Prešernova hiša je prava romarska pot

Osmega februarja je minilo 50 let od odprtja Prešernovega spominskega muzeja v Kranju oziroma Prešernove hiše. V tej hiši v središču mestnega jedra, ki zdaj nosi naslov Prešernova 7, je dobri dve leti stanoval, delal in umrl najpomembnejši slovenski pesnik, od leta 1953 je imel v njej prostore Mestni muzej, predhodnik današnjega Gorenjskega muzeja.

»Hiša, ki ji rečemo Prešernova, je sestavljena iz dveh delov s skupnim dvoriščem. Najpozneje v 18. stoletju sta bila povezana v enotno stavbo z arkadnim hodnikom, kar dokazuje ohranjen konzolni zaključek. Po požaru leta 1811, ko je Kranj zajel velik požar, je bil arkadni hodnik ponovno pozidan,« pojasnjujeta kustosinji Gorenjskega muzeja Monika Rogelj in Marjana Žibert, ki po odhodu v pokoj Bebe Jenčič, ki je bila prava duša in srce Prešernove hiše, vodita po spominskem muzeju predvsem šolske skupine.

Doktorju prava, ki je med letoma 1832 do 1845 petkrat neuspešno kandidiral na javnih razpisih za samostojno advokaturo, je uspelo s šesto prošnjo, in ta mu je prinesla samostojno advokaturo v Kranju. V Kranj se je preselil jeseni 1846 in v hiši, ki jo poznamo pod imenom Prešernova hiša, je najel celotno nadstropje od družine Mayr in odprl pisarno. Nekoč je bilo mogoče v to hišo vstopiti z dveh strani, tudi Prešeren je vanjo vstopal iz zadnje ulice, današnje Tavčarjeve, ne Prešernove. V hiši je bila v Prešernovem času kavarna, lastnik te prve kavarne v Kranju pa je bil Švicar Florjan Pua. No, pozneje je bila v hiši tudi trgovina.

Za Francetovo gospodinjstvo je skrbela sestra Katra, ki je v hiši tudi živela. V njej je stanoval pisar, Ljubljančan Andrej Rudolf, v času, ko je bilo veliko dela, je bil pri Prešernu zaposlen še en pisar, Kranjčan Tomaž Soklič. Iz spominov Prešernove hčerke Ernestine izvemo, da sta z mamo, Ano Jelovškovo, očeta enkrat tudi obiskali v Kranju. Ve pa se tudi, da je hiša imela katastrsko številko Mesto 181, še pred drugo svetovno vojno pa so ulico imenovali Prešernova, med nemško okupacijo je dobila naslov Schillerstrasse.

Po pesnikovi smrti je Prešernova sestra Katra prodala pohištvo v Kranju, ker se je preselila na Koroško v bližino Beljaka, izjema je bila notarska pisarna, ki jo je dobil Prešernov naslednik v celoti, prav tako njegove kliente oziroma stranke. Na koncu prve svetovne vojne je dr. Anton Schreiner odpeljal pisalno mizo, stol in omaro za spise v Maribor, vendar je bilo leta 1963 to pohištvo odkupljeno za muzej. Predmete pa je začel zbirati in odkupovati Prešernov daljnji sorodnik Tomo Zupan, ki je prešerniano, kakor jim je rekel, zapustil Deželnemu muzeju (zdaj Narodni muzej).

Sposoben in cenjen advokat

V Kranju so ob ureditvi Prešernovega spominskega muzeja kot dolgoročno muzejsko posojilo dobili Prešernovo posteljo, v kateri je umrl, mizo, predalnik in dva stola. Po naključju so pridobili še omaro za obleko. Tudi stensko uro v Prešernovi sobi, ki jo je sestra Katra dala po pesnikovi smrti namestiti v rojstno hišo v Vrbo, so po tem, ko so v Kranju na pobudo Črtomirja Zorca uredili muzej, vrnili v Kranj.

V naših glavah je Kranj velikokrat stereotipno dojet kot kramarsko mesto, v katerem nerazumeljni poet ni zmogel več vrhunsko pesniti. Kustosinji Monika Rogelj in Marjana Žibert pravita, da obiskovalcem ob razlagi njegovega življenja v Kranju poudarita, da se je zlasti v letu 1848 vključil v družbeno in družabno življenje. Zahajal je v Kazino in grad Khislstein, veliko prijateljev je imel med meščani, družili so se tudi v gostilnah. Redki so razumeli njegove ideje, le redki so vedeli, kaj se je dogajalo v drugih avstrijskih in nemških deželah, ki so jih preplavila narodnostna gibanja. Za Kranjčane je bil Prešeren predvsem sposoben advokat, kajti pri pravdah se je izkazalo, da obvlada svoj posel, in zato so ga cenili. V zares v dobrih odnosih je bil z družino Jalen, ki je imela gostilno Jelen, in tudi z zdravnikom Tomažem Pircem, ki ga je zdravil. Ko je zaradi bolezni obležal, so mnogi hodili k njemu na obisk in mu prinašali priboljške.

Širši javnosti je znano, da je bil dober do otrok in jim je delil fige, odtod vzdevek dr. Fig. O pričevanjih, ki jih je zbiral prvi kustos Prešernovega muzeja Črtomir Zorec in govorijo o domnevnem požigu pesmi, ki jih je Prešeren zapisal v svojem kranjskem obdobju, pa sta Monika Rogelj in Marjana Žibert zadržani.

»Če kdo vpraša, razloživa, da je Prešeren zaradi življenjskih udarcev prišel v Kranj zagrenjen in je tudi obupaval. Po drugi strani pa je imel v Kranju veliko dela v odvetništvu, z nasveti je pomagal tudi fevdalni gospodi. Znano je, da vsem niti ni zaračunal svojih storitev, zato ga je tudi sestra karala, da ni znal z denarjem. Zapletel se je v spor z dekanom Dagarinom. V imenu meščanov je kot pravnik vložil tožbo na sodišču, da bi se dekan odrekel desetini. Z Dagarinom sta se poznala še od prej, kajti bil je njegov učitelj v gimnaziji – liberalni in konservativni duh pa nikakor nista prišla skupaj. No, seveda, zgodba pripoveduje, da naj bi bil prav omenjeni dekan spodbudil Prešernovo sestro Katro, da je treba nespodobne in grešne pesmi spraviti stran. Umrl pa je, kot je znano, spravljen z Bogom, in za to, da ga je spovedal prav Dagarin, je poskrbela sestra Katra,« povesta sogovornici.

Zaradi bolezni, ki ga je priklenila na posteljo, ni mogel opravljati službe, zato mu je primanjkovalo denarja za najemnino. Stereotip iz zgodovinopisja, da je bil sprt z Janezom Bleiweisom, prav tako ne drži v polnosti, sicer mu ne bi objavljal pesmi v Novicah. Kakor koli, kustosinji Gorenjskega muzeja šolarjem in vsem drugim razložita pomembnejše postaje Prešernovega življenja in poudarita teme, povezane s Kranjem. Prešeren je bil pokopan 10. februarja 1849 na takratnem mestnem pokopališču. Leta 1852 so njegove posmrtne ostanke prekopali na osrednje mesto tega pokopališča in mu postavili spomenik. To pokopališče je bilo leta 1951 preurejeno v spominski park po načrtih arhitekta Marjana Šorlija in Ruške Ogorevc. Prešernov gaj je v lasti Mestne občine Kranj in je kulturni spomenik, v teh dneh (do 12. februarja) pa si je mogoče na Mestni občini Kranj ogledati razstavo šestih maket ureditve oziroma prenove Prešernovega gaja, kot so si jih zamislili študenti Fakultete za arhitekturo in Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.