Presežki hrane iz trgovin in gostiln bi bili dragocena pomoč

Ljubljana – »Oči, a lahko tole?« Vprašanje drobne deklice, ki so se ji pred vitrino s pekovskimi izdelki v eni od diskontnih trgovin poželjivo zasvetile oči ob pogledu na sveže pečene sirove štručke, je bilo vljudno. In prav tako vljuden je bil očetov odgovor, da je cena za štručko previsoka, da bi jo kupil njej in še dvema mlajšima sestricama, od katerih je eno mama držala v naročju.

Za družino, ki mora več kot očitno varčevati že pri kruhu in drugih vsakdanjih potrebščinah, skupno nakupovanje v omenjeni trgovini pa ji je v sobotnem dopoldnevu bržkone pomenilo tudi nekakšen družinski izlet z razgledom v svet obilja, je bila zato izbira nekaj pesti kostanja za dva evra, ki si ga bodo kuhanega ali pečenega privoščili doma, že pravo razkošje.

Evropski ukrep pomoči v hrani je leta 1987 postal stalnica

Takih družin, ki se čedalje teže preživljajo, je tudi v Sloveniji vse več. Zato je zanje dragocena pomoč v hrani, ki jim jo poskušajo zagotavljati humanitarne organizacije in tudi država z evropskim ukrepom pomoči v hrani. Tega je skupnost evropskih držav začela izvajati leta 1987, ko je Evropo zajela izredno hladna zima, ki je še posebej prizadela najranljivejše družine in posameznike. V tistem času obilja zalog presežne hrane v javnih skladiščih EU ni bilo težko sprejeti odločitve, da se ti presežki namenijo za humanitarne namene.

Ukrep je dobil široko podporo in je postal stalnica. Vsako leto so ga izvajale države članice Unije, ki so se za to prostovoljno prijavile. Tako je EU omogočala svojim državam, da tržne presežke iz intervencijskih skladišč uporabijo v dobrodelne namene in s tem zmanjšajo stroške skladiščenja in tudi uničevanja preobilnih zalog. Ukrep je bil torej dvakrat koristen: z lajšanjem revščine med državljani Unije je prispeval tudi k stabilizaciji trgov kmetijskih proizvodov.

Z leti so se pravila programa pomoči spreminjala

Zmanjševanje presežkov kmetijskih proizvodov (tudi zaradi spreminjanja skupne kmetijske politike) je narekovalo, da se je EU leta 1995 odločila za možnost neposredne finančne podpore za nabavo hrane na trgu. Z naraščanjem potreb po tovrstni pomoči so se povečevali tudi zneski pomoči: z manj kot sto milijonov evrov v letu 1988 so skočili na 300 milijonov v letu 2008. Gospodarska kriza z vsemi posledicami tudi na socialnem področju je že naslednje leto povečala izdatek te pomoči na 500 milijonov.

Slovenija, ki že od leta 2006 aktivno sodeluje v tem ukrepu pomoči za najbolj ogrožene osebe v EU, je med letoma 2006 in 2013 prejela za skoraj 30 milijonov evrov pomoči v hrani (razdelila je več kot 32.000 ton hrane med socialno najbolj ogrožene). Letos bo iz tega naslova razdeljeno 4250 ton hrane med več kot 260.000 prejemnikov humanitarne pomoči v vrednosti nekaj manj kot 2,6 milijona evrov.

Židan: V Uniji ni enakosti in socialne pravičnosti

»To je ukrep, ki je na eni strani verjetno najbolje sprejet ukrep EU, a je hkrati tudi eden njenih najbolj žalostnih ukrepov, saj govori o tem, da v Uniji ni enakosti in socialne pravičnosti ter da je treba z neobičajnimi ukrepi pomagati prebivalstvu,« pravi kmetijsko-okoljski minister Dejan Židan, ki »štafetno palico« izvajanja programa evropske pomoči v hrani s prihodnjim letom predaja Anji Kopač Mrak in ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki ga vodi.

Pri tem Židan pojasni: »Ker je javnih zalog hrane v EU čedalje manj in so zdaj na minimalni ravni, ukrep preneha veljati kot ukrep kmetijske politike. To se je skorajda že zgodilo leta 2011, a je bila Slovenija poleg Francije tista, ki je s sistematičnim delom in argumenti omogočila, da se je izvajanje ukrepa podaljšalo do konca leta. Kot država smo bili tudi največji zagovorniki tega, da se v novi koheziji ta ukrep ohrani znotraj socialne kohezije.«

Dodatna pomoč države

V novem proračunskem obdobju 2014–2020 lahko Slovenija računa le na 18,2 milijona evrov pomoči. Toda s pomočjo države bo vendarle ohranjen sedanji obseg, kot zagotavlja ministrica Anja Kopač Mrak. »Država s svojo politiko razdeli več kot 1,2 milijarde evrov, ki so namenjeni ranljivim in družinam. Vsekakor pa je tudi oblika pomoči v hrani dobrodošla.

Doslej je ta ukrep izkoristilo 19 držav; letos, ko je potekala razprava o uredbi, ki bo v nadaljevanju zagotovila finančni razrez sredstev za to pomoč v hrani, se je pokazala različnost socialnih politik znotraj 28 držav članic.« Po doseženem kompromisu na ravni EU bo v novem skladu za evropsko pomoč najbolj ogroženim v državah Unije na voljo skupaj 3,5 milijarde evrov, od tega bodo milijardo (15 odstotkov skupne pomoči) morale zagotoviti države same.

Kako dragocena je ta pomoč v hrani, ki jo razdeljujejo pri obeh največjih humanitarnih organizacijah pri nas (Rdeči križ Slovenije in Slovenska karitas), povedo besede Danijela Starmana, generalnega tajnika Rdečega križa Slovenije (RKS): »Evropska federacija Rdečega križa in polmeseca je 13. oktobra objavila raziskavo o revščini v Evropi in ugotovila, da je znotraj EU 43 milijonov ljudi, ki nimajo zagotovljenega vsakodnevnega obroka hrane. Evropa ni več celina, kjer bi bila socialna varnost sama po sebi zagotovljena. V 28 državah EU se je število oseb, ki prejemajo pakete RK, v zadnjih treh letih povečalo za 75 odstotkov. Tudi Slovenija se v času, ko se spopada z recesijo, srečuje s temi številkami: pri nas se je število prosilcev od leta 2009 do danes povečalo za 44.000. Seveda 18.000 ton, ki smo jih po zaslugi dobro delujočega ukrepa od leta 2006 razdelili več kot 56 območnim združenjem in 890 krajevnim odborom z rokami številnih prostovoljcev, pomeni obliž na vsakodnevne tegobe teh ljudi, ki so zaradi izgube službe ali partnerja in podobnega iz nekega normalnega socialnega položaja prišli v stisko.«

Priti prosit, če imaš zdrave roke, zdravo glavo, ni preprosto

Ob tem pa, kot pravi Starman, ne gre samo zato, da izročiš paket – »in teh paketov je na milijone« – ampak tudi za to, da se je z ljudmi treba pogovarjati in jim pomagati tudi pri premagovanju psihične stiske. Še posebno hudo je pri ljudeh, ki so prej sodelovali v akcijah, kot so Lepo je deliti, Pomagam ali Peljimo jih na morje, danes pa so sami postali prejemniki pomoči. »Delo prostovoljcev na tem področju je res neprecenljivo.«

Kot pravi, so veseli, da bo program po zagotovilih ministrice ostal pri enakem obsegu in da se bodo v Sloveniji našla sredstva tudi za participacijo. »Da smo torej med državami, ki imajo posluh za take zadeve, da nismo na ravni Nemčije, ki si je pred dvema letoma intenzivno prizadevala proti temu ukrepu pomoči, čeprav ima tudi sama osem milijonov ljudi pod pragom revščine.« Lani je RKS redno ali občasno samo s hrano pomagal 150.186 socialno ogroženim posameznikom.

Tudi v Slovenski karitas ugotavljajo, da revščina narašča, saj je ob začetku izvajanja ukrepa pomoč v hrani pri Karitasu prejemalo več kot 62.200 socialno ogroženih prebivalcev, letos pa je ta številka presegla 126.400.

»Evropska hrana je bila lahko vstopna točka za številne družine ali posameznike, ki so potrebovali še kakšno drugo pomoč, tako da smo jih sprejeli z odprtostjo, človečnostjo, da smo krepili njihovo človeško dostojanstvo, da smo jih, če so to potrebovali, tudi poiskali na domu, če niso bili sposobni priti k nam, ker jih je bilo sram. Spoštovali smo njihovo dostojanstvo, ko smo začeli svetovalno delo z njimi, ker so mnogi, ki so prišli po hrano, pogosto potrebovali še kaj več; znali smo jih usmeriti kam drugam in tako tudi celovito reševati njihovo stisko. Veste, priti prosit, če imaš zdrave roke, zdravo glavo, ni preprosto in samopodoba ti hitro pade,« pravi generalni tajnik Slovenske karitas Imre Jerebic in dodaja, da je bilo razdeljevanje evropske pomoči v hrani tudi uspešna šola učenja za njihove prostovoljce. »Ob takih priložnostih jih je pomagalo več kot 4000, opravili pa so nad 250.000 prostovoljnih ur. Veste, to je velik kapital, velika dodana vrednost. Povezali smo se s centri za socialno delo, torej z vladnimi organizacijami, da smo preverjali merila, kar je zelo pomembno, pa tudi, da smo prišli do lepega sodelovanja, da gre pomoč v prave roke.«

V obeh največjih humanitarnih organizacijah pri nas pravijo, da zaradi naraščajočih potreb po pomoči poleg 4250 ton evropske pomoči v hrani sami zberejo in razdelijo še približno za polovico toliko živil. Resnost razmer potrjuje dejstvo, da med lačnimi niso več le brezposelni ali starejši z nizkimi pokojninami, ampak tudi družine, v katerih so starši zaposleni. »Naše raziskave kažejo, da trenutno tudi marsikdo s plačo ali enoroditeljska družina, vdove ali starejši v enočlanskem gospodinjstvu tudi z rednimi prihodki težko preživijo,« pravi Starman.

Premagovanje birokratskih ovir, manj zavržene hrane

Dobrodošla pomoč v hrani bi lahko bili tudi presežki hrane iz trgovin in gostinskih obratov, a je ta zaradi predpisov in njihovega doslednega izvajanja pri nas največkrat zavržena. Prvi poskusi zbiranja in delitve še uporabne hrane, ki jo izločajo v naših trgovinah, pa kažejo, da so velikokrat tudi pretirane birokratske ovire vendarle premagljive. Zakaj se torej ne bi še bolj zgledovali po praksi v tujini, kjer znajo različne humanitarne organizacije še dobre presežke hrane pripeljati do uporabnikov?

»V Sloveniji smo o tej možnosti prav zaradi prakse v tujini razmišljali že pred dvema letoma, a smo imeli takrat tako zapleten sistem, da formalnopravno to preprosto ni bilo mogoče. Toda v dveh letih smo že prišli tako daleč, da projekt zbiranja odvečnih živil pri trgovcih že deluje v dveh mestih, kmalu pa bo začel potekati tudi v Ljubljani,« pravi minister Židan.

Prav ministrstvo, ki ga Židan vodi, ima pravico, da lahko koordinira vsa ministrstva in pomaga pri odstranjevanju birokratskih ovir, kjer te zavirajo širjenje pomoči. Zato bodo, kot pravi, z veseljem pomagali tudi v zadevi gostinca iz Bizovika, ki se je odločil brezplačno oziroma zaradi formalnosti za vsega en cent streči obroke hrane ljudem, ki je nimajo, pa ima zdaj težave z davčnimi inšpektorji.

»Res je, da je Slovenija svoj sistem razvijala zadnjih 22 let. Na nekaterih področjih smo bili brez izkušenj, tako da smo sistem birokratsko bolj zapletli, kot bi bilo treba, in te ovire zdaj odpravljamo,« pojasnjuje Židan.

Mercator z Lions klubom zbira hrano

»V Mercatorju smo veseli, da na pobudo ministrstva za kmetijstvo in okolje ter s sodelovanjem Lions klubov Celje, Maribor in zdaj tudi Trbovlje pomagamo v projektu zbiranja presežkov hrane za socialne namene,« so povedali v družbi, ki je letos februarja najprej začela sodelovati z Lions klubom Celje. Ta prevzema presežke hrane v Mercatorjevem hipermarketu v Celju in jih še isti večer razvozi socialno ogroženim na celjskem območju.

Oktobra je Mercator sodelovanje razširil tudi na mariborsko območje, kjer tamkajšnji Lions klub prevzema presežke hrane v Mercatorjevem hipermarketu Tabor, v tem mesecu pa so se po zgledu celjskih in mariborskih Lionsov akcije lotili tudi v Lions klubu Trbovlje in hrano prevzemajo v Mercatorjevem supermarketu Kisovec. »Z zakonom je natančno določeno, kdaj hrana postane biološki odpadek in je trgovec ne sme več prodajati.

Zavezani smo strogim normativom in tudi sami skrbimo za visoke standarde kakovosti živil in upoštevanje režima HACCAP,« pojasnjujejo v Mercatorju. V družbi dodajajo, da odpadna živila iz trgovin ne končajo v smeteh, kot se večkrat zmotno navaja: »Sami ničesar ne zavržemo, ampak vse biološke odpadke zberemo (uvelo zelenjavo, ostanke iz delikates in podobno); kar je treba, ločimo od embalaže in zbiramo v posebnih posodah, ki jih prevzemajo pooblaščena podjetja za upravljanje z bioodpadki (Biotera).«

Na vprašanje, koliko presežkov hrane imajo vsak dan v Mercatorjevih poslovalnicah po vsej državi, odgovarjajo: »Različno od trgovine do trgovine, odvisno pa je tudi od dneva. V manjših trgovinah je teh količin manj, zato so za prevzem presežkov hrane primernejše velike trgovine.« V Mercatorju si želijo, da bi se vse več humanitarnih organizacij priključilo pobudi in organiziralo odvzeme ter razdeljevanje hrane pomoči potrebnim, še prej pa izpolnilo pogoje za izvajanje takšne dejavnosti.

V družbi pojasnjujejo, da morajo imeti kot trgovec v ponudbi sveža živila in pripravljeno hrano tudi zvečer, vse do zaprtja trgovin, saj številni kupci zaradi daljših delovnikov obiščejo prodajalne šele po 18. uri in tudi takrat pričakujejo ustrezno ponudbo.

Sparovi presežki v zabojnik

Tako kot drugi trgovci tudi družba Spar izloča izdelke s pretečenim rokom uporabe iz prodaje na način, ki je v skladu z veljavno slovensko zakonodajo o higieni živil.

»Način izločanja in zbiranja živil pa imamo urejen tudi v našem internem aktu, imenovanem načrt HACCP, ki ga izvajamo v vseh naših poslovalnicah in skladišču,« so sporočili iz podjetja Spar Slovenija.

Družba izdelkom pred pretečenim rokom uporabe zniža ceno, kar precej zniža količino za odpis. »Za živila, ki jih ne moremo vrniti dobavitelju, pa poskrbimo sami, tako kot narekuje zakonodaja. Živila, ki tudi sicer zahtevajo hranjenje pri ustrezni temperaturi, tudi po preteku roka uporabnosti zbiramo na posebnih, za to določenih mestih. Po odstranitvi embalaže takšna živila zberemo v posebnem hlajenem zabojniku, ki ga po potrebi enkrat ali večkrat na teden praznimo. Za odvoz in praznjenje zabojnikov imamo podpisano pogodbo s pooblaščenim zunanjim izvajalcem,« pojasnjujejo v Sparu.

Tuš dvomi o zakonodaji, a jo upošteva

»Problem odpadne hrane, ki ji preteče rok trajanja ali kakovostno ni več ustrezna, je eden največjih izzivov v naših trgovinah, zato se v Tušu tega področja že dalj časa lotevamo izjemno pozorno. Pri tem največ pozornosti namenjamo optimizaciji naročanja izdelkov, še posebej tistih iz svežega programa in s krajšim rokom trajanja, s čimer nam je uspelo količino izdelkov, ki bi jih morali zavreči, spraviti na minimum,« so sporočili iz Tuša.

Opozorili so, da jim trenutno veljavna zakonodaja preprečuje razpolaganje s hrano, ki ji preteče rok uporabnosti, in da jo morajo kljub dvomom o smiselnosti takšne ureditve ustrezno zavreči.

V Tušu poudarjajo, da se zavedajo težkih razmer, ki so mnoge pahnile na rob preživetja, pa tudi etičnega vidika problematike presežkov hrane ter možnosti, da bi jih lahko uporabili v humanitarne namene: »Prav zato smo v zadnjem času ne samo optimizirali naročanje in s tem minimalizirali presežke hrane, ampak tudi okrepili naše sodelovanje pri humanitarnih projektih in pobudah, kjer presežke hrane, ki še ima veljaven rok uporabnosti, predamo zainteresiranim organizacijam v dobrodelne namene.«