Tiskane izdaje
Lepo urejene gospe so se prisrčno objele, živahno poklepetale in nato posedle v kavarni. Vitalnim, dobrovoljnim, še malo ne betežnim je bilo zato težko verjeti, da so nekatere od njih že krepko presegle 84 let starosti, zlasti ker jim je vojna osenčila njihova najmladostnejša leta. »Takrat smo vedeli, da preprosto ne smemo obupati, ne glede na vse. In smo še danes tukaj,« je skorajda solze hitro zamenjal smeh.
Vojna je bila v zadnjih izdihljajih, domovina razbita navzven in navznoter, a te mlade ljudi, bolj lačne kot site, večinoma s tragičnimi družinskimi usodami na plečih, je vseeno hudo žejalo po znanju. Tistega daljnega leta 1944 se jih je, polnih upanja, v prvi letnik učiteljišča v Ljubljani vpisalo skupaj šestdeset.
»Uh, s kakšnim strahom smo hodili gledat, ali je naše ime na seznamu,« so se gospe hitro potopile v sladko-grenke spomine. »Ne glede na to, da je bila domovina v razsulu, smo imeli res srečo z učitelji; večina je pozneje poučevala na univerzi, pisala akademske knjige, a sta jih vseeno odlikovali toplina in želja po skupnem dobrem. No, seveda so imeli tudi svoje muhe; profesor Adlešič je znal naenkrat ustno spraševati tudi po ducat učencev, geograf Sotošek je Jugoslavijo predstavljal, kot bi še vedno kolesaril po njej …«
»Res pa je, da smo bili tudi mi vsi polni entuziazma in želje, da znanje širimo naprej, mlajšim generacijam, ruralnemu prebivalstvu, ki ni imelo toliko možnosti za izobraževanje. Za učitelja si pač rojen ali pa nisi, in mi smo res bili,« so se dopolnjevale in hitro postregle z nekaj zanimivostmi, ki so bile povezane zlasti s prvo službo.
»Pošiljali so nas tja, kjer so menili, da nas domovina najbolj potrebuje, zlasti na mejo z Avstrijo in Italijo, v kraje, za katere smo slišali prvič v življenju.« In tam se jim je šele dogajalo, čeprav je bilo zaradi neogrevanih izbic, v katere so jih namestili, popolne improvizacije pouka za različno stare in številne učence po improviziranih šolah, pomanjkanja hrane, nenehnih delovnih akcij ter bližnjih srečanj s tujimi graničarji pogosto marsikdaj hudo.
A se danes vendarle veliko raje spominjajo veselih reči. »Z očetom sva šla na Kompas, kjer so imeli dostojen zemljevid, pogledat, kam so me z dekretom poslali učit. Ko je videl, da grem v povsem neznani Holmec, se je odločil, da me bo pospremil.« »Moja mama pa je šla na ministrstvo za prosveto in se pritožila, da me ne pusti nekam pod Pohorje, saj sem zaključevala še šolanje na glasbeni šoli. No, potem so me poslali v Zasavje, v Ribče. So vprašali: 'No, gospa, ste zdaj zadovoljni?' Res je bilo blizu Ljubljane, a na svoje delovno mesto sem se morala voziti z brodarjem čez Savo,« se je v smehu spominjala ena izmed njih.
Veseli jih, da so še vedno na tem svetu, kar pripisujejo zlasti temu, da so bile in so še vedno trmaste ter da skrbijo za osebnostni razvoj. »Hranimo se s kulturo, recitiramo, pišemo, pojemo, številne smo vključene v univerzo za tretje življenjsko obdobje …« Zato ni čudno, da so pred 15 leti, ob 50. obletnici mature, izdale zbornik, v katerem so zbrale kratke življenjepise generacije 1944–1948, svoje doživljaje, občutke, popisale so učiteljski zbor in vse skupaj popestrile s fotografijami in lastnimi ilustracijami.
»Takrat smo bili še sposobni pripraviti bogat kulturni program in pohod po Ljubljani, do zdaj pa so že številni naši odšli – ob 60. obletnici nas je bilo še 39, danes je živih le še polovica, 30.« Pa je bilo kljub temu srečanje 14 še čilih in zdravih »prosvetarjev«, med njimi sta bila tudi moška kolega, v torek pri Šestici toplo, živahno … in skromno. »Vsa naša dosedanja srečanja so bila takšna, saj smo s svojimi pokojninami bolj pri tleh. Vendar smo skromnosti navajeni, zato nam je dandanašnji nenasitni svet morebiti vseeno nekoliko tuj. In vdanost v usodo mladih. Mi si tega takrat, v precej težjih časih, preprosto nismo mogli privoščiti.«
Temačne misli so tistega torka hitro pregnali, si nazdravili in si zaželeli, da se jim uspe srečati tudi ob naslednji obletnici. »No, nas šest, raztresenih po več koncih Slovenije, se sreča prav vsako leto. Smo kar v redu, ne?« je vprašala ena od njih, na svojo željo nepoimenovanih. Brez dvoma. In kapo dol.
