano in prenočišče opravljaš nekajurno delo. Ona je kuhala, on opravljal vzdrževalna dela, tudi kakšnega psa je bilo treba sprehoditi. Tam je, v šoku ob ponovnem soočenju z zahodnjaškim slogom življenja, tudi padla odločitev, da njune poti še ni konec. »Nisva se hotela vključiti nazaj v krogotok,« pravita.

Ena od vrhunskih izkušenj je bilo bivanje v Tibetu, kjer jima je po spletu naključij neka Američanka za nekaj tednov zaupala vodenje svoje preproste restavracije. »Igor, ki je bolj premočrten, ni bil najbolj navdušen, da bi sprejela. Jaz, ki se rada odzivam bolj nagonsko, pa sem pomislila: To je točno to, kar iščeva!« Brez znanja lokalnega jezika, med neukimi domačini sta začutila prvinskost, ki sta jo iskala.

Drugačne izkušnje sta iskala tudi na Tajskem, kjer ni več kaj novega odkrivati, onadva pa sta se odločila za nenavaden obisk v zaporih. »Tja ni težko priti. Izbereš ime zapornika in se napoveš. Kot veste, veljajo na Tajskem izjemno stroge kazni za posedovanje mamil, na dosmrtno ječo je obsojenih veliko mladih, naivnih tujcev. Zanje ni vrnitve. Pretresljivo je bilo poslušati njihove zgodbe o tem, kako se spodbujajo, da sploh preživijo iz dneva v dan.«

Z glavo skozi zid

Od vrnitve domov tik pred začetkom leta 2012 se ne Igor ne Dominika nista vrnila v svoja poklica. »Pravo imam zelo rad in nikoli me ni zanimalo, da bi ga opravljal zgolj obrtniško, za velik zaslužek. A jasno je, da stvari v Sloveniji ne delujejo. Nekaj časa lahko siliš z glavo skozi zid, potem pa se utrudiš,« razmišlja Igor, ki v teh dneh začenja serijo potopisnih predavanj, Dominika pa namerava do konca meseca končati knjigo. V njej bodo tudi njene fotografije, saj je na poti odkrila to veliko strast. »Mislim, da se nama ne more več zgoditi, da bi naju potegnilo nazaj, v rutino, v vsakdan, kjer življenje samo drvi mimo, ne da bi ga znal uživati. Zdaj res počneva stvari, ki jih rada delava. Morda se bom še kdaj vrnila v svoj poklic, a dvomim, da me bo tako pritegnil kot druge stvari: učenje jezikov, tradicionalna medicina, tai či. Domov sva prinesla veliko znanja in zdaj ga še poglabljava.«

Po vrnitvi živita od najemnine, predvsem pa zelo drugače, bolj skromno, čeprav imata novo odgovornost, saj se jima je pred sedmimi meseci rodil Kai. Dominika: »Poskušava živeti čimbolj naravno, po intuiciji, kreativno, tako kot hočeva sama. Ne ozirava se na to, kaj nama govorijo in napovedujejo drugi: ah, pozabi, ne bo šlo, tako ne moreš živeti,«. Igor pa zaključi s prihodnostjo: »Še vedno imava željo, da ko se spočijemo, gremo naprej. Vsaka pot se začne s sanjami in konča z upanjem. V resnici se nikoli ne konča.«